Jedro

Če tožnik ni razumel slovenskega jezika in vprašanj, ki so mu bila postavljena, bi to lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume.

Upravnosodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so obravnavani inšpekcijski ukrepi – ustavitev gradnje in odstranitev objektov – vezani na lastnost objekta (da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja) in zato po svoji vsebini take narave, da se lahko prenesejo tudi na zavezančeve pravne naslednike, ki pridobijo nelegalno zgrajeni objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora v enem mesecu od prejema te odločbe na svoje stroške odstraniti objekt v gradnji ob severni meji na zemljišču parc. št. 3282/2 k. o. …, od katerega je v času izdaje odločbe izvedena temeljna betonska plošča tlorisne velikosti cca 8,00 m x 5,50 m, ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka), ter da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo (2. točka izreka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 3. točka izreka). Poleg tega je bilo odločeno, da mora tožnik o izpolnitvi obveznosti takoj obvestiti pristojnega inšpektorja (4. točka izreka), da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora 18. 5. 2012 in tožnikovi izjavi, da je izvedel betonski plato namesto lesenega poda, ki jo je inšpekcijski organ prejel 29. 5. 2012. Ker tožnik za gradnjo objekta ni pridobil predpisanega gradbenega dovoljenja, gre po določbah ZGO-1 za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo, tako da je v 1. točki poleg obveznosti odstraniti objekt v gradnji, od katerega je bila do izdaje odločbe izvedena temeljna betonska plošča tam navedenih dimenzij in vzpostaviti prejšnje stanje, odločil še, da bo, če tožnik te obveznosti ne bo izvršil na predpisan način in v postavljenem roku, izvršba opravljena na njegove stroške po drugih osebah. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da gre v obravnavanem primeru za inšpekcijski ukrep, ki je posledica tožnikovega protipravnega ravnanja, in da zato navedbe, da je imel na istem mestu že barako in da je prejel socialno pomoč, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Tožnik v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi in navaja, da toženka sploh ni ugotavljala, kdo je dejanski investitor objekta oz. temeljne betonske plošče. Navaja, da sam te betonske plošče ni gradil, saj se je le naselil v obstoječ lesen objekt, v katerem je že bila betonska plošča. Gradnjo oz. postavitev betonske plošče naj bi izvedli že njegovi pravni predniki oz. Romi, ki so predhodno živeli v tem objektu. Navaja, da tudi ni lastnik zemljišča in da bi morali biti stranke v postopku dejanski investitorji. Organ naj bi tožnika kot investitorja štel, ker je sledil prijavi, ne da bi ugotovil, kdo je dejanski investitor. V nadaljevanju tožbe navaja, da je neuka stranka, ki ne razume pravnih norm in slovenskega jezika, ker je pripadnik etnične manjšine Romov, ki govori izključno romski jezik. Navaja, da zato ni razumel vsebine izpodbijane odločbe, niti ni razumel, da se je v inšpekcijskem postopku znašel po naključju. Organoma prve in druge stopnje očita, da ga nista poučila o pravici do tolmača za romski jezik, tega pa ni uveljavljal v pritožbi, ker ni razumel, zakaj ga inšpekcijski organ sploh obravnava. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi organa prve in druge stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor spornega objekta na zemljišču parc. št. 3282/2 k.o. … razpolagati z gradbenim dovoljenjem. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Po določbi prvega odstavka 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Po določbi sedmega odstavka 62. člena ZUP pa imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati postopek po tolmaču, organ pa jih je dolžan o tem poučiti. Organ je torej dolžan stranko poučiti o pravici do tolmača, če ve, da stranka ne razume slovenskega jezika. Organ to lahko ve, kadar stranka to sama pove oziroma če organ to ugotovi glede na konkretne okoliščine vodenja postopka.

Izpodbijana odločba je bila izdana v gradbenem inšpekcijskem postopku, torej ne gre za postopek, v katerem bi moral inšpektor pričakovati, da stranka ne razume slovenskega jezika. Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožnik organ prve ali druge stopnje seznanil z okoliščino, da ne razume slovenskega jezika. Tožnik šele v tožbi, kljub temu, da jo vlaga sam, v slovenskem jeziku, navaja, da slovenskega jezika ne razume, ker je pripadnik etnične manjšine Romov, ki govori izključno romski jezik. Okoliščina, da je tožnik pripadnik romske skupnosti, sama po sebi, tudi če bi bila inšpekcijskemu organu znana, še ne pomeni, da bi organ moral sklepati tudi na to, da tožnik ne zna slovenskega jezika. Upravni organ pa ni dolžan zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti, če stranka te zahteve ne izrazi, še posebej v obravnavani zadevi, ko tožnik v postopku ni bil zaslišan. Inšpekcijski organ ga je z ugotovitvami postopka seznanil pisno, prav tako je tožnik svojo izjavo dal pisno, v slovenskem jeziku.

Če tožnik ni razumel slovenskega jezika in vprašanj, ki so mu bila postavljena, bi to lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume. Tožnik pa v svoji lastnoročno napisani izjavi ni navajal, da poziva inšpekcijskega organa za posredovanje pripomb in izjave ne razume, temveč je sam v slovenskem jeziku med drugim navajal, da so Romi na parceli že 40 let, da je imel prej na istem mestu postavljeno kamp prikolico z leseno kuhinjo, da so tla zaradi poplave „pregnila“ in da je z denarno pomočjo izvedel betonsko „plato“ namesto lesenega poda. Zato kršitev določbe petega odstavka 237. člena ZUP po presoji sodišča ni podana.

Neutemeljen je tudi očitek o nepopolno oz. napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik namreč to kršitev utemeljuje z navajanjem, da ni investitor obravnavane nelegalne gradnje, niti lastnik zemljišča. Med strankama ni sporno, da tožnik ni lastnik zemljišča, saj je že upravni organ prve stopnje ugotovil, kdo je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča. Ugotovitev, da je tožnik investitor predmetne gradnje, pa ne izhaja le iz prijaviteljevih navedb, temveč tudi iz pojasnil, ki jih je tožnik dal inšpekcijskemu organu v svoji izjavi in iz pritožbenih navedb. Kot je bilo že povedano, je tožnik sam navajal, da je naredil betonsko ploščo, zato je tožbena trditev, da so jo naredili njegovi pravni predniki, nedovoljena tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V tožbi lahko namreč tožnik nova dejstva in nove dokaze navaja le, če jih upravičeno ni mogel navesti oz. predložiti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Ker je sodišče presodilo, da je očitek o kršitvah pravil postopka o uporabi jezika v postopku neutemeljen, tudi ni mogoče šteti, da tožnik dejstva, da ni investitor, upravičeno ni mogel navajati v upravnem postopku.

Ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da je upravnosodna praksa že večkrat zavzela stališče, da so obravnavani inšpekcijski ukrepi – ustavitev gradnje in odstranitev objektov – vezani na lastnost objekta (da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja) in zato po svoji vsebini take narave, da se lahko prenesejo tudi na zavezančeve pravne naslednike, ki pridobijo nelegalno zgrajeni objekt (npr. sodba I U 311/2012 z dne 31. 5. 2012). To pomeni, da bi bil tožnik inšpekcijski zavezanec tudi v primeru, če bi sporno betonsko ploščo zgradili že njegovi pravni predniki.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.