Jedro

Sodišče pritrjuje zaključku organa, da sta objekta A in B nedvomno konstrukcijsko in funkcionalno povezana na način, da ju je šteti za en objekt - novogradnjo. Pri tem zato ni relevantno, da imata objekt A in objekt B samostojna vhoda in samostojni stopnišči na nivoju pritličja glede na opisano konstrukcijsko in funkcionalno povezavo obeh objektov. Iz enakega razloga zato tudi zatrjevano dejstvo, da bodo v času rekonstrukcije ohranjeni pogoji za bivanje v objektu A, kar naj bi bilo po oceni tožnikov odločilno, zaključka organa ne more omajati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zahtevo tožnikov - investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, prizidavo in spremembo namembnosti dvostanovanjske hiše v dvostanovanjsko hišo s štirimi apartmaji (objekt A) ter novogradnjo enostanovanjske hiše s štirimi apartmaji (objekt B) in opornega zidu na zemljiščih parc. št. 1111, 2222 in 3333, vse k.o. ..., z dne 11. 2. 2019, v delu, ki se nanaša na posege v zvezi z objektoma A in B, zavrnil in odločil, da v postopku stroški organa in strank niso bili zaznamovani.

2. V obrazložitvi je navedel, da gre za ponovno odločanje po odločbi drugostopenjskega organa, št. 35108-101/2020/2 z dne 8. 9. 2020. Prvostopenjski organ je sledil napotilom drugostopenjskega organa. Načrtovano gradnjo (objekt A in objekt B) je obravnaval kot novogradnjo enega objekta v celoti, kar podrobneje pojasni. Pogoje za gradnjo in prostorske posege obravnava Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Bohinj (OPN Bohinj), ki v 65. členu določa dopustne odmike. Objekt A je bil legaliziran z dovoljenjem za objekt daljšega obstoja z dne 23. 9. 2019. S tem je bil legaliziran tudi obstoječ odmik od parc. št. 4444, k.o. ..., v lasti stranke z interesom A. A. Iz prepisa sodne poravnave, N 20/80 z dne 4. 11. 1981, izhaja, da oče investitorjev B. B. obdrži pravico, da seže SZ vogal strehe njegove stanovanjske hiše preko ugotovljene mejne črte v zemljišče C. C., očeta A. A. Tožnika sta s tem pridobila pravico glede seganja napušča nad zemljišče s parc. št. 4444. Ta odmik je obstoječ samo za dejansko stanje, kot je bilo na terenu ob sklenitvi sodne poravnave, ne pa za načrtovano novogradnjo (objektov A in B), ki bo precej obsežnejša kot je obstoječi objekt A, za katerega je bila pridobljena opisana pravica. Za takšno gradnjo pravica graditi ni izkazana (6. točka prvega odstavka 43. člena Gradbenega zakona - GZ). Pripombe tožnikov je prvostopenjski organ zavrnil kot neutemeljene.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. 4. Tožnika vlagata tožbo in predlagata, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne toženki v ponovno odločanje, ki naj upošteva naslednja dejstva: da glede na OPN Bohinj in obseg obstoječega ohranjenega objekta ni mogoče govoriti o novogradnji, da gre za dva objekta z lastnimi vhodi, ki lahko samostojno funkcionirata, pri čemer se naj upošteva dejstvo, da se strešina, katere del sega na zemljišče s parc. št. 4444, k.o. ..., ne spreminja in ostaja sodna poravnava, ki to dovoljuje, v veljavi.

5. V tožbi sta navedla, da ima obstoječi objekt A izdano dovoljenje za objekt daljšega obstoja z neto površino obstoječega objekta 403,63 m2. Načrtovani posegi (rekonstrukcija dosega 7 %, dozidava 11 %) ne pomenijo, da je poseg smatrati za novogradnjo. Poseg je skladen s 4. členom, 58. točko OPN. Dozidava v velikosti 45,11 m2 predstavlja 11 % objekta, torej ne gre za novogradnjo. Pri odmiku od parc. št. 4444 pa gre za že urejena medsebojna razmerja s sodno poravnavo. Objekt B je delno lociran v nivoju kleti na obstoječi garaži, za katero je že pridobljeno samostojno upravno dovoljenje. Ni konstrukcijsko, ne funkcionalno povezan z objektom A, ne glede na to, da je lociran ob objektu A (z delom kleti). Od pritličja dalje je 2,60 m oddaljen od objekta A. Oba objekta imata samostojne vhode na nivoju pritličja in samostojni stopnišči, zato je jasno, da gre za ločena objekta in ni možno smatrati, da gre za novogradnjo, saj bodo celo v času gradnje v objektu A ohranjeni pogoji za stalno bivanje.

