Jedro

Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost drugega odstavka 129.a člena ZKP kolikor določa 15 dnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje.

Obsojenec lahko predlaga alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist tudi, ko že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog obsojenega A. A. za nadomestno izvršitev kazni zapora izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 33995/2015 z dne 25. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 33995/2015 z dne 3. 9. 2020, zavrglo.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni brez navedbe pritožbenega razloga in smiselno predlagal razveljavitev sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrglo predlog obsojenega za nadomestno izvršitev kazni zapora kot prepozen, ker je bil vložen po preteku 15-dnevnega roka šteto od pravnomočnosti sodbe, pri čemer je ta rok veljal na podlagi drugega odstavka 129.a člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS po odločitvi sodišča prve stopnje in še preden je bil izpodbijani sklep vročen obsojencu v postopku za oceno ustavnosti odločilo o protiustavnosti drugega odstavka 129.a člena ZKP z odločbo Up-290/17, U-I-51 z dne 23. 6. 2022 (Uradni list RS, št. 96/2022 z dne 15. 7. 2022). Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijani člen, kolikor določa 15-dnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Ustavno sodišče je določilo tudi način izvršitve odločbe, po katerem se do odprave ugotovljene protiustavnosti nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.

5. Izpodbijani sklep je bil izdan 3. 6. 2021, torej še preden je bila sprejeta odločba Ustavnega sodišča z dne 23. 6. 2022. Ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča predloga obsojenega, ki je bil vložen 20. 5. 2021, zato ni mogoče šteti za prepoznega, zato je pritožbeno sodišče pritožniku ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče dodaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da obsojeni ni prejel obsodilne sodbe, ker to po podatkih spisa ne drži. Obsodilna sodba sodišča prve stopnje je bila obsojenemu osebno vročena 6. 12. 2019 (vročilnica na list. št. 2611), sodba sodišča druge stopnje pa je bila obsojencu vročena na obsojenčev naslov ..., nadomestno preko njegovega očeta B. B. (povratnica na list. št. 2650). To pomeni, da je obsodilna sodba izrečena obsojencu pravnomočna in izvršljiva, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno.

7. Ker je pravnomočna sodba pravnomočna in izvršljiva je neutemeljeno zavzemanje za razveljavitev sodbe, ker obsojeni prosi, „da to odločbo vrnete na sodbo, kjer je imel pogojno kazen“. Pogojna obsodba sodišča prve stopnje je bila namreč v pritožbenem postopku na pritožbo državnega tožilca spremenjena tako, da je sodišče druge stopnje obsojencu izreklo kazen zapora. Predmet tokratnega pritožbenega preizkusa pa je pravočasnost obsojenčeve vloge, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora.

8. V ponovljenem postopku pa naj sodišče ponovno presodi, ali je obsojenčeva vloga z dne 20. 5. 2021 (list. št. 2698) po vsebini dejansko predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora, ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ni izrecno razvidno iz obsojenčeve pisne vloge. Obsojeni v vlogi navaja, „da mi date drugo priložnost, da na kakšen drugi način poravnam to kazen, ker nisem bil v Republiki Sloveniji, nisem se mogel pozanimati, zaradi česa sem obsojen, zato vas naprošan v imenu ljudstva za novo priložnost, da to kazen poravnam s plačilom.“. Sodišče prve stopnje namreč odloča o nadomestni izvršitvi kazni zapora vedno in zgolj le v okviru danega predloga, zakonsko pa so predvideni trije načini izvršitve kazni zapora (delo v splošno korist, hišni zapor oziroma zapor ob koncu tedna). Po potrebi naj sodišče prve stopnje pozove obsojenca in preveri, kaj je dejansko želel z navedenim dopisom v citiranem delu. Vsaka izjava ali vloga poslana sodišču mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se da obravnavati ter podpisana. Sodišče lahko od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, pozove naj jo popravi oziroma dopolni, če tega v danem roku ne stori, naj sodišče vlogo zavrže (drugi in tretji odstavek 76. člena ZKP). Sodišče prve stopnje naj upošteva tudi podatke v spisu, ki izkazujejo, da naj bi se obsojeni po ugotovitvah policije nahajal z družino v ..., kjer naj bi imel tudi podjetje. To pa kaže, da niso v celoti točne pritožbene navedbe, da obsojeni živi v ... in je nezaposlen in da nima možnosti priti v Slovenijo, da si najame odvetnika.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.