Jedro

Pogoji, predpisani v odloku, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, pomenijo pričakovana ravnanja vojaških oseb, da bi prestopili v Teritorialno obrambo Republike Slovenije ali kako drugače zapustili oziroma izstopili iz JA (tudi na enega izmed statusnih načinov) ne glede na to, ali so se nahajale njene vojaške enote na ozemlju Republike Slovenije ali izven nje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine potem, ko je ugotovilo, da P.F. ne izpolnjuje v 2. alineji 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da je bil ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej vztraja pri svojih trditvah v predhodnih postopkih, da zanj določbe odloka ne morejo veljati, saj se v času agresije na Slovenijo ni nahajal na njenem ozemlju. Odlok, ki ga je sprejel Izvršni svet SRS je lahko pravno zavezujoč le za aktivne vojaške osebe bivše JLA, katerih enote so se nahajale in delovale na območju Republike Slovenije. Ker njegova teritorialna veljavnost ne more preseči območja Republike Slovenije, sam pa je bil v časovnem obdobju, opredeljenem z odlokom, v Mostarju - tožnika ne morejo zadeti pravne posledice tega predpisa. Sicer pa je bil ves čas po pričetku osamosvojitvenih akcij v Sloveniji, v stanju izolacije in pasivizacije, ki ga je mogoče enačiti s suspenzom. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da odločbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP niso podane; revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pa ni utemeljen. Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ne upošteva dejanske podlage napadene odločbe in zato ni utemeljena. V predmetni zadevi je bilo sporno, ali tožnik izpolnjuje po 2. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok) predpisane pogoje. Načelno izhodišče odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin narekuje ozko razlago pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, najpozneje od 26.6.1991 dalje (1. člen).

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v deželi Furlaniji - Julijski Krajini - Republiki Italiji, v deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in po pogojih, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V 2. členu odloka so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imeli odločbe o upokojitvi. Omenjeno določilo daje pravico do akontacije vojaških pokojnin torej tudi osebam, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil razširjen krog upravičencev še na osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25.6.1991 oziroma so pokazale posebno pripravljenost do osamosvojitvenih procesov s tem, ko so se dale na razpolago ali so bile v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije do določenega roka. Status zavarovancev (upravičencev) ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe je presojati skladno z določili zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), ki je v II. delu X. poglavja (stanja aktivnih vojaških oseb v službi JLA) v določilih od 292. člena do 298. člena uredil pogoje in primere priznanja bolniškega staleža, razpolage in suspenze aktivnih vojaških oseb. V XIV. poglavju pa so urejeni razlogi in postopek za prenehanje vojaške službe (392. člen do 402. člen). Aktivni vojaški osebi, za katero je izdan akt o prenehanju službe, preneha služba z dnem razrešitve (1. odstavek 399. člena v zvezi s 1. odstavkom 400. člena). Na lastno zahtevo je lahko vojaška oseba razrešena tudi prej, če interes službe to dopušča (2. odstavek 399. člena). Po določilu 2. odstavka 400. člena se aktivni vojaški osebi, ki je samovoljno zapustila službo, služba šteje le do dneva, ko jo je zapustila.

Kot že navedeno, je bil z odlokom razširjen krog upravičencev iz 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije še na osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Njihova morebitna prostovoljna odločitev za dosego tega statusa bi bila s strani JLA lahko opredeljena kot samovoljno ravnanje in torej podvržena uporabi prej omenjenega določila 2. odstavka 400. člena zakona o službi v oboroženih silah.

Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih odločbah ugotovili, da tožnik po 18.7.1991 do prenehanja aktivne vojaške službe 4.11.1991 ni bil na razpolagi, suspenzu, dopustu oziroma v bolniškem staležu. Po zaključkih obeh sodišč to pomeni, da tožnik ni bil ves čas, od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe z dnem 4.11.1991, v katerem z odlokom predpisanih statusov. Iz teh zaključkov obeh sodišč nedvomno sledi, da gre tudi za dejansko ugotovitev sodišča in ne morda le za pravno presojo statusa tožnika po 18.7.1991. Kakor hitro pa gre za dejansko ugotovitev v sodni odločbi sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje na pritožbo tožeče stranke preizkušalo, jo mora tudi revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoji, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodni odločbi pravilno ugotovljeno. Zmotna uporaba materialnega prava je tudi edini revizijski razlog (ne glede na to, da dejanske podlage sodne odločbe po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP niti ni dovoljeno izpodbijati z revizijo). Odločilna je (dejanska) ugotovitev obeh sodišč, da je bil tožnik tudi po 18.7.1991 aktiven v vojaški službi in vse do dneva razrešitve ni imel nobenega od predpisanih statusov. To dokazano dejstvo je narekovalo pravno presojo, kot je vsebovana v izpodbijani zavrnilni sodni odločbi. Potrjuje pa jo tudi okoliščina, da je tožniku prenehala aktivna vojaška služba na podlagi 4. točke 1. odstavka 392. člena zakona o službi v oboroženih silah z dnem razrešitve v roku treh mesecev, predpisanem v 2. odstavku 399. člena, ne pa z dnem, določenim kot izjemo v 2. odstavku 400. člena oziroma 2. odstavku 399. člena, kar bi kazalo na tožnikovo eventuelno samovoljno zapustitev službe.

Pravico do prevzema izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pridobijo po 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin osebe, ki do 18. julija 1991 še niso uveljavile pravice do vojaške pokojnine, vendar so do 18. oktobra 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, če so bile ves čas po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka, saj po 18.7.1991 ni imel statusa, kot je za priznanje pravice predpisan, je pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da je bila tožniku v skladu z določbami omenjenega odloka utemeljeno odklonjena pravica do akontacije vojaške pokojnine. Torej je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodna odločba ne pomeni materialno pravno zmotne sodbe.

Tudi sama uporaba določb odloka o izplačevanju aktontacij vojaških pokojnin za presojo sporne zadeve ne more biti vprašljiva. Niti z določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije niti z omenjenim odlokom se ne urejejo in tudi ne omejujejo pravice iz pokojninskega zavarovanja, niti ni z njunimi določbami kršeno temeljno načelo, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, za katerega so zavarovanci ali delodajalci ali država za določene osebe vplačevali prispevke.

Temeljna značilnost sodobnega socialnega zavarovanja je, da temelji na načelih obveznosti, vzajemnosti in solidarnosti. To seveda velja za zavarovance iste zavarovalne organizacije. V bivši SFRJ so vojaške osebe imele svojo zavarovalno organizacijo - skupnost socialnega zavarovanja vojaških zavarovancev. Znotraj te skupnosti je veljalo načelo vzajemnosti in solidarnosti ter minulega dela. Ta načela pa niso veljala med to skupnostjo in Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Bivša Republika Slovenija kot federalna enota ni imela nobenih obveznosti do vojaške skupnosti socialnega zavarovanja, zato vse pravice, ki jih sedaj zagotavlja vojaškim zavarovancem, Republika Slovenija zagotavlja prostovoljno in pod pogoji, ki jih je z odlokom določila.

Navedena ureditev je namreč posledica spremenjenega državnopravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila izplačevanje vojaških pokojnin kot del nasledstva pravic in obveznosti nekdanje SFRJ. Z razpadom SFRJ so obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev do zavarovanih oseb, premoženja in arhivi, s katerimi je upravljal izvajalec tega zavarovanja, postali predmet sukcesije držav. Do sklenitve sporazuma o pravnemu nasledstvu SFRJ Republika Slovenija samostojno odloča o prevzemu obveznosti iz tega zavarovanja do zavarovanih oseb, ki so njeni državljani ali imajo stalno prebivališče na njenem ozemlju.

Glede na navedeno tožnikovo sklicevanje na nepoznavanje določil odloka oziroma njegove neveljavnosti izven območja Republike Slovenije, ne more biti upoštevno. Pogoji, predpisani v odloku, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, pomenijo pričakovana ravnanja vojaških oseb, da bi prestopili v Teritorialno obrambo Republike Slovenije ali kako drugače zapustili oziroma izstopili iz JA (tudi na enega izmed statusnih načinov) ne glede na to, ali so se nahajale njene vojaške enote na ozemlju Republike Slovenije ali izven nje.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in zakona o službi v oboroženih silah, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).