Jedro

Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, 10. odstavek 86. člena KZ-1, v primeru, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja še na določbo 2. odstavka 6. člena Pravilnika o izvrševanju dela v splošno korist, da se za neizpolnjevanje nalog štejejo zlasti naslednja ravnanja napotene osebe: ponavljajoče zamujanje na delo, ponavljajoča neupravičena odsotnost z dela, hujše neprimerno vedenje do zaposlenih pri izvajalski organizaciji ali do uporabnikov njenih storitev in namerno poškodovanje delovnih sredstev. V obravnavanem primeru ob odločanju sodišče prve stopnje ni imelo podatkov, da naj bi obsojeni že začel z opravljanjem dela, kot to navajajo pritožniki, vendar pa je ob tem poudariti tudi, da je bilo temu tako iz povsem drugačnega razloga, kot „neizpolnjevanje nalog“ opredeljuje prej navedeni podzakonski akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj je dejansko stanje v zvezi z zmožnostjo obsojenca, da ta v roku dveh let namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, glede na dogajanje v marcu in aprilu 2015 ostalo delno nerazjasnjeno in zato niso mogle biti ustrezno upoštevane vse okoliščine na strani obsojenega, ki jih je ta tekom postopka izpostavil. V nadaljnjem postopku mora sodišče zato preveriti vse podatke, ki so jih naknadno posredovali pritožniki, in sicer tako pri CSD kot tudi pri D., pri katerem naj bi obsojeni začel in v manjšem delu tudi že opravil delo v splošno korist. Šele, ko bodo zbrani vsi manjkajoči podatki, se bodo lahko preizkusile navedbe pritožnikov o tem, da je obsojeni z delom že pričel in da ga bo zmožen v celoti opraviti v roku, ki mu je bil za to določen.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obsojenega A. A. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom z dne 13. 4. 2015 sklenilo, da se izrečena kazen enega leta in osmih mesecev zapora, ki je bila izrečena obsojenemu A. A. zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 800/2012 z dne 18. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 800/2012 z dne 26. 3. 2014, pravnomočno dne 25. 4. 2014, izvrši v obsegu neopravljenega dela v višini enega leta in osmih mesecev zapora.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obsojenega A. A., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga odpravi. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sklepa prvostopenjskega sodišča. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila obsojenemu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 800/2012 z dne 18. 11. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 800/2012 z dne 26. 3. 2014 izrečena zaporna kazen v višini enega leta in osmih mesecev zapora, ki se na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist, in sicer v višini 1200 ur. Ker obsojeni prebiva na območju ..., izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje CSD ... (v nadaljevanju CSD), o čemer je dolžan obveščati sodišče, prav tako, če obsojeni ne izpolnjuje nalog. Iz poročila CSD z dne 12. 8. 2014 izhaja, da se je obsojeni njihovemu vabilu odzval dne 17. 6. 2014 in navedel, da je zaradi poškodbe Ahilove tetive od dne 5. 5. 2014 dalje v bolniškem staležu, zaradi česar naj ne bi bil sposoben za delo predvidoma do meseca novembra 2014. Tudi kasneje z izvrševanjem dela zaradi zdravstvenih težav, ki jih je redno izkazoval z medicinsko dokumentacijo, obsojeni ni pričel. Dne 24. 2. 2015 je CSD sodišču poslal poročilo, iz katerega izhaja, da bo obsojeni do dne 6. 3. 2015 v bolniškem staležu, po tem datumu pa obsojeni meni, da bo lahko začel z opravljanjem nalog v splošno korist, saj se je s CSD dogovoril, da začnejo izvajati aktivnosti v zvezi z izvajanjem dela v izvajalski organizaciji F. Po tem, ko je sodišče opravilo narok v postopku preverjanja izvrševanja dela v splošno korist dne 6. 3. 2015, ki se ga je obsojeni udeležil in na katerem začetka opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov še vedno ni mogel opredeliti, je dne 24. 3. 2015 sodišču posredoval mnenje ortopeda z dne 6. 3. 2015 (priloga B35), iz katerega izhaja, da se sicer stanje po rekonstrukciji Ahilove tetive izboljšuje, vendar pa kot problematična ostaja obokana oblika stopala, ki se nikakor ne popravlja. Zdravnik dr. C. C. v mnenju še naprej priporoča „non potest“, torej meni, da obsojeni še ni sposoben za delo.

5. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, deseti odstavek 86. člena KZ-1, v primeru, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja še na določbo drugega odstavka 6. člena Pravilnika o izvrševanju dela v splošno korist (Uradni list RS, št. 109/2008, 46/2012), da se za neizpolnjevanje nalog štejejo zlasti naslednja ravnanja napotene osebe: ponavljajoče zamujanje na delo, ponavljajoča neupravičena odsotnost z dela, hujše neprimerno vedenje do zaposlenih pri izvajalski organizaciji ali do uporabnikov njenih storitev in namerno poškodovanje delovnih sredstev. V obravnavanem primeru ob odločanju sodišče prve stopnje ni imelo podatkov, da naj bi obsojeni že začel z opravljanjem dela, kot to navajajo pritožniki, vendar pa je ob tem poudariti tudi, da je bilo temu tako iz povsem drugačnega razloga, kot „neizpolnjevanje nalog“ opredeljuje prej navedeni podzakonski akt. Vseskozi od prvega poziva s strani CSD dalje je bil namreč obsojeni A. A. v bolniškem staležu in po presoji osebnega zdravnika ter kasneje komisije pristojnega zavoda za zdravstveno zavarovanje tudi dela-nezmožen.

