Jedro

Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno presojalo po 48. členu SPZ, ki ga uvaja marginalna rubrika Povečanje vrednosti nepremičnine in ki med drugim določa, da če je graditelj (v tem primeru: tožnik) s soglasjem lastnika nepremičnine (v tem primeru: toženka) postavil, prizidal ali izboljšal zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). SPZ ne določa zastaralnega roka za zahtevek graditelja iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu SPZ, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Po tretjem odstavku 48. člena SPZ za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno trajanje oziroma obstoj zunajzakonske skupnosti (saj ta člen ureja tudi primere, ko med graditeljem in lastnikom sploh ni zakonskega ali zunajzakonskega razmerja), temveč zastaralni rok prične teči s trenutkom, ko je graditelj izgubil posest (obnovljene, izboljšane) nepremičnine.

Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Za sklepčnost obogatitvenih zahtevkov po 48. členu SPZ zadošča, da tožnik zatrjuje svoja vlaganja, ki so privedla do povečanja vrednosti tuje nepremičnine, in to je tožnik obširno utemeljil. Tožnik je podal dovolj trditev o tem, da je vlagal (in koliko je vlagal) svoje posebno premoženje v toženkino nepremičnino in da zato zahteva, da mu toženka povrne to, za kar je obogatena. Za to je tudi ponudil dokaze, ki jih je sodišče tudi izvedlo in ustrezno ocenilo. Če zahtevka ni uspel po višini dokazati v celoti, to ne pomeni, da je zahtevek v celoti nesklepčen.

Po lastnih toženkinih trditvah je bil denar (20.000 EUR) namenjen izplačilu iz naslova skupnega premoženja oziroma njegove civilne delitve, medtem ko je predmet te pravde vlaganje tožnikovega posebnega premoženja v posebno premoženje toženke. Gre torej za dve ločeni premoženjski masi, zato (sicer nesporno) izplačilo toženke v zvezi z urejanjem vprašanja skupnega premoženja nima vpliva na vprašanje povrnitve vlaganj posebnega premoženja enega od bivših partnerjev v posebno premoženje drugega.

48. člen SPZ uveljavlja obogatitveno načelo, torej je lastnik nepremičnine dolžan graditelju povrniti le tisto, za kar je lastnik obogaten, in ne vsega, za kar je graditelj bil prikrajšan zaradi vlaganj. To pa pomeni, da je toženka dolžna tožniku plačati le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj več vredna.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.570 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni, - v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 142.430 EUR s pripadki in - v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 9 % stroškov postopka na prvi stopnji, tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki 91 % stroškov postopka na prvi stopnji, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 3.240,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dejanski okvir spora in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Tožnik je zahteval od toženke, bivše zunajzakonske partnerice, povrnitev tistega, kar je v času trajanja zunajzakonske skupnosti vložil iz svojega posebnega premoženja v posebno premoženje toženke. Okoli sto let staro kamnito podeželsko hišo na X. je začel obnavljati že toženkin oče, od leta 2008 naprej pa je tožnik po lastnih trditvah v toženkino hišo vložil okoli 160.000 EUR svojega denarja, ki ga je pridobil s prodajo nepremičnine na Y. (ki je bila leta 2008 prodana za 290.000 EUR).

2. Toženka se je branila z več ugovori: da je zahtevek zastaran; da tožnik sploh ni imel denarja, ki bi ga lahko vlagal v njeno hišo, saj je živel razkošno in potratno življenje, neustrezno svojim dohodkom; da vrednost tožnikovih vlaganj ni enaka toženkini domnevni obogatitvi; da je vse morebitne tožnikove zahtevke v zvezi s hišo že izpolnila s tem, ko mu je leta 2017 izplačala 20.000 EUR.

3. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku, ki je vključeval številne listine, zaslišanje strank in dvanajstih prič ter izvedenca gradbene stroke, odločilo, da zahtevek ni zastaran, da je tožnik imel dovolj razpoložljivega denarja, da ga je lahko vlagal v toženkino hišo in da je bilo tega denarja vloženega toliko, kot ga je sodišče prve stopnje tudi prisodilo.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: zaradi umika tožbe postopek ustavilo glede plačila 30.000 EUR (I. točka izreka, ni izpodbijano); naložilo toženki, da plača tožniku 73.279 EUR s pripadki (II. točka izreka), v preostanku (za 86.721 EUR s pripadki) tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in naložilo toženki, da povrne tožniku 62 % njegovih stroškov, tožniku pa, da povrne toženki 38 % njenih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

5. Zoper zanjo neugodni del sodbe (II. in IV. točka) se pritožuje toženka in med drugim navaja, da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama razpadla že 1. 1. 2011, saj med njima od tedaj ni bilo vzajemnega spoštovanja, čustvene navezanosti, skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti, kar podrobno obrazloži. Za tožnika je to že »drugi tovrstni primer,« zato je razveznih postopkov že vešč in točno ve, »kako in s kakšnimi prijemi je moč prelisičiti sodišče.« Toženka ima od leta 2015 novega življenjskega partnerja A. A., od tega leta živita skupaj. Zunanji znaki zunajzakonske skupnosti od leta 2011 niso obstajali; kar je bilo stikov in komunikacije, je bilo zaradi skupnega otroka, ob takih priložnostih so nastale tudi sicer redke fotografije, kjer sta stranki skupaj. Tudi za tožnika ni sporno, da je toženkin oče obnovil temelj hiše, ploščo, na novo prekril streho, napravil nov »cimper« in elektriko, celotno hišo na grobo ometal in plačal okna, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je napačno uporabilo 48. člen Stvarnopravnega zakonika,1 saj je lastnik nepremičnine dolžan vrniti le toliko oziroma tisto, za kar je obogaten oziroma toliko, za kolikor je zaradi vlaganj nepremičnina več vredna (obogatitveno načelo), ne pa tega, kar je prikrajšani vložil (vrnitveni princip). Sodišče pa je odločalo, kot da bi šlo za posojilno razmerje med strankama. Sodišče bi moralo upoštevati razliko v vrednosti hiš med 11. 3. 2008 in januarjem 2017, ki znaša le 2.930 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo zneska 20.000 EUR, ki jih je toženka plačala tožniku z namenom, da bi bila urejena vsa njuna vprašanja glede premoženja.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba je deloma utemeljena.

Glede zastaranja zahtevka:

8. Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno presojalo po 48. členu SPZ, ki ga uvaja marginalna rubrika Povečanje vrednosti nepremičnine in ki med drugim določa, da če je graditelj (v tem primeru: tožnik) s soglasjem lastnika nepremičnine (v tem primeru: toženka) postavil, prizidal ali izboljšal zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). SPZ ne določa zastaralnega roka za zahtevek graditelja iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu SPZ, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika.2

9. Sodišče prve stopnje je obširno obdelalo vprašanje zastaranja in v zvezi s tem izvedlo ter ocenilo številne dokaze; že na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta dokazna ocena, kljub obsežnosti dokaznega gradiva, racionalna, skrbna, preverljiva in trdna, zato jo pritožbeno sodišče sprejema (na posamezne konkretizirane pritožbene razloge glede dokazne ocene bo odgovorjeno v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi večkrat zapisalo, da je za začetek zastaralnega roka treba ugotoviti, do kdaj je trajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank, vendar je iz celotne vsebine obrazložitve razvidno, da je sodišče pravzaprav ugotavljalo, do kdaj je tožnik živel v hiši na naslovu X., torej – do kdaj je imel posest oziroma soposest navedene hiše. Po tretjem odstavku 48. člena SPZ za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno trajanje oziroma obstoj zunajzakonske skupnosti (saj ta člen ureja tudi primere, ko med graditeljem in lastnikom sploh ni zakonskega ali zunajzakonskega razmerja), temveč zastaralni rok prične teči s trenutkom, ko je graditelj izgubil posest (obnovljene, izboljšane) nepremičnine. Da je za začetek zastaranja pravzaprav odločilen trenutek izgube posesti in ne prenehanja zunajzakonske skupnosti, je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (14. in 16. točka obrazložitve).

10. Zato ni pomembno, kdaj je med pravdnima strankama prenehala zunajzakonska skupnost v smislu določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ali Družinskega zakonika (ki mora res vsebovati tudi elemente čustvene povezanosti, naklonjenosti in drugo, kar pravilno navaja pritožba), temveč je bistveno, do kdaj je bil tožnik soposestnik sporne hiše, torej, do kdaj je imel dejansko oblast nad njo (primerjaj 24. in 25. člen SPZ). Posest po ustaljeni sodni praksi ne zahteva nenehnega, stalnega stika s posedovano stvarjo oziroma stalnega bivanja v posedovani nepremičnini, temveč se (so)posest pravno veljavno lahko izkazuje tudi z elementom dostopnosti, torej možnostjo, da (so)posestnik, kadarkoli želi, svojo posest oziroma soposest lahko uresniči. 11. Tožba je vložena 19. 3. 2018, zato tožnikov zahtevek ni zastaran, če tožnik uspe dokazati, da je vsaj še 19. 3. 2013 imel soposest sporne hiše. Po oceni pritožbenega sodišča je obstoj tožnikove soposesti vsaj na ta dan sodišče prve stopnje zanesljivo in nedvomno ugotovilo, v zvezi s tem izvedene obsežne dokaze pa je tudi pravilno ocenilo. Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem strank in prič ugotavljalo, do kdaj naj bi pravdni stranki živeli skupaj, dokazna ocena je tozadevno skrbna, sistematična in preverljiva (točke 23 do 36). Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče poklonilo vero zgolj tožniku in njegovim pričam, saj se je sodišče oprlo tudi in predvsem na nepristranske oziroma nevtralne priče (sosedje B. B., C. C. in D. D. ter socialna delavka E. E.), poleg tega pa je v zvezi z vprašanjem, do kdaj naj bi tožnik živel na X., poklonilo vero tudi toženkinima sorodnikoma (stricu F. F. in očetu G. G.), ki pa sta izpovedovala neugodno za toženko: nista potrdila njene teze, da naj bi se s tožnikom razšla že leta 2011, temveč sta oba navedla, da sta tožnik in toženka živela oziroma bila skupaj vsaj do leta 2015. 12. Glede na povedano, da zahtevek ni zastaran, če je tožnik imel soposest vsaj še marca 2013, se izkažejo za nepomembne obširne pritožbene navedbe o tem, ali je tožnik imel soposest v letu 2015 ali morda tudi 2017; ali se je toženkin novi partner A. A. priselil konec leta 2015 ali v začetku leta 2016 ter ali sta se tožnik in A. A. kdaj srečala oziroma opazila v hiši stvari drugega moškega; da so priče že od leta 2015 videvale pred hišo A. A. avto; da je po letu 2015, ko je izgubil službo, tožnik večino časa prebival v Savudriji (kar je sicer nesporno); v kakšnih okoliščinah so bile posnete fotografije (ki so bile nesporno posnete leta 2015) in ali sta bila tožnik in toženka v času nastanka fotografij še skupaj kot (čustveno povezan) par ali pa sta se fotografirala skupaj le zato, da bi otrok imel skupno fotografijo staršev. Kot že povedano, je zahtevek pravočasen in ni zastaran, če je imel tožnik soposest sporne hiše vsaj še v marcu 2013, to pa je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo in tudi primerno obrazložilo, saj so praktično vsi zaslišani izpovedovali, da naj bi bila tožnik in toženka skupaj oziroma, da so tožnika videvali v toženkini hiši vsaj še v letu 2014 ali 2015,3 kar omogoča zaključek, da je vsaj do teh let tožnik še izvrševal soposest toženkine hiše. 13. V zvezi s toženkino izjavo na policijski postaji leta 2017, ki jo sodišče prve stopnje uporabi kot indic, da je tožnik še celo januarja 2017 vsaj občasno bival v hiši na X., so pritožbene navedbe očitno napačne in v nasprotju s samo listino. Ne drži, da naj bi toženka na policiji izjavila, da je tožnik prišel »na dom« (kar bi se res lahko interpretiralo, kot da je prišel od nekod drugod v njen in samo njen dom), temveč je izjavila (izjava osumljenke z dne 18. 4. 2017, priloga A169; poudarki so od višjega sodišča), da je »... H. H. prišel domov alkoholiziran, tudi raztrgan,« in da »H. H. v zadnjih dveh letih skoraj ni bilo doma.« Navedeni dve izjavi tudi po oceni pritožbenega sodišča zelo jasno kažeta na to, da naj bi po mnenju toženke tožnik prišel »domov,« torej v njun skupni dom – kar pa je bilo nikjer drugje kot na X. Če toženka pravi, da ga v zadnjih dveh letih skoraj ni bilo doma, to logično nakazuje dvoje: prvič, da je pred tem (torej – pred letom 2015, saj je bila izjava dana 2017) bil doma več kot »skoraj nič« in drugič, da je bil tudi v zadnjih dveh letih (torej, nekje 2015-2017) vsaj včasih še doma in to na X. Če bi tožnik ne stanoval več v toženkini hiši, bi slednja tudi svojo izjavo policiji bržkone formulirala drugače – na primer, da je tožnik vlomil v njeno stanovanje, ji kršil zasebnost ipd. Še dodatni indic, da je tožnik celo še začetkom leta 2017 imel (so)posest, pa je tudi navedba toženke v tej isti izjavi policiji z dne 18. 4. 2017, kjer govori o puščanju ključa. Toženka ne trdi, da bi leta 2017 tožnik k njej (pijan in raztrgan) vdrl, temveč da je »prišel domov,« kar (v povezavi z njenimi navedbami o ključu) kaže na to, da je imel ključ hiše. To pa je še en dodaten element, ki kaže na obstoj soposesti (možnost dostopa kadarkoli). To izjavo je torej sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo kot indic, da naj bi tožnik še celo leta 2017 vsaj občasno živel v toženkini hiši. In pri tem tudi pravilno poudarilo, da toženka v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjevala, da bi bila njena izjava na policiji napačno zapisana ali kaj podobnega.