6. Toženka je sodišču posredovala upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

7. Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo uvodoma navedel, da je tožba nedopustna in nedovoljena. Tožnika zoper odločbo, ki jo izpodbijata, nista vložila pritožbe ali pa sta pritožbo vložila in je pritožbeni organ odločil, pri čemer pa očitno ne izpodbijata dokončnega upravnega akta, temveč prvostopenjsko odločbo, ki po zakonu ne more biti predmet upravnega spora, saj se z njo ni dokončno zaključil predmetni upravni postopek, akt tudi ni bil priložen k tožbi. Navedbe tožnikov so neustrezno substancirane in nesklepčne. Odločitev prvostopenjskega organa je bila pravilna. Gre za predvideno novogradnjo, ki je po namenski rabi drugačne zvrsti objekta od obstoječega. Zato je pravico graditi treba izkazati, kar zahteva tudi ustrezno soglasje stranke z interesom. Sodna poravnava iz leta 1981 se glede na drugačno situacijo ne more upoštevati. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrže, podredno zavrne, tožnikoma pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

8. Sodišče je s sklepom, I U 858/2021 z dne 11. 10. 2022, odločilo, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke postopka sestavi sodišča po prejemu sklepa niso ugovarjale.

9. Sodišče je stranke (upoštevajoč, da tožnika v tožbi nista predlagala nobenih dokazov) tudi pozvalo, ali podajo soglasje, da sodišče odloči brez glavne obravnave po 279. a členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člen ZUS-1. Vse stranke so sporočile, da soglašajo, da sodišče odloči brez glavne obravnave.

10. Sodišče se uvodoma izreka o ugovorih stranke z interesom A. A. v zvezi z dopustnostjo tožbe tožnikov. Tožnika sta tožbo pravilno naperila zoper prvostopenjsko odločbo. S to je bilo namreč odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, kar je upravni akt, ki je predmet presoje v upravnem sporu, kot ga definira ZUS-1 (2. člen). Nadalje je iz podatkov spisa tudi jasno razvidno, da sta tožnika zoper prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, o kateri je odločil drugostopenjski organ. Odločitev prvostopenjskega organa je torej dokončna in jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. V okviru tožbenega zahtevka pa sta tožnika med drugim tudi predlagala odpravo prvostopenjske odločbe, torej je tožbeni zahtevek skladen s 33. členom ZUS-1. Sodišče zato tožbo tožnikov vsebinsko obravnava.

**K I. točki izreka**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedel že prvostopenjski organ (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. V tem primeru gre za vprašanje pravilnosti in zakonitosti zavrnitve zahteve tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za: rekonstrukcijo, prizidavo in spremembo namembnosti dvostanovanjske hiše v dvostanovanjsko hišo s štirimi apartmaji (objekt A) ter novogradnjo enostanovanjske hiše s štirimi apartmaji (objekt B) na zemljiščih s parc. št. 1111, 2222 in 3333, vse k.o. ... .

14. V 43. členu GZ je določeno, da pristojni upravni organ izda gradbeno dovoljenje, če: 1. je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora, 2. da sta dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja podpisala projektant in vodja projekta, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter da je njen sestavni del njuna podpisana izjava, da so na ravni obdelave dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona; podpis projektanta in vodje projekta ter izjava niso potrebni pri nezahtevnih objektih in spremembi namembnosti, 3. je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj, 4. iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba, 5. nameravana gradnja ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, če je za objekt, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, treba izvesti presojo sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, 6. _je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo,_ 7. je plačano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo, če je to predpisano v 92. členu tega zakona, ali je plačan prvi obrok nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, če je odobreno njegovo obročno odplačevanje in odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča in 8. je plačan komunalni prispevek oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka.

