Jedro

Varstvo pravic delavcev, za katere se uporablja ZJU, je urejeno drugače kot varstvo pravic delavcev po ZDR. Sodno varstvo je v postopkih varstva pravic delavcev, pri katerih se uporablja ZJU, dopustno le pod pogojem, da je delavec predhodno postopal po 24. oziroma 25. členu ZJU. Tožnik je torej moral svoje zahteve, ki jih uveljavlja s tožbo v tem individualnem delovnem sporu v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, najprej uveljavljati pri toženi stranki (javnem zavodu s področja kulture) v skladu z določbami ZJU. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo relevantnih dejstev to je, ali je tožnik ob uporabi specialnih določil ZUJIK pravočasno vložil tožbo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno sklep o zavrženju tožbe zaradi zamude 30-dnevnega roka za sodno varstvo po 3. odst. 204. člena ZDR razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba tožnika, ki jo je sodišče prejelo dne 13. 6. 2013 zoper toženo stranko, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zavrže (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep v celoti, zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, saj sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ni ga mogoče preizkusiti in tako je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik meni, da so ugotovitve dejanskega stanja sodišča v 5. točki zmotne in protispisne, saj sledi iz dokaznih prilog tožene stranke prav nasprotno, kot je odločilo sodišče. Tožena stranka je javni zavod na področju kulture. Za delovno razmerje in varstva pravic delavcev takih zavodov se uporablja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) ter posebnosti, ki jih določa Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). O pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja se uporabljajo določila ZJU. ZJU v XXI. poglavju, 154. člen določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa tudi v naslednjih primerih: … in „(3) Za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi se uporablja Zakon o delovnih razmerjih, če ta zakon ne določa drugače.“ ZDR v 83. členu določa, da mora o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga delodajalec pisno obvestiti delavca, v ostalih primerih odpovedi pa mora delodajalec delavca predhodno pisno povabiti na zagovor. Po prepričanju tožnika je zato že sama neizpolnitev te procesne predpostavke kršitev zakona. Tožnik je na poskus zavajanja rešitve zadeve opozarjal že v svojih pripravljalnih vlogah, ker se zadeva glasi: „Trajno prenehanje potreb po delu delavca.“ Tožena stranka navaja, da je bilo vročanje po privatnem detektivu A.A. poskušano zaradi slabih izkušenj s tožnikom in večje varnosti, kar pa ne drži. Tožena stranka ni dokazala zakonite osebne vročitve pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Tožnik je nastopil 2. 1. 2013 bolniški stalež, ki se je zaradi slabega zdravja moral podaljšati do 2. 4. 2013. Tožena stranka bi morala pustiti pisanja v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice. Tožena stranka je tožnika želela zavesti v sodelovanje pri nekem arbitrarnem skrajšanem postopku osebnega vročanja pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ki nima podlage v ZUP, niti v ZPP.

