Jedro

Zatrjevanja obsojenčevega zagovornika, da so podana nasprotja v razlogih izpodbijane prvostopenjske sodbe, niso utemeljena, saj je sodišče prve stopnje povsem korektno in brez spreminjanja povzemalo tako izpovedbe prič kot izvedensko mnenje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P. de S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 500.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil obsojeni P. S. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dveh let in dveh mesecev zapora in stranska kazen izgona z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 14.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi in podal predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta kršitev naj bi predstavljala opustitev razlogov, kako naj bi 9 mm široko steklo lahko povzročilo le 3-4 cm široko in 10 cm globoko rano, pri čemer je tudi izvedenec dr. Z. na glavni obravnavi povedal, da je pomislil, da bi bila lahko rana povzročena z nožem in da lahko povzroči takšno rano nož ali steklo. Po mnenju zagovornika je protispisna trditev sodišča glede izjav S. in K., da naj bi bili popolnoma skladni. Tudi oškodovanec na glavni obravnavi ni podal popolnoma enakega opisa dogajanja, ni tudi skladnosti o obliki stekla, ki naj bi ga obsojenec držal v rokah ter kje in v kakšnem položaju se je nahajal oškodovanec. Sodišče je v obrazložitvi sodbe enostavno prepisalo določene odstavke iz pisne zaključne besede državnega tožilca. Oškodovanec S. trdi, da ga je obsojenec zabodel, priča V.K. pa tega ne trdi, razlika pa je tudi v tem, da oškodovanec govori o špici, K. pa o gromozanskem kosu trikotne oblike. Oškodovanec je v preiskavi govoril le o enem zamahu, na glavni obravnavi pa je trdil, da je obsojenec mahal s steklom in ga večkrat porezal. Nasprotje naj bi bilo tudi glede položaja oškodovanca, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi v drugem odstavku na 7. strani sodbe trdi, da je klečal, da je bil v polsedečem položaju, v zadnjem stavku na isti strani pa, da je oškodovanec že vstal. Po mnenju zagovornika sodišče ni določno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov, tako da so po mnenju zagovornika kršene tudi pravice iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Poleg tega zagovornik uveljavlja tudi napačno uporabo kazenskega zakona, ker je pri oškodovancu šlo za lahko telesno poškodbo in bi bil zato lahko kvečjemu obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 6.10.2005 predlagal zavrnitev zahteve, ker zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v obrazložitvah izpodbijanih sodb sprejeli natančno oceno izvedenih dokazov, jo obrazložili in na tej podlagi ugotovili dejansko stanje. Vsa zatrjevanja obsojenčevega zagovornika, da so podana nasprotja v razlogih izpodbijane prvostopenjske sodbe, niso utemeljena, saj je sodišče prve stopnje povsem korektno in brez spreminjanja povzemalo tako izpovedbe prič kot izvedensko mnenje izvedenca Z. Sodišče je ugotovilo, da je bil predmet kaznivega dejanja, s katerim je obsojenec poskusil umoriti oškodovanca S., večji trikotni kos stekla, kar ni v nasprotju z nobeno izpovedbo prič ali z izvedenskim mnenjem. Tudi položaj oškodovanca, ki sicer sploh ni naveden v opisu kaznivega dejanja in niti ni bistven, je sodišče dovolj natančno ugotovilo. Isto velja glede obsojenčevega nadaljnjega zamahovanja s kosom stekla, potem ko je zabodel oškodovanca, saj je oškodovanec na glavni obravnavi še bolj natančno opisal potek dogajanja.

Zagovornik v zahtevi ponavlja razloge, ki jih je uveljavil že v pritožbi, ti razlogi pa predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zatrjevano kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati.

Isto velja za uveljavljeno kršitev kazenskega zakona. Obsojenčev zagovornik na podlagi lastne razlage dejanja uveljavlja, da naj bi šlo le za lahko telesno poškodbo, pri čemer zavrača ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec z dejanjem poskusil vzeti življenje oškodovanemu S.S. Prek drugače predstavljenega dejanja torej tudi v tem primeru zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik, niso podane, poleg tega pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, ugotovljene s sodbo sodišča prve stopnje.