15. Organ je izpodbijano odločitev sprejel v ponovljenem postopku, sledeč napotilom drugostopenjskega organa v odločbi, št. 35108-101/2020/2 z dne 8. 9. 2020, z ugotavljanjem dejstev v zvezi z obsegom in načinom gradnje objektov A in B kot novogradnje. Kot zaključno je ugotovil, da gre že pri objektu A, upoštevajoč funkcionalno povezanost prostorov pri rekonstrukciji in prizidavi za novogradnjo, hkrati pa je treba zaradi konstrukcijske in funkcionalne povezanosti objekta B z objektom A še upoštevati, da gre za celovito povezan objekt in s tem za novogradnjo enega objekta kot celote. Ker tožnika nista izkazala pravice graditi za zemljišče s parc. št. 4444, k.o. ..., je organ zaključil, da pogoj iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ ni izpolnjen, zaradi česar gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče izdati za obravnavani poseg.

16. Tožnika se z ugotovitvami in zaključki organa ne strinjata iz več razlogov, ki jih bo sodišče obravnavalo posamično, kot jih uveljavljata tožnika.

17. Najprej tožnika menita, da je treba pri objektu A upoštevati izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja z neto površino obstoječega objekta 403,63 m2, pri čemer dosega rekonstrukcija 7 %, dozidava pa 11% te površine. Takšno povečanje površine zadosti pojmu ''rekonstrukcija'' iz OPN Bohinj (kar bi moral organ upoštevati pri odločitvi), obseg dozidave v razmerju do obstoječega objekta pa po njunem mnenju tudi ne zadošča za opredelitev posega kot ''novogradnje''.

18. Po 109. členu GZ (ki je pravno relevanten predpis v tem primeru) se občinski odloki uskladijo s tem zakonom v petih letih od uveljavitve tega zakona. GZ je pričel veljati 17. 11. 2017, torej naj bi se občinski odloki uskladili z GZ do 16. 11. 2022 (sodišče še pripominja, da se je z 31. 5. 2022 pričel uporabljati že nov Gradbeni zakon - GZ-1).

19. V 3. členu GZ so opredeljeni izrazi, uporabljeni v tem zakonu. Novogradnja je gradnja, katere posledica je novo zgrajen objekt ali prizidava (24. točka). Prizidava je gradnja, pri kateri se gabariti obstoječega objekta povečajo v horizontalni ali vertikalni smeri (33. točka). Rekonstrukcija je spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, pri čemer se delno ali v celoti spreminjajo njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ali izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer se morajo ohraniti najmanj temelji ali kletni zidovi obstoječega objekta, in se gabariti objekta praviloma ne povečujejo, lahko pa se zmanjšajo; povečanje gabaritov je v okviru rekonstrukcije mogoče le zaradi usklajevanja z bistvenimi zahtevami, kot jih za objekte določajo predpisi, ki urejajo graditev (35. točka).

20. V 4. členu OPN Bohinj (Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 4/16 s spremembami in dopolnitvami) je pojem ''rekonstrukcija objekta'' opredeljen kot spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilaganje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam, ali izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave; pri stavbi ne gre za bistveno spremembo velikosti, če se njena prostornina ne poveča za več kot 10 % (58. točka).

21. Glede na povzete določb predpisov se opredelitev ''rekonstrukcije'' kot pojma iz GZ in OPN Bohinj deloma razlikuje, pri čemer je bistveno za primer to, da je po OPN Bohinj dopustno povečanje velikosti objekta do 10 % (na kar se opirata tožnika), v GZ je dopustno povečanje gabaritov le zaradi usklajevanja z bistvenimi zahtevami za gradnjo objektov.