6. Pritožniki navajajo, da je obsojeni A. A. dne 12. 3. 2015 sklenil dogovor s CSD in D. in nato dne 20. 3. 2015 pričel opravljati delo ter do 22. 4. 2015 opravil 141 delovnih ur, o čemer dokazil niso predložili. Tam so, kot izpostavljajo pritožniki, obveznosti prilagodili zdravstvenemu stanju obsojenega, ki namerava svoje delo še intenzivirati in obveznost v roku dveh let opraviti.

7. Pritožbeno sodišče po preučitvi pritožnikovih navedb in izpodbijanega sklepa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ob odločanju ni imelo na voljo vseh relevantnih podatkov in je zato njegova odločitev o izvršitvi kazni zapora preuranjena.

8. Kot rečeno, je obsojeni od prvega poziva s strani CSD dalje, slednjega obveščal o svojem zdravstvenem stanju. Tako iz dopisa CSD z dne 6. 10. 2014 izhaja, da obsojencu glede na njegovo zdravstveno stanje ni bilo mogoče najti izvajalske organizacije, ki bi ga sprejela na delo, dokler je trajala njegova delovna nezmožnost, ki jo je obsojeni ustrezno izkazoval z odločbami prvostopenjske komisije pristojnega zavoda za zdravstveno zavarovanje. Zdravnik specialist za medicino dela in športa je kot primerno delo za obsojenega opredelil primerno prilagojeno sedeče delo ali delo z doma. Na naroku v postopku preverjanja izvrševanja dela v splošno korist dne 6. 3. 2015 je obsojeni povedal, da je pripravljen opravljati delo, če bi bil tega sposoben in da ga nobena izvajalska organizacija noče sprejeti na delo, dokler traja njegova delovna nezmožnost. Pritožniki navajajo, da so tudi v F. sodelovanje z obsojenim iz istega razloga zavrnili.

9. Postopek odločanja, ali naj se zaporna kazen zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, izvrši po desetem odstavku 86. člena KZ-1, je namenjen ugotavljanju, ali je obsojenec opravil naloženo delo ter zakaj ga ni opravil. V primeru, ko sodišče ugotovi, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil iz upravičenega razloga, lahko naloge spremeni tako, da jih prilagodi obsojenčevim zmožnostim, na predlog obsojene osebe ali po uradni dolžnosti pa lahko (ob smiselni uporabi določil 24. in 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-1) odloči tudi o odlogu izvrševanja dela v splošno korist. Kadar pa upravičen razlog ni podan, lahko sodišče odloči le, da se izrečena kazen zapora izvrši (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 123/2011 z dne 8. 9. 2011). Okoliščina, da centru za socialno delo ni uspelo najti nobenega primernega dela, s katerim bi obsojenec opravil delo v splošno korist, po presoji pritožbenega sodišča ne more šteti kot neizpolnjevanje nalog zaradi razlogov na strani obsojenca in pomeniti, da je že s tem, ne da bi se presojalo tudi vse druge okoliščine, že izpolnjen zakonski pogoj za izvršitev zaporne kazni (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 89/2005 z dne 24. 5. 2005).

10. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da držijo navedbe pritožnikov, da je obsojeni dne 12. 3. 2015 sklenil tripartitni dogovor o začetku opravljanja nalog (priloga C3), ki ga, kot to določa prvi odstavek 13. člena ZIKS – 1, sklenejo obsojeni, organizacija, pri kateri bo opravljal delo in pristojni CSD. Ta dogovor se šteje kot poziv za nastop kazni. Prav tako se v spisu nahaja dopis zagovornikov obsojenega, poslan strokovni delavki na CSD, E. E., z dne 22. 4. 2015 (priloga B37), ki datira v čas po tem, ko je sodišče prve stopnje že izdalo izpodbijani sklep, in iz katerega med drugim izhaja tudi, da je obsojeni svojim zagovornikom sporočil, da je z opravljanjem dela pri D. pričel dne 20. 3. 2015 in do dne 22. 4. 2015 opravil že 141 delovnih ur. Okrožna državna tožilka v odgovoru na pritožbo izraža dvome o verodostojnosti opravljenega dela pri D., vendar pa zaenkrat o tem, ali je bilo delo dejansko opravljeno ali ne, v spisu ni zanesljivih podatkov.

11. Upoštevaje vse zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj je dejansko stanje v zvezi z zmožnostjo obsojenca, da ta v roku dveh let namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, glede na dogajanje v marcu in aprilu 2015 ostalo delno nerazjasnjeno in zato niso mogle biti ustrezno upoštevane vse okoliščine na strani obsojenega, ki jih je ta tekom postopka izpostavil. 12. V nadaljnjem postopku mora sodišče zato preveriti vse podatke, ki so jih naknadno posredovali pritožniki, in sicer tako pri CSD kot tudi pri D., pri katerem naj bi obsojeni začel in v manjšem delu tudi že opravil delo v splošno korist. Šele, ko bodo zbrani vsi manjkajoči podatki, se bodo lahko preizkusile navedbe pritožnikov o tem, da je obsojeni z delom že pričel in da ga bo zmožen v celoti opraviti v roku, ki mu je bil za to določen.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornikov obsojenega in izpodbijani sklep razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti vse potrebne podatke in šele nato presoditi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.