Jedro

Čeprav je tožnici prenehalo delovno razmerje 31.5.1995 na podlagi pisne izjave z dne 1.3.1995, je tožena stranka lahko izvedla disciplinski postopek zaradi kršitve, ki je bila storjena v času trajanja delovnega razmerja. Ker se je tožnici očitala takšna hujša kršitev delovne obveznosti, ki ima lahko za posledico materialno odgovornost delavca, je izkazan pravni interes za dokončanje disciplinskega postopka, četudi je medtem, pred zaključkom disciplinskega postopka, tožnici že prenehalo delovno razmerje iz drugega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožničine zahtevke na: razveljavitev odločb tožene stranke št. 31/95 z dne 24.4.1995 in št. 992/95 z dne 14.6.1995 o začasni odstranitvi iz podjetja do dokončne odločitve o disciplinski odgovornosti, plačilu plače za čas odstranitve od 24.4.1995 do 31.5.1995 v znesku 58.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.1995 dalje do plačila ter razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke z dne 19.6.1995 in 21.7.1995. Zavrnilo je tudi nasprotni zahtevek tožene stranke iz naslova konkurečne prepovedi za plačilo odškodnine v znesku 852.240,00 SIT, ter hkrati sklenilo, da je tožena stranka priči F. S. dolžna plačati stroške v znesku 10.000,00 SIT.

Citirano sodbo izpodbija tožnica v delu, ki se nanaša na zavrnitev njenih zahtevkov, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev. Navaja, da ji je delovno razmerje dejansko prenehalo 31.5.1995 na njeno željo na podlagi sklepa direktorja tožene stranke z dne 4.4.1995, da pred toženo stranko ni skrivala namere o opravljanju lastne dejavnosti, vendar naj bi se ta očitno odločila, da ji zagreni pričetek opravljanja dejavnosti. Po dvotedenskem kontroliranju z najetim detektivom ni uspela dokazati kršitve delovne obveznosti, saj je bila do 25.4.1994 v bolniškem staležu, nato pa do prenehanja delovnega razmerja na dopustu oz. koriščenju viška ur. V takšnih okoliščinah naj bi bil suspenz glede na naravo in namen izrečen nezakonito. Sicer pa naj bi sodišče očitano kršitev konkurenčne prepovedi obravnavalo formalistično, saj je torto in piškote izdelala na provokacijo detektiva toženke. Odstranitev iz organizacije in disciplinski postopek naj bi bila očitno vodena zaradi nevoščljivosti tožene stranke, zato šikanoznim postopkom z namenov zastraševanja drugih delavcev ni mogoče dati sodnega varstva.

Vztraja na stališču,da je mogoče disciplinski postopek voditi le zoper osebo, ki je še v delovnem razmerju, da delavski svet ni pristojni organ za potrditev odločbe o suspenzu ter, da za delovno mesto vodje slaščičarne ni bilo dogovorjene konkurenčne prepovedi.

Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, ki so bistvena za razsojo sporne zadeve, da je izvedene dokaze pravilno ocenilo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

Nobenega dvoma ni, da je tožnici delovno razmerje 31.5.1995 dejansko prenehalo po 1. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) na podlagi odločbe tožene stranke z dne 4.4.1995, kjer je 1.3.1995 podala pisno izjavo o prenehanju delovnega razmerja. Samo to dejstvo pa ni ovira, da tožena stranka ne bi mogla uvesti in voditi disciplinskega postopka za kršitev, ki je bila storjena v času trajanja delovnega razmerja in ga dokončati, čeprav je medtem tožnici že prenehalo delovno razmerje na drugi pravni podlagi. Ker je bila v disciplinskem postopku očitana takšna hujša kršitev delovne obveznosti, ki ima lahko za posledico materialno odgovornost delavca, je izkazan pravni interes za dokončanje uvedenega disciplinskega postopka, četudi je med tem tožnici že prenehalo delovno razmerje iz drugega razloga.

Tožničino drugačno pravno naziranje v konkretnem primeru ni sprejemljivo, zato pritožba v tej smeri ni utemeljena.

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zavrnilni izrek sodbe v zvezi z zakonitostjo odločb tožene stranke z dne 24.4.1995 in 14.6.1995 o začasni odstranitvi tožnice z dela iz organizacije. Po 1. odst. 95. člena citiranega ZDR je delavca mogoče začasno odstraniti z dela iz organizacije vselej, kadar je zoper njega uveden disciplinski postopek zaradi takšne hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se v skladu z zakonom lahko izreče prenehanje delovnega razmerja, ne da bi za to bili potrebni kakšni dodatni pogoji, kot zmotno meni pritožnica. Ker je direktor tožene stranke 24.4.1995 vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je v 48. členu Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (priloga A 7; v nadaljevanju: pravilnik tožene stranke) opredeljena kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče prenehanje delovnega razmerja, je obstajal zakoniti razlog za suspenz tožnice iz delovne organizacije do dokončne odločitve o disciplinski odgovornosti po že omenjenem 95. členu ZDR v zvezi s 57. členom pravilnika tožene stranke. Predložitev odločbe o odstranitvi tožnice iz podjetja v potrditev delavskemu svetu tožene stranke, ki je bil hkrati ugovorni organ, ni v nasprotju z 2. odst. 69. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89; v nadaljevanju ZTPDR), ki je napotilnega značaja, saj le določa, da se mora takšna odločba v 3-eh dneh predložiti pristojnemu organu, ki je določen s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo. Tožnica se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je bila v času odreditve suspenza oz. vročitve odločbe na dopustu oz. koriščenju prostih ur, saj je za suspenz v obravnavanem primeru odločilna le vložena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka za takšno hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče prenehanje delovnega razmerja, sam pojem odstranitve eventuelno odsotnega delavca, pa hkrati vključuje tudi prepoved vrnitve na delo v organizacijo.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti disciplinskih odločb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo odločilna dejstva o tem, da je tožnica za svoj račun v času bolniškega staleža doma opravila enako delo, kot je bila zadolžena pri toženi stranki, saj je 21.4.1995 izdelala in prodala torto ter piškote. S tem so izpolnjeni pogoji abstraktnega dejanskega stanu iz 14. b tč. 48. člena pravilnika tožene stranke, ker je mogoče šteti, da je opravljanje takšnega dela v nasprotju z interesi tožene stranke, ki se ukvarja z istovrstno dejavnostjo. Za obstoj kršitve in odgovornost tožnice ni bistveno, da je tretjo osebo, ki ji je tožnica spekla in prodala torto in piškote, najela tožena stranka. Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na to, da naj bi bila konkurenčna klavzula dogovorjena le za delovno mesto slaščičarke, ne pa tudi vodjo slaščičarne, saj pogodba o zaposlitvi po razporeditvi na slednje delovno mesto, glede konkurenčne klavzule ni bila spremenjena. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odločba tožene stranke glede te kršitve pravilna in zakonita, je sodišče kljub sočasni ugotovitvi, da zloraba bolniškega staleža sicer ni dokazana in da disciplinska sankcija v času, ko je bila izrečena, več ni imela pravnega učinka, ker tožnica tedaj več ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, tožničin zahtevek na razveljavitev utemeljeno zavrnilo. Iz istih razlogov je morala tudi pritožba v tem delu ostati brezuspešna.

Glede na izid pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe, prav tako pa tudi tožena stranka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji.