Jedro

Ker je bila določba 74. člena ZGO-1 v času izdaje gradbenega dovoljenja še v veljavi in je ta takrat izrecno določala kot stranko samo investitorja, uporaba 43. člena ZUP, ki dovoljuje osebi, ki izkaže pravni interes udeleževati se postopka, ne pride v poštev. Glede na to, je tudi po določbi prvega odstavka 261. člena ZUP lahko obnovo upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja predlagala samo stranka, to je investitor, ne pa oseba, ki bi na podlagi dejanskih okoliščin sklepala, da bi ji moral biti priznan status stranskega udeleženca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 351-655/2010-2(0358) z dne 5. 11. 2010 je Upravna enota Celje zavrgla zahtevo A.A. (tožnika v tem sporu) za obnovo postopka končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem št. 351-445/2010-2(0358) z dne 9. 8. 2010. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je po pregledu spisa ugotovil, da je investitor zahtevi gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – dovozne poti na podlagi 74.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1b) predložil: dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču, prikaz lege objekta na zemljišču in navedel odmike objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč, predvsem zagotovil, da z gradnjo ne bo posegel na sosednja zemljišča. Po preizkusu ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog upira verjetno izkazana, je upravni organ ugotovil, da A.A. ni stranka v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, kar je v skladu s 74.b členom ZGO-1b, ki govori, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, stranka samo investitor.

S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in še navaja, da je šlo v postopku, ki je predmet obnove, za izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-445/2001-2(0358) z dne 9. 8. 2010 za gradnjo nezahtevnega objekta, za katerega veljajo posebnosti po določbah od 74.a do 74.č člena ZGO-1. V določbi 74.b člena ZGO-1 je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta samo investitor. Ker pa A.A. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt ni imel statusa stranke, tudi ni upravičen predlagati obnove postopka.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve upravnega postopka in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nepravilna je uporaba 74.b člena ZGO-1, na katerem temelji izpodbijana odločba z obrazložitvijo, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen s strani upravičene osebe. Upravni organ je spregledal, da tožnik tega predloga ni vložil kot investitor, pač pa kot stranski udeleženec po 43. členu ZUP, kar je tudi v predlogu izrecno izpostavil, ko je navedel in izkazal, da ima pravico udeleževati se postopka na podlagi izkazanega pravnega interesa. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka. Po tej določbi se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes in ne zgolj stranka, ko se to navaja v izpodbijanem sklepu. Stranski udeleženec je tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka. Obstajati mora določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari. Da ima tožnik v konkretni upravni zadevi pravni interes izhaja neposredno iz vloženega predloga za obnovo postopka, v katerem je navedel, da je lastnik sosednjega zemljišča oziroma zemljišča, ki se nahaja neposredno ob zemljišču, na katerem je investitor zgradil cesto in na katerem se kažejo škodljive posledice sporne gradnje. Tožnik je zaradi tega omejen pri izvrševanju svoje lastninske pravice po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ), predvsem tudi iz razloga, ker objekt oziroma cesta, ki jo je zgradil investitor, ne ustreza pojmu nezahtevnega objekta po določbah ZGO-1. Gradnja, ki jo izvedel investitor na svoji parceli št. 425/4 tožniku povzroča škodo na njegovi parceli št. 425/3, saj je ob obilnem deževju voda, ki teče po tej na novo zgrajeni investitorjevi cesti, skupaj z odnešenim peskom vedno znova poškoduje nižje ležečo dovozno cesto, ki jo tožnik uporablja za dostop do svoje stanovanjske hiše. Dovozna cesta nima urejenega niti ustrezna odvodnjavanja, zaradi česar odnaša pesek in vodo deževnico po hribu navzdol neposredno na teraso tožnikove hiše, kot to izhaja iz priloženih fotografij. Ta dejstva je mogoče potrditi ob samem ogledu, ki ga kot dokaz predlaga tožnik. Poudarja, da v mesecu septembru 2010 sploh ni mogel pripeljati po svoji dovozni poti do novo zgrajene hiše na parceli št. 425/3, s čimer je očitno omejen pri izvrševanju svojih pravic. Zaradi varstva svojih pravic tožnik uveljavlja z vložitvijo predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Izpodbijani sklep je tako protiustaven. Upravni organ je s tem osebi, ki ji materialni predpis priznava določeno pravno korist oziroma pravico onemogočil varstvo le te v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. S tem je bilo bistveno poseženo v pravico tožnika iz 22. člena Ustave RS, ki je v tem, da ima fizična oziroma pravna oseba možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njeni pravici ali pravni koristi. Gradbeno dovoljenje je bilo investitorju izdano za gradnjo ceste pod pogojem oziroma zagotovilom, da se s predmetno gradnjo ne bo posegalo na sosednja zemljišča. Ker pa tožnik tega ni upošteval, je posegel v pravice tožnika. Glede na dejansko lego obeh sosednjih parcel in naravo njunega terena bi moral biti odmik objekta od parcelne meje sosednjih zemljišč veliko večji, kot je bilo to prikazano v investitorjevi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Namen oziroma cilj tožnika v upravnem postopku je bil le uveljavljati varstvo svojih pravic, katerih imetnik je po določbah SPZ in Obligacijskega zakonika ter ZGO-1. To varstvo pa je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom onemogočeno. Upravni akt izpodbija tudi iz razloga, ker je upravni organ povsem nejasno in neutemeljeno zaključil, da je investitor zgolj z navedbo odmika objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč zagotovil, da z gradnjo ne bo posegal za sosednja zemljišča. Obrazložitev tega sklepa je povsem nerazumljiva. Upravni organ niti ne pojasni, zakaj je ta ugotovitev odločilni razlog za zavrženje zahteve za obnovo postopka. To trditev ni z ničemer obrazložil, tako gre le za pavšalne trditve, na katerih pa upravni akt ne more temeljiti, ker se ne da preizkusiti. S tem je podana tudi bistvena kršitev določb ZUP, določena v 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da bi moral biti tožeči stranki priznan status stranskega udeleženca na podlagi določbe 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki bi ga upravni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa moral upoštevati. V času izdaje prvostopenjske odločbe še ni bila sprejeta ustavna odločba št. U-1-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, ki je v izreku odločbe razveljavila 74.b člen Zakona o graditvi objektov. Določba 74.b člena je določala, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta stranka samo investitor. Ker je bila navedena zakonska določba v času izdaje gradbenega dovoljenja še v veljavi in je ta takrat izrecno določala kot stranko samo investitorja, uporaba 43. člena ZUP, ki dovoljuje osebi, ki izkaže pravni interes udeleževati se postopka, ne pride v poštev. Glede na to, je tudi po določbi prvega odstavka 261. člena ZUP lahko obnovo upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja predlagala samo stranka, to je investitor, ne pa oseba, ki bi na podlagi dejanskih okoliščin sklepala (v tem primeru vodni vplivi zaradi zgrajenega cestišča), da bi ji moral biti priznan status stranskega udeleženca.

Glede na to, da je bila odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 263. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici v skladu z določbo druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.