Jedro

Za telesne bolečine za srednje hude primere je mogoče priznati odškodnino med 100 in 1.000 EUR. Pristojna komisija je tožniku iz tega naslova odmerila 250 EUR, kar je upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 9. člena ZOZKD, to je glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin ter trajanje zdravljenja, nasploh primerna in pravična odškodnina, predvsem zato, ker so vse nevšečnosti, ki jih je tožnik doživel v času zdravljenja te poškodbe, že zajete v sami opredelitvi poškodbe.

Tožnik svojo zahtevo za priznanje odškodnine za duševne bolečine utemeljuje z navedbo, da je prišlo do poškodbe živca na levem delu obnosne kosti, zaradi česar ne čuti zgornje leve čeljusti oziroma dlesni od 1. do 8. zoba ter navedbo, da ima težave tudi z dihanjem skozi levo nosnico, kar pa po presoji sodišča ne utemeljuje nobene od stopenj priznanih duševnih bolečin na podlagi 10. člena ZOZKD.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zahtevi prosilca delno ugodila in mu priznala odškodnino v znesku 250 EUR ter odločila, da odškodnina zapade v plačilo po 30 dneh od dneva pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se zahteva prosilca v delu, ki presega priznano odškodnino zavrne in v 3. točki izreka, da se zahteva za povrnitev odvetniških stroškov zavrne, drugi stroški pa v tem postopku niso nastali. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je izpolnjen pogoj iz 2. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD) in da iz kazenske ovadbe izhaja, da je storitve kaznivega dejanja osumljen neznani storilec, ki je povzročitelj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero je predpisana kazen zapora od 6 mesecev do 5 let. Na podlagi vseh podatkov je komisija ugotovila, da je bil prosilec žrtev nasilnega naklepnega dejanja. Dejanje je bilo storjeno na ozemlju Republike Slovenije, prav tako na strani prosilca niso bile ugotovljene okoliščine, zaradi katerih po veljavnem Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ne bi bilo mogoče zahtevati povrnitve škode.

2. V nadaljevanju je tožena stranka ocenila, da imajo na podlagi 9. člena ZOZKD, ob upoštevanju Pravilnika o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Pravilnik) ter priloženih izvidov, prosilčeve poškodbe značilnost poškodb, ki so v Pravilniku uvrščene v kategorijo srednje hudih primerov. V skladu z 9. členom ZOZKD se lahko prosilcu prizna odškodnina od 100 do 1.000 EUR. Glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin za te vrste poškodb in v skladu z načelom pravične denarne odškodnine, je komisija ocenila, da je prosilec upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 250 EUR.

3. Prosilec je vložil tudi zahtevo za odškodnino za duševne bolečine po 10. členu ZOZKD, ki mu je komisija po proučitvi vse pridobljene dokumentacije ni priznala, ker ni izkazal pogojev za priznanje odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prosilec niti ni navedel, katere njegove aktivnosti naj bi bile zmanjšane, zmanjšanje njegovih aktivnosti med samim zdravljenjem pa je komisija že upoštevala pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja.

4. Tožena stranka je obrazložila tudi odločitev o zavrnitvi odvetniških stroškov, ker jih določba 15. člena ZOZKD ne predvideva, oziroma jih ne določa kot stroškov zaradi uveljavljanja odškodnine. Za odločanje o njih se tako uporabi določba 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel. 5. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Pojasnjuje potek dogodkov zaradi katerih je bil poškodovan in navaja, da je zaradi prizadejane telesne poškodbe pretrpel hude telesne bolečine. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem navaja prvo pomoč na prireditvenem prostoru, prevoz v bolnišnico, primarno kirurško oskrbo rane nad obrvjo, rentgen, redresement, repozicijo nosnega pretina in septoplastiko, hospitalizacijo od 23. 6. do 1. 7. 2013, kontrolni pregled na ORL oddelku, kontrolni pregled pri izbrani zdravnici, uživanje analgetikov, antibiotikov, dajanja kapljic v nos, uživanje tekoče - pasirane hrane, mirovanje, težave pa je imel tudi pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. Tožniku je ostalo trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi poškodovanega živca na levem delu obnosne kosti, zaradi česar ne čuti zgornje leve čeljusti oziroma dlesni od 1 do 8 zoba, prav tako ima težave z dihanjem skozi levo nosnico. Dne 28. 1. 2014 so mu priporočili operacijo nosnega pretina in izdali napotnico za čeljustnega kirurga.

