Jedro

Tožena stranka v pokojninsko osnovo tožeči stranki pravilno ni vštela odškodnine za tehnično izboljšavo, saj ji ta v skladu s pravilnikom delodajalca ni bila izplačana iz sredstev za osebne dohodke (s prispevki), temveč iz sredstev za materialne stroške.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke, izdana pod št. P-719938 z dne 28.5.2002, in da se razveljavi oziroma spremeni in izreče za delno nično odločba tožene stranke, izdana pod št. 719938 z dne 15.9.1992. Po oceni prvostopenjskega sodišča je tožena stranka z odločbo z dne 28.5.2002 utemeljeno zavrnila pravno sredstvo iz 3. alineje prvega odstavka 270. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji), ki ga je tožnik uveljavljal zoper dokončno in pravnomočno odločbo z dne 15.9.1992, s katero mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 31.3.1992 dalje. Upoštevaje Zakon o patentih in tehničnih izboljšavah (Ur. l. FLRJ, št. 44/1960) in na njegovi podlagi sprejet delodajalčev Pravilnik o izumih, tehničnih izboljšavah in koristnih predlogih (v nadaljevanju: Pravilnik) je znesek, ki je bil tožniku izplačan v letu 1975 za tehnično izboljšavo, po svoji naravi predstavljal odškodnino, ne pa osebnega dohodka. Zato ga tožena stranka pravilno ni upoštevala pri izračunu pokojninske osnove. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, da se odločba z dne 15.9.1992 izreče za delno nično, saj ni ugotovilo nobenega od ničnostnih razlogov iz 266. (pravilno: 267.) člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – Ur. l. SFRJ, št. 47/1986 in nadaljnji).

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Kot bistvenega pomena za odločitev je izpostavilo, da je bila tožniku izplačana odškodnina iz sredstev za materialne stroške in ne iz sredstev za osebne dohodke, ter da od odškodnine niso bili obračunani in plačani prispevki.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz „vseh dopustnih revizijskih razlogov.“ Sodišču očita kršitev materialnega zakona, saj bi glede na pozitivno zakonodajo (24.h člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, TZPIZ - Ur. l. SFRJ, št. 44/1990, 20. člen Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ur. l. SRS, št. 40/1983 in nadaljnji, Pravilnik o obračunavanju in plačevanju prispevka iz osebnega dohodka – Ur. l. SFRJ, št. 22/1967) moralo plačilo za inovacijo obravnavati kot osebni dohodek, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V izpodbijani sodbi je plačilo napačno pravno kvalificirano kot odškodnina in ne kot osebni dohodek. Zakon in pravilnik sta uporabljala izraz odškodnina za tehnično izboljšavo, toda pod tem pojmom sta razumela plačilo za ustvarjalno delo, ki dejansko pomeni osebni dohodek, saj je šlo za udeležbo na doseženem dohodku, ustvarjenem s tehnično izboljšavo na podlagi njene uporabe. Materialni zakon je očitno kršen tudi glede ugotovitve, da je bila odškodnina plačana iz sredstev za materialne stroške, saj takšen pravni institut s pozitivno zakonodajo ni bil določen. Sodba je v tem delu neobrazložena oziroma nerazumljiva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. V pritožbi je tožnik predlagal izvedenca finančne stroke, vendar sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tožniku pa je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi katere norme je sodišče kvalificiralo vir sredstev, iz katerega je bila tožniku izplačana odškodnina za tehnično izboljšavo. Izpodbijana sodba ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Natančna umestitev sicer ekonomskega pojma „sredstev za materialne stroške“, iz katerih je bila tožniku izplačana odškodnina, za odločitev niti ni bistvena. Odločilnega pomena je ugotovitev, da odškodnina za tehnično izboljšavo ni bila plačana iz sredstev za osebne dohodke in da tudi prispevki niso bili plačani, o čemer pa izpodbijana sodba vsebuje ustrezne dejanske in pravne razloge. Neutemeljen je tudi revizijski očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (revident formalnopravno ni opredelil, katero konkretno kršitev uveljavlja!) in kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, ker v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj sodišče druge stopnje ni izvedlo v pritožbi predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. V svoji odločbi mora sodišče druge stopnje presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Presoja o (ne)obstoju ničnostnih razlogov in o utemeljenosti pravnega sredstva iz 3. alineje prvega odstavka 270. člena ZPIZ, v okviru katerega je mogoče zatrjevati le očitno zmotno uporabo materialnega prava, je za sodišče pomenila odločitev o pravnem vprašanju, za kar pa postavitev izvedenca po ZPP ne pride v poštev.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 270. člena ZPIZ se lahko dokončna odločba spremeni ali razveljavi, če so s prejšnjo odločbo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v zavarovančevo škodo (neprava obnova postopka). Takšno pravno sredstvo je tožnik vložil zoper odločbo tožene stranke z dne 15.9.1992, ker mu ta pri odmeri pokojnine v pokojninsko osnovo ni vštela tudi v letu 1975 prejete odškodnine za tehnično izboljšavo. Poleg tega je uveljavljal tudi ugotovitev delne ničnosti navedene odločbe.

