Jedro

Glede na to, da je tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja obrazložila vsebino varnostnega zadržka, je bila tožniku v ugovornem postopku zagotovljena možnost obrambe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 19. 7. 2010 in odločba z dne 14. 9. 2010, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo od 16. 9. 2010 dalje ter mu za čas od 16. 10. 2010 (pravilno: 16. 9. 2010) dalje do ponovne vrnitve na delo obračunati mesečno plačo in izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 19. 7. 2010 na podlagi določbe 6. odstavka 35. člena Zakona o obrambi. Varnostno preverjanje se opravi po predhodni privolitvi osebe, za katero se varnostno preverjanje zahteva. Za osebo, ki ne privoli v varnostno preverjanje, se šteje, da ne izpolnjuje varnostnih pogojev za opravljanje del ali dolžnosti, ki jih opravlja oziroma želi opravljati. Varnostno preverjanje po določbah ZObr in po Zakonu o tajnih podatkih sta dva različna postopka. ZObr ne določa, da se lahko razlogi za takšno preverjanje presojajo po ZTP, kot to napačno izhaja iz sodbe. Ponovno poudarja, da se ZObr v zvezi z varnostnim preverjanjem sklicuje na ZTP le v zvezi s tem, kateri podatki se preverjajo, medtem ko razloge in posledice morebitne ugotovitve obstoja varnostnega zadržka ureja vsak zakon zase. ZTP, na katerega se tudi sklicuje sklep, govori o varnostnem preverjanju le zaradi dostopa do tajnih podatkov, ne pa zaradi ugotavljanja o ustreznosti za vojaško službo. Ker se sodišče ni opredelilo do teh navedb ter je naredilo pravno napačen zaključek, da ima varnostni zadržek, ugotovljen po določbah ZTP, posledice po ZObr, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče sprejema obrazložitev tožene stranke o razlogih, ki jih je ocenila za odločilne za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka. Poudarja, da sodba v tem delu nima razlogov, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je že tekom postopka povedal, da je bil v letu 2007 varnostno preverjan in da takrat ni bil ugotovljen varnostni zadržek, čeprav so bila vsa kazniva dejanja, ki se mu sedaj očitajo, storjena že pred preverjanjem. Zaradi pogojne obsodbe ne morejo nastati pravne posledice, torej tudi ne prenehanje delovnega razmerja. Toliko bolj ne morejo imeti posledic za pritožnika pravnomočni sklepi o izvršbi in dolg do tožene stranke. Tožnik se je v težki situaciji znašel po sili razmer in dejstvo, da objektivno ni imel sredstev za življenje, še ne pomeni, da ni bil nelojalen do tožene stranke. Pred toženo stranko ni nikoli skrival svojih težav, česar tožena stranka niti ni prerekala. Tožena stranka je bila tudi ves čas seznanjena z izvršilnimi postopki, saj se je odtegovalo od njegove plače. Na zanesljivost tožnika kaže tudi dejstvo, da sta bila mladoletna otroka dodeljena njemu, ki je zgleden in skrben oče. Navaja, da je tudi v samem postopku varnostnega preverjanja prišlo do napak. Tožena stranka navaja, da je bilo varnostno preverjanje opravljeno na podlagi soglasja tožnika ter da je bil v postopku z njim opravljen razgovor. Ker je bil prvi sklep z dne 8. 3. 2010 s sklepom z dne 6. 5. 2010 razveljavljen, bi morala tožena stranka ponovno izvesti postopek varnostnega preverjanja, za kar bi zopet potrebovala soglasje tožnika in ponovno opraviti razgovor, česar pa ni storila. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Podana tudi ni bistvena kršitev določb postopka po 15. točki istega člena ZPP, saj v sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka na podlagi ugotovitve obveščevalne varnostne službe, ugotovljene v postopku varnostnega preverjanja, o obstoju varnostnega zadržka pri tožniku, na podlagi 35. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) dne 19. 7. 2010 izdala sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem dokončnosti sklepa. Tožnik je zoper sklep vložil ugovor, ki je bil z odločbo z dne 14. 9. 2010 zavrnjen kot neutemeljen.