22. Drži, da po 109. členu GZ v času izdaje izpodbijane odločbe še ni potekel čas za uskladitev občinskih odlokov z zakonom, kar pa ne pomeni, da bi organ pri svoji odločitvi smel oziroma moral upoštevati citirano določbo OPN Bohinj pri razlagi pojma ''rekonstrukcija''. Občinski predpisi morajo biti v skladu z Ustavo in zakonom, kar pomeni, da pravnih razmerij ne smejo urejati drugače kot zakon, in da ne smejo preseči okvirov delovanja, ki so določeni z zakonom (153. člen Ustave RS). Občina Bohinj ima kot lokalna skupnost sicer izvirno pristojnost, da (med drugim) načrtuje prostorski razvoj in v skladu z zakonom opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov (21. člen Zakona o lokalni samoupravi), kar pa ne pomeni, da sme v nasprotju z zakonom ''širiti'' vsebino (in razlago) pojmov, ki jih zakon opredeljuje po vsebini. Po presoji sodišča je torej prvostopenjski organ pravilno razlagal pojem ''rekonstrukcija'', kot ga opredeljuje 3. člen GZ.

23. Tožnika poglavitnim razlogom organa, zakaj je šteti rekonstrukcijo in dozidavo pri objektu A ter novogradnjo objekta B kot novogradnjo v celoti, ne ugovarjata. Organ je namreč glede na podatke zahteve za gradnjo tožnikov ter k zahtevi predložene DGD z dopolnitvami ugotovil, da rekonstrukcije objekta A ni mogoče ločeno obravnavati od dozidave in nadzidave objekta A glede na prostorsko in funkcionalno povezanost delov, z rekonstrukcijo strehe bo prišlo tudi do spremembe naklona (iz 38 stopinj na 40 stopinj) osnovne strešine, spremenjen bo naklon nad delom sekundarne strešine na SV strani, kar vse bo privedlo tudi do večjih tlorisnih in višinskih gabaritov ter povečanja bruto in neto površine objekta (tloris obstoječega objekta max. 10,06 m x 12,37 m + povečan obseg 3,23 m x 10,55 m + nadzidava za dodatno nadstropje). Da bo zaradi nameravanih del prišlo do povečanja gabaritov, tožnika ne ugovarjata, že zgoraj pa se je sodišče opredelilo glede pravilne razlage pojma ''rekonstrukcija''.

24. Tožnika neutemeljeno ugovarjata, da je organ zgolj zaradi dozidave v površini 11 % objekta štel, da gre za novogradnjo (pri objektu A), saj to ne drži. Organ je namreč tak zaključek napravil po ugotovitvi, da bo povečava objekta (kar vse je povzel iz priložene DGD) izvedena sicer v okvirih dozidave (ki - kot že povedano - vključuje tudi nadzidavo za dodatno nadstropje), vendar bodo prostori, zgrajeni _v okviru rekonstrukcije in dozidave_ funkcionalno in konstrukcijsko povezani na način, da obstoječi objekt ne bo več prepoznaven ne po videzu ne po funkciji, saj bo ''vgrajen'' v nov objekt. Povedano drugače: organ je nameravani poseg za objekt A opredelil, upoštevajoč tako dela, ki naj bi bila izvedena v okviru rekonstrukcije, kot tudi dela, ki naj bi bila izvedena v okviru dozidave, katerih posledica je nov objekt, torej novogradnja, upoštevajoč že zgoraj opredeljene razloge.

25. Tožnika tudi ugovarjata, da objekta A in B ne bosta ne konstrukcijsko, ne funkcionalno neposredno povezana, temveč, da gre za ločena objekta. Kot navajata, je objekt B lociran na delu kleti, ki je ob objektu A, sam objekt pa je v delu, ko gre za novogradnjo, tj. od pritličja dalje, 2,6 m odmaknjen od objekta A, pri čemer imata objekta tudi samostojne vhode na nivoju pritličja ter samostojni stopnišči. 26. Tožnika ne prerekata ugotovitev organa, da bosta objekta A in B _povezana v temelju_ na SV strani, ki bo podlaga za kletni zid (glede na risbo temeljev) in, da bosta povezana preko predprostora v kleti, iz katerega bo dostop v kletne prostore obeh objektov in preko stopnic do prvega nadstropja objektov A in B. Prav tako ne prerekata, da bo ravna streha obstoječe garaže, ki ni ločena od objekta A, predstavljala dostopni plato za notranje stopnišče in stanovanje št. 2 v objektu A in vhod v objekt B. Ob povedanem (kar vse tožnika ne prerekata) tudi sodišče pritrjuje zaključku organa, da sta objekta A in B nedvomno konstrukcijsko in funkcionalno povezana na način, da ju je šteti za en objekt - novogradnjo. Pri tem zato ni relevantno, da imata objekt A in objekt B samostojna vhoda in samostojni stopnišči na nivoju pritličja glede na opisano konstrukcijsko in funkcionalno povezavo obeh objektov. Iz enakega razloga zato tudi zatrjevano dejstvo, da bodo v času rekonstrukcije ohranjeni pogoji za bivanje v objektu A, kar naj bi bilo po oceni tožnikov odločilno, zaključka organa ne more omajati.