Ker revizija ne vsebuje izrecnih navedb glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev delne ničnosti odločbe, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo le po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da glede odločbe z dne 15.9.1992 ni podan noben od ničnostnih razlogov iz 267. člena ZUP, zato je ta del tožbenega zahtevka materialnopravno utemeljeno zavrnjen.

Glede na definicijo uveljavljenega pravnega sredstva iz 3. alineje prvega odstavka 270. člena ZPIZ, lahko tožnik v predmetnem postopku zatrjuje in dokazuje le očitno zmotno uporabo materialnega prava. Ta očitek je neutemeljen prvenstveno že zato, ker je bila materialnopravna pravilnost odločbe z dne 15.9.1992 ugotovljena že v pravnomočno končanem sodnem postopku (odločba I Sp 9/1993 z dne 19.8.1993 v zvezi z odločbo Si-479/1992 z dne 19.11.1992), v katerem je bil ob enako ugotovljenem dejanskem stanju in ob enakem pravnem razlogovanju, kot je zavzeto v izpodbijani sodbi, zavrnjen zahtevek, da se tožniku na novo oblikuje pokojninska osnova ter na novo odmeri pokojnina z upoštevanjem prejetega nadomestila za inovacijo. Tudi v sklepu o preizkusu ustavne pritožbe (Up-47/1993 z dne 6.10.1995), ki je bila vložena zoper citirani sodni odločbi, je Ustavno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da „je bila v preteklosti OZD prepuščena (samoupravna) odločitev o tem, ali se bo nadomestilo (plačilo) za inovacije upoštevalo kot del osebnega dohodka ali v breme materialnih stroškov…, pri čemer v slednjem primeru prispevki niso bili plačani, zato se tako izplačani prejemki niso upoštevali pri odmeri pokojnine.“ O očitno (!) zmotni uporabi materialnega prava torej ne more biti govora.

Pravilnost odmere pokojnine v odločbi z dne 15.9.1992 se sicer ugotavlja po takrat veljavni pokojninski zakonodaji, t. j. določilih TZPIZ in Statuta SPIZ. Na podlagi prvega odstavka 24.h člena TZPIZ se za odmero pokojninske osnove lahko vzame le osebi dohodek, uresničen na podlagi inovacije, racionalizacije in drugih oblik ustvarjalnosti pri delu v skladu s splošnim aktom organizacije, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom. Tudi na podlagi 19. člena Statuta SPIZ se za izračun pokojninske osnove upošteva osebni dohodek, ki ga je za delovne uspehe, dosežene z delom v polnem, krajšem ali daljšem od polnega delovnega časa, dobil zavarovanec za svoje živo in minulo delo po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke, določenih v samoupravnem splošnem aktu OZD, v kateri je bil zavarovanec v delovnem razmerju. Oba predpisa torej oblikovanje pokojninske osnove vežeta na prejeti osebni dohodek, glede slednjega pa napotujeta na ureditev v splošnih aktih delodajalca.

Opozarjanje revizije na drugo alinejo prvega odstavka 20. člena Statuta SPIZ ne vpliva na sprejem drugačne odločitve. Na podlagi citiranega določila se za izračun pokojninske osnove šteje tudi nadomestilo za inovacijo, prejeto pod pogoji, določenimi v samoupravnem splošnem aktu OZD v skladu z zakonom. V Pravilniku tožene stranke je bilo za tehnično izboljšavo predvideno plačilo odškodnine in ne osebnega dohodka, pokojninsko osnovo pa je ob predpostavki plačanih prispevkov tvoril zgolj slednji.

Revident tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev materialnega zakona, češ da plačilo odškodnine iz sredstev za materialne stroške v pozitivni zakonodaji ni bilo določeno kot pravni institut. Ker v splošnem aktu delodajalca kot odmera za tehnično izboljšavo ni bilo predpisano plačilo osebnega dohodka oziroma posebnega nadomestila v obliki osebnega dohodka, je jasno, da odškodnina tožniku ni mogla biti izplačana iz sredstev za osebne dohodke (s prispevki), temveč iz drugih sredstev – po dejanski ugotovitvi sodišča iz sredstev za materialne stroške. Odgovor na vprašanje, iz katere konkretne postavke sredstev za „materialne stroške“ je bilo izvedeno plačilo, ni pomemben; pomembno je zgolj to, da ni bilo pravne podlage, da bi tožena stranka izvršila plačilo nagrade (odškodnine) iz sredstev za osebne dohodke.

Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.