Po določbi 8. odstavka 88. člena ZObr delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom, za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Tretji odstavek 88. člena ZObr določa med drugimi pogoji za poklicno opravljanje vojaške službe tudi, da je oseba varnostno preverjena in ne obstaja varnostni zadržek v skladu s tem zakonom. Varnostno preverjanje oseb ureja 35. člen ZObr, ki v 6. odstavku določa, da oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu, oziroma delovni dolžnosti in ji delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Varnostno preverjanje oseb je na podlagi 32. člena ZObr varnostna naloga na obrambnem področju, ki jo na podlagi 3. odstavka tega člena opravlja obveščevalna varnostna služba ministrstva.

Varnostno preverjanje tožnika je bilo opravljeno na podlagi njegovega pisnega soglasja za varnostno preverjanje z dne 7. 12. 2009 in je obsegalo preverjanje podatkov iz uradnih evidenc ter neposredno zbiranje podatkov. Varnostno preverjanje se opravi po predhodni privolitvi osebe, za katero se varnostno preverjanje zahteva (4. točka 1. odstavka 35. člena ZObr). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni podal soglasja za varnostno preverjanje. Tožnik je dne 7. 12. 2009 podal soglasje za varnostno preverjanje. Med izdajo sklepa z dne 8. 3. 2009, ki je bil razveljavljen, ker tožniku razlogi za odpoved delovnega razmerja niso bili v zadostni meri obrazloženi in izdajo sklepa z dne 19. 7. 2009 ni bilo izvedenega nobenega varnostnega preverjanja. Oba sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta bila izdana na podlagi ugotovitev istega postopka, zato ni bilo potrebno ponovno soglasje tožnika.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da Zakon o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. RS, št. 87/2001 in naslednji) kot posledico ugotovitve varnostnega zadržka ne predvideva prenehanja delovnega razmerja, temveč le izdajo odločbe, s katero predstojnik organa zavrne izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Poudarja, da je bil ugotovljen varnostni zadržek v skladu z določbami ZTP, katerega posledica je zavrnitev dostopa do tajnih podatkov in ne varnostni zadržek v skladu z ZObr, katerega posledica je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik spregleda dejstvo, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja v skladu z določbami 6. odstavka 35. člena in 6. odstavka 88. člena ZObr. Tožniku je bilo z odločbo z dne 20. 10. 2008 odvzeto in preklicano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajno in zaupno. Gre za dva različna postopka, za dve preverjanji.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je obrazložitev sodbe glede razlogov, ki so odločilni za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka, pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil pri tožniku utemeljeno ugotovljen varnostni zadržek in sta mu bila zaradi tega zakonito izdana sporna sklep in odločba o prenehanju delovnega razmerja. Glede tega ima izpodbijana sodba jasne razloge. Tožena stranka je v sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 19. 7. 2010 vsebino varnostnega zadržka ustrezno obrazložila, tako da je bila tožniku v ugovornem postopku zagotovljena možnost obrambe (100.a člen ZObr).

Pritožba uveljavlja, da pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje ne more imeti pravnih posledic, prav tako tudi ne pravnomočni sklepi o izvršbi in dolg do tožene stranke. Pritožbeno sodišče poudarja, da pravnomočna obsodba ni bila neposredni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak zaradi obstoja varnostnega zadržka. Za obstoj varnostnega zadržka pa je dovolj dvom o zanesljivosti ali lojalnosti osebe, tak dvom pa nedvomno izhaja tudi iz pravnomočnih sklepov o izvršbi in dolgu do tožene stranke. Ta ureditev je stroga, vendar je upravičena glede na naravo opravljanja vojaške službe. Navedbe tožnika glede okoliščin, ki so ga privedle do težke finančne situacije, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti upoštevane pri ugotavljanju varnostnega zadržka, kljub temu da so človeško opravičljive.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP krije sam.