Jedro

Sodišče se pri izdajanju zamudne sodbe ne ukvarja z vsebino ali kvaliteto dokazov. Tudi če gre za pomanjkljiv dokaz, ki morda v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za dokazovanje nekega dejstva (konkretno računi, ki jim pritožnik odreka dokazno vrednost), to ni razlog, zaradi katerega zamudne sodbe ne bi bilo mogoče izdati. Pomembno je le, da predloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim trditvam, in v obravnavani zadevi jim ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijano zamudno sodbo potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 11.290,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 dalje. Prvostopno sodišče je tožencu naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 555,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da so dejstva, na katera se opira sodba, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče med drugim zapisalo: „Na takšen način si je toženec prisvojil znesek 11.290,77 EUR (kot razvidno iz seznama odprtih računov za klanje na dan 29. 7. 2011 – A4 in iz računov ter dobavnic – prevzemnih listov A5-A101)“, pri čemer navaja, da to iz teh listin ne izhaja. Njegov pooblaščenec je 10. 2. 2012 pregledal celoten spis in ugotovil, da se v spisu dejansko nahaja seznam odprtih računov za klanje, ki je bil kasneje dopolnjen, ne pa, da bi toženec potrdil, da je te zneske prejel. Poleg tega se v spisu nahajajo le štiri dobavnice/prevzemni listi v skupnem znesku 439,80 EUR, kar je edini znesek, ki dokazuje, da je toženec denar prejel, za ostale zneske pa tožeča stranka ni predložila nobenih listin, saj gre le za račune tožeče stranke, ki niso verodostojne listine in nimajo žiga niti podpisa toženca. Sodišče bi zamudno sodbo lahko izdalo le za znesek 439,80 EUR, za preostalo pa tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec denar prejel, oziroma predloženi dokazi nasprotujejo zatrjevanim dejstvom. Navaja še, da je sodišče zapisalo tudi: „Vzročna zveza med škodo in škodnim dejanjem, ki je hkrati tudi kaznivo dejanje, je s tem pojasnjena, saj je dolžnik kaznivo dejanje na policiji tudi priznal (da je bila vložena kazenska ovadba zoper toženca izhaja iz A102).“ Ta ugotovitev sodišča je ponovno v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, saj iz ovadbe ni mogoče sklepati, da bi toženec kaznivo dejanje tudi priznal, zato ta trditev tožeče stranke ostaja popolnoma nedokazana. Višjemu sodišču predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik tega razloga navidezno sicer ne uveljavlja, temveč ga skuša prikazati kot absolutno bistveno kršitev postopka, ki pa ni podana. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Neutemeljeno je pritožnikovo stališče, da so dejstva, na katera se tožbeni zahtevek opira, v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče se v postopku izdaje zamudne sodbe ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožbenih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in dokazi obstoji nasprotje. Povedano drugače: tožeči stranki dejstev, ki jih navaja, ni treba dokazovati, le navesti jih mora, sodišče pa preveri, ali med njimi in dokazi, ki jih priloži tožeča stranka, morebiti obstaja nasprotje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi tega nasprotja ni. Pritožnik se neutemeljeno zavzema, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je toženec podpisal prejem celotnega vtoževanega zneska, saj tožeči stranki ni, kot rečeno, treba dokazovati ničesar. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zatrjevano dejstvo, da si je toženec prisvojil 11.290,77 EUR, ne nasprotuje listinam A5 -A101, ni pa ugotavljalo, ali to dejstvo dejansko izhaja iz teh dokazov. Če bi storilo to, bi ugotavljalo dejansko stanje, kar ZPP pri pogojih za izdajo zamudne sodbe prepoveduje. Sodišče se pri izdajanju zamudne sodbe ne ukvarja z vsebino ali kvaliteto dokazov. Tudi če gre za pomanjkljiv dokaz, ki morda v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za dokazovanje nekega dejstva (konkretno računi, ki jim pritožnik odreka dokazno vrednost), to ni razlog, zaradi katerega zamudne sodbe ne bi bilo mogoče izdati. Pomembno je le, da predloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim trditvam, in v obravnavani zadevi jim ne. Povedano velja tudi glede očitka o obstoju vzročne zveze in kaznivega dejanja. Tožeča stranka je zatrdila dve dejstvi, in sicer, da je vložila kazensko ovadbo in da je toženec kaznivo dejanje priznal. Ker toženec na tožbo ni odgovoril, je bilo sodišče dolžno le preveriti, ali kateri od predloženih dokazov nasprotuje tem trditvam. Pravilno je ugotovilo, da ne. Za dejstvo, da je vložila ovadbo, je tožeča stranka priložila listino, in sodišče prve stopnje jo je v oklepaju očitno navedlo zato, da bi utemeljilo, da med dejstvi in dokazi ni nasprotja. Za dejstvo, da je toženec dejanje priznal, pa tožeča stranka ni predložila nobenih listin, ob odsotnosti toženčevega odgovora pa se to dejstvo šteje za resnično, saj mu ne nasprotuje nobeden od listinskih dokazov, predložen s strani tožeče stranke. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. členom ZPP).