Jedro

Trditve dolžnice o zastaranju upnikove zatrjevane terjatve, to pa tudi v delu, ki se nanaša na izterjavo zamudnih obresti za obdobje izpred treh let od vložitve predloga za izvršbo, predstavljajo trditve o dejstvih, ki so nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi in katera bi lahko dolžnica zato uveljavljala že v (rednem) ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ne pa šele v ugovoru po izteku roka.

Izrek

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko 1 izreka spremeni tako, da sedaj pravilno glasi: “Izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 10. 9. 2007, ki je postal pravnomočen dne 24. 9. 2007, se delno ustavi za dne 15. 10. 2007 plačanih 1.644,92 EUR.

Ugovor dolžnice z dne 19. 10. 2007 se zavrže. II. Nadaljnja pritožba upnika zoper odločitev pod točko 1 in 3 izreka se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih, nespremenjenih odločitvah pod točko 1 in 3 izreka.

III. Pritožba upnika zoper odločitev pod točko 2 izreka sklepa se kot nedovoljena zavrže. IV. Dolžnica je dolžna upniku povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 22,47 EUR v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.” Dolžnica sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka ugovoru dolžnice po izteku roka delno ugodilo in delno ustavilo izvršbo za dne 15. 10. 2007 plačanih 1.644,92 EUR, ustavilo pa tudi izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice in pravdnih stroškov za čas pred 21. 8. 2004, v 2. točki izreka pa v ostalem ugovor dolžnice zavrnilo ter v 3. točki izreka sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sklep se je pritožil upnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov zoper vse tri točke izreka sklepa. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) s tem, ko je štelo vlogo dolžnice z dne 15. 10. 2007 kot ugovor po izteku roka, saj je s to vlogo sodišče prve stopnje le obvestila o svojem plačilu, nikjer pa ni navedla, da gre za ugovor po izteku roka. Upnik je takoj po prejetem plačilu delno umaknil predlog za izvršbo. Sodba, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, je postala pravnomočna leta 1999, kar pomeni, da upnik pred pridobljeno pravnomočnostjo ni mogel vložiti predloga za izvršbo, šele v letu 2007 pa je ugotovil, da je dolžnica lastnica nepremičnine. Predlog za izvršbo je vložil pred potekom 10-letnega zastaralnega roka, zato dolžničina obveznost še ni mogla zastarati. Sodišče prve stopnje pa se na ugovor zastaranja sploh ne bi smelo ozirati, saj se je dolžnica sklicevala nanj šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in še to šele po tem, ko je upnik predlog za izvršbo že delno umaknil. Sodišče prve stopnje je določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o zastaranju interpretiralo napačno, saj bi potemtakem obveznost, ki izvira iz leta 1987, zastarala še pred pravnomočnostjo sodbe. Dolžnica je z delnim plačilom pripoznala dolg. Zastaranje je bilo tako pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo v avgustu 2007, kakor tudi z delnim plačilom v oktobru 2007. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa s stroškovno posledico.

Dolžnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje vlogo dolžnice z dne 15. 10. 2007 pravilno štelo kot ugovor po izteku roka, saj temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti sodbe. Vloga pa je tudi vsebinsko utemeljena, saj vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Nedvomno so zakonske zamudne obresti občasne terjatve, za katere velja 3-letni zastaralni rok. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena, delno neutemeljena in delno nedovoljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da vloga dolžnice izpolnjuje pogoje za ugovor po izteku roka, saj zatrjuje delno plačilo terjatve, ki ga je dolžnica izvedla po izvršljivosti odločbe in po poteku roka za ugovor. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe upnik vložil dne 21. 8. 2007 in v njem zahteval plačilo glavnice v višini 628,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,20 EUR od 20. 6. 1987 ter od zneska 625,94 EUR od 4. 4. 1993 dalje do plačila, plačilo pravdnih stroškov v znesku 420,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 1998 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 143,63 EUR od 22. 9. 2007 dalje do plačila. Ker terjatev, ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, zastara v 10 letih, vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb, pa v 3 letih, je dolžničinem ugovoru v delu, ki se nanaša na zatrjevano zastaranje zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas pred 21. 8. 2004, ugodilo in izvršbo v tem delu ustavilo. Zaradi delnega umika predloga za izvršbo pa je v skladu z določbo 43. čl. ZIZ izvršbo delno ustavilo tudi za plačanih 1.644,92 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje v 1. alineji točke 1 izreka sklepa o delni ustavitvi izvršbe v obsegu (dne 15. 10. 2007) plačanih 1.644,92 EUR je posledica dejstva, da je upnik predlog za izvršbo v tem delu umaknil in da je zato takšno odločitev sodišču prve stopnje narekovala določba I. in II. odst. 43. čl. ZIZ. Zato je neutemeljeno upnikovo pritožbeno izpodbijanje takšne odločitve s pritožbenim zatrjevanjem o neupoštevnosti oz. neutemeljenosti dolžničinih ugovornih trditev.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o delni ugoditvi ugovora dolžnice, torej zoper odločitev pod 2. alinejo točke 1 izreka sklepa, so utemeljene pritožbene trditve upnika o zmotnosti takšne odločitve, saj zatrjevane trditve dolžnice glede na določbi I. in II. odst. 56. čl. ZIZ ne dajejo podlage za ugoditev takšnemu ugovoru. Po določbi I. in II. odst. 56. čl. ZIZ lahko dolžnik uspešno uveljavlja ugovor po izteku roka, če temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, sodišče pa zavrže ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. Trditve dolžnice o zastaranju upnikove zatrjevane terjatve, to pa tudi v delu, ki se nanaša na izterjavo zamudnih obresti za obdobje izpred treh let od vložitve predloga za izvršbo, predstavljajo trditve o dejstvih, ki so nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi dne 22. 9. 2007 in katere bi lahko dolžnica zato uveljavljala že v (rednem) ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Glede na to, da dolžnica ni z ničemer utemeljevala ali navedla, zakaj teh dejstev takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (sodišče prve stopnje je sicer njen ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe kot prepozen zavrglo), pogoji za ugoditev ugovoru po I. odst. 56. čl. ZIZ niso podani, takšen ugovor pa je po določbi II. odst. 56. čl. ZIZ potrebno zavreči. Pritožbi upnika v tem delu je tako pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev pod 2 alinejo točke 1 izreka sklepa spremenilo tako, da je ugovor dolžnice z dne 19. 10. 2007 v tem delu zavrglo.

V odločitvi pod točko 3 izreka sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da se v ostalem ugovor dolžnice z dne 19. 10. 2007 zavrne. Ker zoper takšno odločitev upnik nima pravnega interesa za pritožbo, je njegovo pritožbo zoper navedeno odločitev pritožbeno sodišče (na podlagi določbe 1. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. z določbo 343/III čl. ZPP in 15. čl. ZIZ) zavrglo.

Z odločitvijo o delni spremembi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje se okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sprejelo odločitev o stroških postopka (v 3. točki izreka sklepa) niso bistveno spremenile. Zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških ni poseglo, pritožbo upnika, v kateri ta sicer ni navajal nobenih trditev oz. razlogov v zvezi s to odločitvijo, pa zavrnilo tudi v tem delu.

Na podlagi II. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ je sodišče druge stopnje odločilo tudi o pritožbenih stroških. Upnik je s pritožbo uspel približno v višini 20 %, zato mu mora dolžnica na podlagi V. odst. 38. čl. ZIZ v sorazmerju s takšnim uspehom povrniti tudi potrebne pritožbene stroške. Ti znašajo 112,36 EUR (200 tč. za sestavo pritožbe (tar. št. 27/6 OT), povečano za 2 % materialne stroške (čl. 13/3 OT) in 20 % DDV, vse po 0,459 EUR/tč.). Upniku ostali priglašeni stroški (poročilo stranki) ne gredo, saj so že vključeni v priznane stroške in se zato ne morejo obračunati samostojno (tar. št. 39 OT). Dolžnica mu je tako dolžna povrniti 22,47 EUR v primeru zamudnega plačila s pripadki.

Dolžnica je v pritožbenem postopku propadla, zato sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.