14. Toženka ima sicer prav, ko opozarja, da je otroški dodatek prejemala že pred razpadom zunajzakonske zveze in tudi po razpadu zunajzakonske zveze v približno enakem znesku, kar omogoča logično sklepanje, da ni bilo razloga za fiktivni sporazum o varstvu in vzgoji otroka leta 2012; vendar je sodišče prve stopnje (ki je napravilo enak zaključek) pravilno ugotovilo (46. točka obrazložitve), da je ta indični sklep tudi edini dokaz, ki govori v prid toženkini tezi, da sporazum ni bil fiktiven. Pritožba tudi vsebinsko ne izpodbija, se torej ne sooči z nadaljnjimi argumenti prvostopenjskega sodišča (38. točka obrazložitve), da je skrajno nenavadno, da toženka, ki po lastni izjavi v času po tožnikovem (domnevnem) odhodu včasih ni vedela, ali bo imela za kruh, vse do leta 2018 ni zahtevala preživnine za sina, ki je bila dogovorjena že leta 2012. To dejstvo je zares nelogično in malo verjetno, zato je sodišču prve stopnje (poleg številnih drugih neskladij in nelogičnosti med navedbami toženke in izvedenimi dokazi) tudi upravičeno vzbudilo dvom v verodostojnost toženkinih navedb.

15. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, do kdaj je tožnik zelo verjetno bival na X., in iz tega sledeči pravni zaključek, da zahtevek ni zastaran, pravilen.

Glede višine zahtevka:

16. Pritožbeni očitek, da tožnik svojega zahtevka za povrnitev vlaganj ne podkrepi z dokazi, ki bi omogočali meritorno odločitev in da je zato zahtevek neutemeljen in nesklepčen, je pavšalen in tudi pravno zgrešen. Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Za sklepčnost obogatitvenih zahtevkov po 48. členu SPZ zadošča, da tožnik zatrjuje svoja vlaganja, ki so privedla do povečanja vrednosti tuje nepremičnine,4 in to je tožnik obširno utemeljil (navedbe, povzete v 1. in 2. točki prvostopenjske sodbe, več kot zadoščajo za [po višini vsaj delno] sklepčnost tožbe). Tožnik je podal dovolj trditev o tem, da je vlagal (in koliko je vlagal) svoje posebno premoženje v toženkino nepremičnino in da zato zahteva, da mu toženka povrne to, za kar je obogatena. Za to je tudi ponudil dokaze, ki jih je sodišče tudi izvedlo in ustrezno ocenilo. Če zahtevka ni uspel po višini dokazati v celoti, to ne pomeni, da je zahtevek v celoti nesklepčen. Enako nepomembno je, da je tožnik nekoč prej zatrjeval, da naj bi vložil kar 240.000 EUR, česar v tej pravdi ni uspel dokazati. Sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov, v skladu s trditvenim in dokaznim gradivom, ki ga priskrbijo stranke. To je sodišče prve stopnje upoštevalo in tudi v zvezi z vlaganji ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar jih je – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – materialnopravno deloma napačno interpretiralo.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je toženka šele 13. 3. 2008 postala lastnica, saj je sodišče prve stopnje (pritožbeno neprerekano) ugotovilo, da je tožnik kupnino od nepremičnine na Y. dobil šele 28. 4. 2008 (torej po tem, ko je toženka že postala lastnica), in da je tožnik zgolj to kupnino (del kupnine) lahko vložil v obnovo toženkine hiše. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo nobenih tožnikovih vlaganj pred 13. 3. 2008. 18. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo obnovitvenih del, ki jih je že leta 2006 začel izvajati toženkin oče. Sodišče je izvedencu dalo nalogo (ki jo je izvedenec tudi izpolnil, primerjaj 53. točko obrazložitve), da naj upošteva, da so bila do sklenitve darilne pogodbe med toženko in njenim očetom na hiši že izvedena določena dela – prav ta, ki jih izpostavlja pritožba. V 54. točki obrazložitve sodišče ugotavlja, da je izvedenec vrednotil stavbo, izdelano do tretje gradbene faze, in sicer brez izvedenih del ter skupaj z izvedenimi deli na različne presečne datume. Na obsežno, natančno in skrbno izdelano izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke I. I. pravdni stranki nista podali nobenih vsebinskih pripomb (vloga toženke z dne 27. 1. 2020, list. št. 344 do 345; vloga tožnika z dne 28. 1. 2020, list. št. 347); vseeno je sodišče izvedenca zaslišalo na naroku dne 11. 6. 2020 (prepis zvočnega posnetka na list. št. 378 do 380), pri čemer nobena od strank za izvedenca ni imela vprašanj. Zato tudi pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti v pravilnost ugotovitev izvedenca I. I. Zakaj naj bi bilo ravnanje sodišča, ki ni upoštevalo mnenja prve izvedenke J. J., nezakonito (ob čemer toženka v pritožbi sama navaja, da naj bi bilo mnenje slednje celo bolj ugodno za tožnika), pritožba ne pojasni, zato ti očitki ostajajo navrženi in nepreverljivi.

19. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zneska 20.000 EUR, ki ga je toženka nesporno izročila tožniku leta 2017. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bil po lastnih toženkinih trditvah ta denar namenjen izplačilu iz naslova skupnega premoženja oziroma njegove civilne delitve (63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko je predmet te pravde vlaganje tožnikovega posebnega premoženja v posebno premoženje toženke. Gre torej za dve ločeni premoženjski masi, zato (sicer nesporno) izplačilo toženke v zvezi z urejanjem vprašanja skupnega premoženja nima vpliva na vprašanje povrnitve vlaganj posebnega premoženja enega od bivših partnerjev v posebno premoženje drugega. Z argumenti sodišča prve stopnje se pritožba sploh konkretizirano ne sooči, temveč le ponavlja svojo tezo, da naj bi s tem izplačilom poravnala vse tožnikove zahtevke oziroma uredila vsa njuna medsebojna premoženjska razmerja, kar pa glede na pravilne razloge sodišča prve stopnje (ki temelje na trditvah same toženke) ne more držati.

20. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena graja materialnopravne uporabe 48. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča sicer ustrezno ugotovilo, obrazložilo in obračunalo vrednost vlaganj in hiše v določenih časovnih točkah ter vire in količino tožnikovega razpoložljivega denarja za taka vlaganja (54. in 57. do 61. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Naposled je zaključilo, da je tožnik ves denar, kar mu ga je hipotetično ostalo od prodaje hiše v Y. po plačilu različnih dolgov in nakupu stanovanja, čolnov ter motorjev, vložil v obnovo toženkine hiše. Tega zaključka pritožba konkretizirano ne napada. Vendar je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da ves tožnikov vložek že avtomatično (in v enakem nominalnem znesku) pomeni toženkino obogatitev v smislu prvega odstavka 48. člena SPZ.

