Jedro

Zakon o industrijski lastnini daje pravice, ki izvirajo iz blagovne znamke, le upravičencem, to pa so nosilci blagovne znamke, prijavitelji in licenčni upravičenci. Poleg tega priznava pod točno določenimi pogoji iz 100. člena pravico do tožbe tudi (zgolj) uporabnikom znaka, vendar ne proti drugim uporabnikom istega ali podobnega znaka, pač pa le proti legitimiranim nosilcem blagovne znamke.

Izrek

Pritožba prve tožene stranke glede glavne stvari se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka potrdi. I. Pritožbi prve tožene stranke glede stroškov pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da je prva tožena stranka dolžna v 8-ih dneh povrniti tožeči stranki polovico njenih pravdnih stroškov v znesku 63.000,00 SIT. II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne. Tožeča stranka je dolžna v 8-ih dneh povrniti drugi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 39.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2000 dalje. III. Tožeča stranka je dolžna v 8-ih dneh povrniti drugi toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 55.775,00 SIT; prva tožena stranka pa je dolžna v 8-ih dneh povrniti tožeči stranki polovico njenih stroškov pritožbenega postopka v znesku 22.500,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znak "Vzajemnost", ki ga tožeča stranka uporablja za poimenovanje svojega glasila, istoveten z blagovno znamko prve tožene stranke (št. 9871715), ki se uporablja za označevanje revije, ki jo izdaja druga tožena stranka, ter da je bil znak "Vzajemnost" splošno znan kot oznaka za glasilo tožeče stranke, še predno je prva tožena stranka prijavila to znamko (1. točka izreka), ter tožečo stranko razglasilo za nosilca znamke "Vzajemnost" (2. točka izreka) in toženima strankama nerazdelno naložilo v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke v znesku 126.000,00 SIT. Proti tej sodbi sta toženi stranki vložili pravočasno pritožbo. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) ter predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Pri tem obe zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba druge tožene stranke je utemeljena, pritožba prve tožene stranke (razen glede pravdnih stroškov) pa ne. Ob neizpodbijanem odločilnem dejstvu, da je prva tožena stranka nosilec blagovne znamke "Vzajemnost", da pa druga tožena stranka to blagovno znamko uporablja zgolj na podlagi pooblastila prvotožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, napačna. Zakon o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 13/92, 27/93, ..., v nadaljevanju ZIL) namreč daje pravice, ki izvirajo iz blagovne znamke, le upravičencem, to pa so nosilci blagovne znamke, prijavitelji in licenčni upravičenci (1. odstavek 95. člena). Poleg tega priznava pod točno določenimi pogoji iz 100. člena pravico do tožbe tudi (zgolj) uporabnikom znaka, vendar ne proti drugim uporabnikom istega ali podobnega znaka, pač pa le proti legitimiranim nosilcem blagovne znamke. Da bi bila torej tožeča stranka legitimirana za vložitev tožbe (na zatrjevani dejanski in pravni podlagi) tudi proti drugi toženi stranki, bi morala imeti za seboj po pravnomočnosti sodbe proti prvi toženi stranki izpeljan postopek po 101. členu ZIL, saj bi le tako lahko postala nosilec pravic, ki izvirajo iz sporne blagovne znamke, tudi proti drugi toženi stranki (in vsem neupravičenim uporabnikom, člen 94. ZIL), kot pravilno opozarja pritožba. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke ugodilo in na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrnilo. Zaključkom prvostopnega sodišča, da odnos med tožečo in drugo toženo stranko temelji na Pogodbi o tehnični pripravi, tisku in distribuciji glasila "Vzajemnost" z dne 28.11.1997 (A4), ne gre oporekati. Po tej pogodbi je tožeča stranka izdajatelj, druga tožena pa izvajalec. Po določilu prvega odstavka 17. člena ZOR pa so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost. Zato še tako kvalitetno izvajanje te pogodbe, pa četudi je imelo za posledico povečanje kvalitete revije in njene naklade, ne more izvajalcu prinesti materialnopravnih upravičenj iz naslova blagovne znamke, saj za kaj takega niti ZIL niti pogodba ne dajeta podlage. Glede na navedeno je napačno materialnopravno stališče pritožbe, da je materialni doprinos (ki bazira na pogodbi) pomembnejši od formalnega izdajateljstva. Sicer pa se je kot nosilec blagovne znamke registrirala prva tožena stranka (direktor druge tožene), ki zatrjuje, da je drugo toženo stranko pooblastila za izdajanje "Vzajemnosti". S tem je to blagovno znamko uporabila v gospodarskem prometu. Prvostopno sodišče zato pravilno zaključuje, da pogodba (A4) dokazuje, da je tožeča stranka znak "Vzajemnost" uporabljala v gospodarskem prometu, še predno je prva tožena stranka postala nosilec blagovne znamke "Vzajemnost". Zato je odločitev prvostopnega sodišča, ki temelji na 1. odst. 100. čl. ZIL, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, pravilna. Ker torej pritožba, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijano sodbo v 1. in 2. tč. izreka potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Kadar pritožbeno sodišče spremeni prvostopno odločbo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V tej pravdi, v kateri je obe toženi stranki zastopal isti odvetnik, je tožeča stranka uspela le proti prvi toženi stranki, proti drugi toženi pa ne. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške; po določilu prvega odstavka 161. člena istega zakona pa sosporniki (prvi odstavek 191. člena ZPP) krijejo stroške po enakih delih. Ker je tožeča stranka uspela le proti prvi toženi stranki (kot enemu sosporniku), mora drugi toženi stranki (kot drugemu sosporniku) povrniti njene pravdne stroške, prva tožena stranka pa mora tožeči stranki, ki je uspela le proti njej, povrniti polovico pravdnih stroškov. Ker je vse pravdne stroške tožeče stranke prvostopno sodišče odmerilo na 126.000,00 SIT, ji jih mora povrniti prvotožena stranka le polovico, torej 63.000,00 SIT, tožeča stranka pa mora tedaj povrniti drugi toženi stranki polovico skupnih stroškov tožene stranke (79.000,00 SIT) v znesku 39.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2000 dalje. Zato je odločitev o stroških (3. tč. izreka) pritožbeno sodišče spremenilo tako, kot je razvidno iz drugega odstavka I. tč. izreka te odločbe. Od omenjenih skupnih stroškov jih 16.000,00 SIT odpade na takso za odgovor na tožbo, 63.000,00 SIT pa na nagrado za zastopanje. Po istem principu mora tožeča stranka povrniti drugi toženi stranki polovico od skupnih pritožbenih stroškov tožene stranke (111.554,00 SIT), torej 55.775,00 SIT, prva tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti polovico od njenih skupnih stroškov pritožbenega postopka v znesku 45.500,00 SIT, kolikor znaša nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, torej 22.500,00 SIT.