6. Priznana odškodnina je prenizka, saj bi bil upravičen do odškodnine najmanj v višini 1.000 EUR. Prav tako je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo v delu, kjer je komisija zaključila, da pri pritožniku ni nastopilo trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter s tem posledično duševne bolečine. To, da ne čuti zgornje leve čeljusti, predstavlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti, prav tako ima tožnik težave pri dihanju, težave pri spanju, kar v posledici povzroča duševne bolečine. Vsega tega ni mogoče pripisati progeniji čeljusti. Tožena stranka bi lahko vse navedeno ugotovila s pregledom tožnika, ali pa bi počakala na podatke dodatne zdravstvene dokumentacije. Ni mu dala možnosti, da bi se predstavil komisiji, bodisi osebno, bodisi s pomočjo izvedencev medicinske stroke in s pridobitvijo celotne zdravstvene dokumentacije, zato je v delu zavrnitve zahtevka iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se mu iz naslova duševnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem prizna odškodnina v celotnem znesku 1.000 EUR in odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000 EUR, oziroma podredno, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Postopek za uveljavljanje odškodnine ureja v IV. poglavju ZOZKD, glede vprašanj postopka, ki v tem zakonu niso urejena, pa se po 3. členu ZOZKD smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zahtevo za uveljavljanje odškodnine vloži prosilec pri ministrstvu pristojnem za pravosodje, na obrazcu iz 27. člena ZOZKD in z vsebino, ki je določena v 28. členu zakona. Skladno z določbo 30. člena ZOZKD morajo biti zahtevi priložene v tej določbi zahtevane listine, v izvirniku ali overjenem prepisu, listinam v tujem jeziku pa mora biti priložen overjen prevod (drugi in tretji odstavek 30. člena ZOZKD).

10. Kot izhaja iz listin predloženega spisa, je tožnik vložil zahtevo za priznanje odškodnine 15. 10. 2013, to zahtevo pa je po pozivu za dopolnitev dne 11. 11. 2013 dopolnil tako, da jo je vložil na predpisanem obrazcu. Vlogi je priložil dokumentacijo ter listine, ki dokazujejo upravičenost in izpolnjevanje formalnih in materialnih pogojev za priznanje odškodnine. V obrazcu ZOZKD 1 je tožnik opisal dejanje (III.a); posledice dejanja (III.b) ter v rubriki III. z naslovom „Navedba vrste odškodnine“ zahteval nepremoženjsko škodo.

11. Vlogi je tako tožnik priložil medicinsko dokumentacijo (odpustno pismo, izvid radiološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje, izvid ORL ambulante Splošne bolnišnice Celje, kopije zdravstvenega kartona, potrdila o upravičeni zadržanosti z dela, odločbo ZZZZS OE Celje z dne 17. 7. 2013, zdravniško potrdilo z dne 5. 11. 203 in napotnico št. 26509787) ter dne 29. 1. 2014 še izvid SLB Celje z dne 28. 1. 2014 ter napotnico št. 26761260. Dne 8. 1. 2014 je tožnik ponovno (na podlagi poziva tožene stranke) predložil v celoti izpolnjen obrazec ZOZKD 1, v katerem je v rubriki V. „Navedba zahtevane vrste in višine odškodnine“ zahteval tako odškodnino za telesne bolečine v višini 6000 EUR (V.a) in v rubriki V.b še odškodnino za duševne bolečine v višini 6000 EUR.

12. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožnik upravičenec do odškodnine na podlagi 4. člena ZOZKD in da v skladu z določbo 5. člena istega zakona izpolnjuje formalne pogoje za priznanje odškodnine. Prav tako v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik izpolnjuje tudi materialne pogoje za priznanje odškodnine po 6. členu ZOZKD, ampak je sporna višina odškodnine za telesne bolečine ter, ali je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine. Tudi dejanske ugotovitve upravnega postopka med strankama niso sporne. Tako med strankama ni sporna vrsta nastale poškodbe, niti zdravljenje, ki ji je sledilo.

13. Za telesne bolečine se glede na okoliščine primera, stopnjo bolečin zaradi poškodbe ali okvare zdravja, trajanje bolečin in v skladu z načelom pravične denarne odškodnine določi odškodnina po razvrstitvi poškodb na podlagi določbe drugega odstavka 9. člena ZOZKD, ki v 2. alinei predvideva, da je za srednje hude primere določena odškodnina od 100 do 1.000 EUR. Za duševne bolečine pa se skladno z določbo 10. člena ZOZKD, glede na okoliščine primera ter stopnjo in trajanje bolečin v skladu z določbami OZ prizna odškodnina največ do 10.000 EUR (10. člen ZOZKD).

14. Ob upoštevanju nesporne dejanske podlage in na podlagi ZOZKD, je tožena stranka pravilno uporabila določbe Pravilnika, ki določa značilne poškodbe za posamezne kategorije primerov po ZOZKD. Poškodbe so razvrščene v šest kategorij, tožena stranka je tudi po presoji sodišča tožnikovo poškodbo pravilno razvrstila med srednje hude primere, kamor po določilu prve alinee drugega odstavka 3. člena Pravilnika sodijo srednje težki zlomi brez komplikacij (tudi zlom čeljusti in zlom lobanjskega svoda). Za telesne bolečine za srednje hude primere je mogoče priznati odškodnino med 100 in 1.000 EUR. Pristojna komisija je tožniku iz tega naslova odmerila 250 EUR, kar je po presoji sodišča, upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 9. člena ZOZKD, to je glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin ter trajanje zdravljenja, nasploh primerna in pravična odškodnina, predvsem zato, ker so vse nevšečnosti, ki jih je tožnik doživel v času zdravljenja te poškodbe, že zajete v sami opredelitvi poškodbe. Sodišče zato tožnikovega ugovora, da bi mu morala biti iz tega naslova priznana odškodnina v najvišji višini 1000 EUR, ni štelo za utemeljenega in ga je zavrnilo.

15. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno zavrnila tudi zahtevek za duševne bolečine. Za duševne bolečine se glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin, v skladu z določbami OZ, prizna največ skupna odškodnina v višini 10.000 EUR. Odškodnina se glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin ter vrsto poškodb v skladu z načelom pravične denarne odškodnine določi po v tem členu navedenih stopnjah (za zmanjšanje življenjske aktivnosti do 7.500 evrov, za okrnitev svobode do 5.000 evrov, za skaženost do 3.000 evrov, za kršitev dostojanstva (osebnosti) do 1.500 evrov), ki pa jih tožnik ne v vlogi, ne v tožbi ni utemeljil. Tožnik namreč svojo zahtevo za priznanje odškodnine za duševne bolečine z dne 8. 1. 2014 utemeljuje z navedbo, da je prišlo do poškodbe živca na levem delu obnosne kosti, zaradi česar ne čuti zgornje leve čeljusti oziroma dlesni od 1. do 8. zoba ter navedbo, da ima težave tudi z dihanjem skozi levo nosnico, kar pa po presoji sodišča ne utemeljuje nobene od stopenj priznanih duševnih bolečin na podlagi 10. člena ZOZKD in je torej tožena stranka pravilno štela, da tožnikova zahteva za priznanje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utemeljena.

16. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

17. V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).