27. Organ je zato v nadaljevanju tudi pravilno presojal, ali tožnika izkazujeta pravico graditi za zemljišče s parc. št. 4444, k.o. ... .

28. V 65. členu OPN Bohinj so določeni odmiki stavb od meja sosednjih parcel. Kot splošno pravilo je določena oddaljenost 4,00 m (če ni z regulacijsko črto določeno drugače), odmik je lahko tudi manjši, če so upoštevani požarno-varnostni predpisi in z manjšim odmikom soglašajo lastniki sosednjih parcel, vendar ne manjši od 1,50 m (prvi odstavek). V določenih primerih je lahko odmik tudi manjši od 1,50 m in na parcelno mejo s pisnim soglasjem lastnikov sosednjih parcel in z upoštevanjem požarno varnostnih predpisov, če gre za: - gradnjo v območjih naselbinske dediščine (vaško jedro), in sicer kadar je način gradnje bližje od 1,5 m ali na parcelni meji za vaško jedro oziroma območje naselbinske dediščine značilen, - gradnjo na mestu poprej odstranjenega obstoječega objekta, če je namembnost novega objekta enaka ali ima manjše vplive na okolico in se ga postavi na isti lokaciji kot odstranjen objekt, soglasje ni potrebno (drugi odstavek).

29. Nesporno je, da sega napušč obstoječega objekta A čez mejo zemljišča s parc. št. 4444, k.o. ..., last stranke z interesom A. A. Glede na citirano določbo OPN Bohinj bi tako morala tožnika zagotoviti odmik 4,00 m od parcelne meje ali pridobiti soglasje stranke z interesom A. A. za manjši odmik.

30. Tožnika se s tem v zvezi brez uspeha sklicujeta na sodno poravnavo. Ta je bila (kar je tudi nesporno) sklenjena med B. B., pravnim prednikom investitorja, in C. C., pravnim prednikom stranke z interesom A. A.. Kot sta se pravilno opredelila že upravna organa, je bila sodna poravnava, N 20/80 z dne 4. 11. 1981 (ki je pravnomočna), sklenjena, upoštevajoč takratno dejansko stanje, tj. da lahko seže severozahodni vogal dvostanovanjske stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1111 (last B. B.) (v tem postopku objekt A - op. sod.) preko mejne črte v zemljišče s parc. št. 4444 (last C. C.). Predmet tega postopka pa je (kot zgoraj obrazloženo - tudi s strani sodišča potrjeni presoji upravnega organa) novogradnja objekta, nastalega s posegi na obstoječem objektu A in konstrukcijsko ter funkcionalno povezana z novo zgrajenim objektom B, in s spremenjeno namembnostjo. Pri tem na drugačno presojo ne more vplivati navedba, da se v delu (torej za seganje dela strehe na zemljišče s parc. št. 4444) objekt ne spreminja, zaradi česar naj bi bila poravnava še vedno upoštevna, saj gre - kot že rečeno - za nov objekt s spremenjeno namembnostjo. Tako tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ni imel podlage, da bi sodno poravnavo upošteval pri ugotavljanju obstoja soglasja k odmiku od parcelne meje in zato pravilno ugotovil, da pogoj iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ tožnika ne izpolnjujeta.

31. Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

32. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. je sodišče zavrnilo, upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po načelu uspeha, ki izhaja iz 154. člena ZPP, bi stranki z interesom glede na njegov interes (zavrnitev tožbe) stroški šli. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker po presoji sodišča stranka z interesom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato stranki z interesom ni priznalo.