21. Pritožba pravilno opozarja, da 48. člen SPZ uveljavlja obogatitveno načelo, torej je lastnik nepremičnine dolžan graditelju povrniti le tisto, za kar je lastnik obogaten, in ne vsega, za kar je graditelj bil prikrajšan zaradi vlaganj.5 To pa pomeni, da je toženka dolžna tožniku plačati le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj več vredna.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa ustrezna dejstva za odločitev o tem, za koliko je toženka obogatena, pravilno in popolno ugotovljena (na primer v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je lahko na podlagi tako ugotovljenih dejstev samo pravilno uporabilo materialno pravo in ustrezno spremenilo odločitev. Ta dejstva so naslednja: hiše je bila na dan 11. 3. 2008, torej takrat, ko je toženka postala lastnica, skupaj z vlaganji, ki jih je nesporno opravil toženkin oče, vredna 173.517,30 EUR. Zaradi sprememb na nepremičninskem trgu, ko so cene nepremičnin zaradi svetovne gospodarske krize leta 2008 občutno padle, je vrednost hiše nihala, izvedenec pa je ugotovil, da je bila na dan cenitve (23. 12. 2019) hiša skupaj z vsemi vlaganji vredna 191.087,30 EUR. Razlika med vrednostima znaša 17.570 EUR. Ker so bila vlaganja toženkinega očeta že upoštevana v izračunu vrednosti hiše na dan 11. 3. 2008, vrednosti očetovih vlaganj ni potrebno dodatno odšteti. Četudi tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je vložil bistveno več denarja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, kot je bilo že pojasnjeno, da 48. člen SPZ upošteva obogatitveni princip, zato okoliščina, da je tožnik (zelo verjetno) vložil v obnovo hiše bistveno več denarja, kot pa se to odraža v sedanji povečani vrednosti (v primerjavi z letom 2008), ne more vplivati na odločitev.

23. Ker sodišče sodi po stanju na dan zadnje glavne obravnave, je treba upoštevati vrednost nepremičnine, ki jo je izvedenec ugotovil v svojem mnenju kot vrednost na dan izdelave mnenja in ne vrednosti iz leta 2017, kot se zavzema pritožba; nobena od strank ne zatrjuje konkretizirano, da bi se v času izdaje sodbe vrednost sporne nepremičnine bistveno spremenila glede na vrednost v času izdelave izvedenskega mnenja.

Sklepno:

24. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o višini zahtevka deloma materialnopravno zmotna, zato je na podlagi 358. člena ZPP pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo deloma spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Ker je ugotovilo, da v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) niti izrecno uveljavljanih kršitev, je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

25. Spremenjena odločitev o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka po delni spremembi sodbe uspela z 91 %, tožnik pa z 9 % (od prvotno vtoževanih 190.000 EUR mu je sodišče prisodilo 17.570 EUR) in v takem odstotku je tudi prisodilo pravdne stroške, ki jih bo dokončno odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

26. Toženka je uspela s pritožbo s približno tremi četrtinami (izpodbijala je 73.279 EUR, uspela je glede 55.709 EUR), s preostalim delom pa niso nastali posebni stroški, zato ji je dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki obsegajo sodno takso za pritožbo (1.449 EUR), nagrado za sestavo pritožbe (2400 točk ali 1.440 EUR), 2 % materialnih stroškov (28,80 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (323,14 EUR), skupaj torej 3.240,94 EUR, v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ). Tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato mora tožnik sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Nekateri so omenjali še poznejši čas, npr. leto 2016 in 2017. Najzgodnejši odhod tožnika (poleg toženke) navaja sosed C. C., ki je izpovedal, da ima toženka že »pet ali šest let« novega partnerja, vendar šestletni mejnik ne more držati, saj toženka sama navaja, da je s A. A. skupaj od leta 2015. 4 Primerjaj sklep VSRS II Ips 78/2014 . 5 Glej npr. sodbi VSRS II Ips 97/2016, II Ips 125/2011 in številne druge.