Tožena stranka ni upoštevala narave delovnega razmerja, ko je delavec šibkejša stranka, in bi morala pri vročanju ravnati s posebno skrbnostjo. Sicer pa bi morala tožena stranka vročati tudi po določilih 87. člena ZUP. Ker je tožnik šele 2. 4. 2013 izvedel za kršitev svojih pravic, bi bilo njegovo vsakršno ukrepanje pred tem brezpredmetno. Sodišče je storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture in se zanjo uporablja tudi Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, v določenih segmentih pa tudi Zakon o javnih uslužbencih. Toda to ne velja za IV. in nadaljnja poglavja ZJU, saj gre v tem delu ZJU, torej tudi v delu IV. poglavja ZJU za „posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalne skupnosti“. Tako tožena stranka ni bila dolžna upoštevati posebnih določb ZJU, saj ni niti državni organ, niti uprava lokalne skupnosti in torej zanjo drugi del ZJU ne velja. Tožnik se glede obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 83. člena ZDR vseskozi spreneveda o poteku vročitve obvestila o nameravani odpovedi in navaja lažne trditve in zlorablja svoje procesne pravice, tako celo trdi, da je tožena stranka pisanje „trajno prenehanje potreb po delu delavca“, ki ga je podpisala direktorica tožene stranke, implementirala med ostale dokazne priloge z namenom, da zavede sodišče. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS, ki zavezuje pravdni stranki, je moral Svet zavoda tožene stranke o razlogih, številu in kategorijah presežnih delavcev in v roku, v katerem bo tožniku prenehalo delovno razmerje, obvestiti tako prizadetega delavca, kakor tudi reprezentativni sindikat najmanj 45 dni pred prenehanjem delovnega razmerja tožniku, kar je bilo storjeno. Tožnik je bil tudi v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZDR obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obvestilo je bilo vročeno preko privatnega detektiva A.A. zaradi večje varnosti in zaradi slabih izkušenj s tožnikom. Tožnika je vročevalec najprej iskal na njegovem stalnem naslovu, kjer ga sicer ni našel, pustil pa mu je tudi obvestilo ter kontaktne številke. Detektiv in tožnik sta se sestala v notranjosti gradu v B., kjer je vročevalec tožene stranke vročitev neposredno opravil, tožnik pa je vročeno pošiljko sprejel in podpisal povratnico - obvestilo o vročitvi. Tožena stranka je v nadaljevanju tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ponovno za vročanje pooblastila privatnega detektiva A.A. s pooblastilom z dne 7. 1. 2013. Vročevalec je tožnika večkrat iskal, ga tudi večkrat klical na telefonsko številko. Skladno s 141. členom ZPP je bila vročitev opravljena tako, da je vročevalec pisanje pustil v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja. Tudi vsa pritožbena navajanja glede ustne odpovedi so neutemeljena. Tožnik je dne 2. 4. 2013 prišel na delovno mesto in sicer z zapečateno kuverto, v kateri je bila kopija izvirnika redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na oglasni deski v prostorih tožene stranke pa je bila odpoved tudi izobešena. Tožniku je tako delovno razmerje prenehalo na zakonit način. Tožena stranka je prepričana, da bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo svojih pravic ob upoštevanju tretjega odstavka 204. člena ZDR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sklepu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pomembnih za odločitev in ti razlogi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče je po opravljenem naroku za glavno obravnavo izvedlo dokaze z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zavrglo tožbo kot prepozno in sicer iz razloga, ker tožnik tožbe ni vložil v zakonsko predvidenem 30 dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) oziroma v enakem roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR - 1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture, kot to določa 28. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK - Ur. l. RS, št. 96/2002 in naslednji), ki velja za toženo stranko kot specialni predpis poleg splošne delovnopravne zakonodaje. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved iz poslovnega razloga ali ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to izhaja iz izvedenih dokazov oziroma navedb strank. Pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture, ki izvaja kulturno dejavnost v smislu 4. člena ZUJIK. Četrti člen ZUJIK namreč določa, da so kulturna dejavnost po tem zakonu vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine, besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih, intermedijskih in drugih umetnosti, na področju založništva in knjižničarstva, kinematografije in na drugih področjih kulture.

Pritožba utemeljeno navaja, da bi glede na to moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi prvi odstavek 45. člena ZUJIK, ki določa, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. Delovna razmerja za javne uslužbence ureja Zakon o javnih uslužbencev (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki sicer glede načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi napotuje na ZDR (154. člen ZJU), vendar pa je potrebno upoštevaje 45. člen ZUJIK glede varstva pravic delavcev iz delovnega razmerja v javnih zavodih na področju kulture upoštevati določbe 24. člena ZJU. Drugi odstavek 24. člena ZJU določa, da ima javni uslužbenec pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi, oziroma da svojo obveznost izpolni, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve je le 15 dni. Po tretjem odstavku citiranega člena ZJU pa je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Po 25. členu ZJU je potrebno pritožbo zoper pisni sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vložiti v 8 dneh od vročitve pisnega sklepa oziroma v 8 dneh po preteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU. Po petem odstavku 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem le pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ob upoštevanju citiranih določb je potrebno ugotoviti, da je varstvo pravic delavcev, za katere se uporablja ZJU, urejeno drugače, kot varstvo pravic delavcev po ZDR. Tožnik je torej moral svoje zahteve, ki jih uveljavlja s tožbo v tem individualnem delovnem sporu, najprej uveljavljati pri toženi stranki v skladu z že citiranimi določbami ZJU. Sodno varstvo je v postopkih varstva pravic delavcev, pri katerih se uporablja ZJU, dopustno le pod pogojem, da je takšen delavec predhodno postopal po 24. oziroma 25. členu ZJU. Glede uporabe določil ZUJIK, kot specialnega predpisa za javne zavode na področju kulture, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo več odločitev in sicer v zadeveh VIII Ips 244/2008, VIII Ips 474/2008, VIII Ips 403/2009 in VIII Ips 532/2008. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik podal zahtevo za odpravo kršitev dne 3. 4. 2013 in tudi podal pritožbo na svet zavoda dne 17. 4. 2013, pri čemer je svet zavoda tožniku na pritožbo odgovoril z dopisom z dne 26. 4. 2013, pri čemer se v spisu nahaja tudi več drugih dopisov glede tožnikovih kršitev pravic iz delovnega razmerja. Ker sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo relevantnih dejstev ali je tožnik ob uporabi specialnih določil ZUJIK pravočasno vložil tožbo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja (360/1. člen ZPP), saj so za rešitev zadeve brezpredmetne.