Jedro

Tožnica bi bila ob ugotovljeni nezakonitosti sklepov o razporeditvi upravičena do reparacijskega zahtevka zaradi prikrajšanja pri plači ne glede na to, ali je zahtevek v tožbi opredelila kot zahtevek za plačilo razlike v plači ali kot odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2. in 4. odstavek izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 2007 in sklep Komisije vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 1. 2008 kot nezakonita ter ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi zaposlena po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 5. 2005 z aneksom št. 1, 2 in 3 (1. odstavek izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova izgubljenega zaslužka – dodatkov k plači, od dneva premestitve do ponovnega nastopa dela po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 5. 2005 z aneksom št. 1, 2 in 3 obračunati bruto znesek, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek 10.676,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (3. odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka 1.595,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (4. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen ter toženi stranki prizna vračilo njenih stroškov postopka in podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede 1. odstavka izreka sodbe navaja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pri toženi stranki še vedno zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 5. 2005 z aneksi. Ker pa gre za ugotovitveni zahtevek, kot ga predvideva 181. člen ZPP, bi moralo sodišče ta del tožbenega zahtevka oziroma tožbe zavreči kot nedovoljen. Podredno navaja, da je sodba glede tega dela odločitve nima razlogov in je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je bila premestitev tožnice zakonita, zato je odprava obeh sklepov nepravilna. Sodišče prve stopnje je podrobno povzelo navedbe zaslišanih prič L.L., M.P., M.K.D., M.B. ter izpoved tožnice, ni pa podalo dokazne ocene izvedenih dokazov. Opozarja, da je M.K.D. natančno razložila, zakaj je sprejela odločitev o premestitvi tožnice. V sektorju za poslovno odličnost je bilo predvideno, da bo ena delavka odšla na porodniško, tožeča stranka pa bo sposobna opravljati naloge na delovnem mestu, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Prepričljivo je zavrnila izpoved priče M.P., da je K.P. delala slabo, tudi vse druge navedbe te priče je zavrnila kot zlonamerne. Nepravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da priča K.D. ni prepričljiva, ker je premalo časa opravljala delo oz. funkcijo ministrice. Hkrati pa je po mnenju tožene stranke tudi nelogična. Sodišču prve stopnje očita, da je že od vsega začetka seznanjeno z dejstvom, kdaj je M.K.D. nastopila funkcijo ministrice. Kljub navedenemu dejstvu je sodišče od vsega začetka vztrajalo pri tem, da mora priča kljub dokazani odsotnosti iz Slovenije še pred povratkom iz Bruslja v domovino podati izpoved pred sodiščem, čeprav je že od vsega začetka štelo, da priča ne bo mogla izpovedati ničesar utemeljenega glede premestitve, ker je bila na ministrstvu le kratek čas. Tožena stranka je dejansko šele na zaslišanju M.K.D. ugotovila, da bi bilo potrebno zaslišati tudi N.M., ki je bila neposredno nadrejena tožnici ter je navedeni dokazni predlog tudi vložila, sodišče pa je to zavrnilo z obrazložitvijo, da je ta dokazni predlog podan prepozno ter ga ni izvedlo. Menilo je tudi, da je zaslišanje te priče nepotrebno, ker ne bi moglo vplivati na dokazno oceno, oblikovano ob koncu tretjega naroka. Ne strinja se tudi z odločitvijo v 2. odstavku izreka, saj ugotavlja, da je tožnica v tožbi z dne 12. 3. 2008 zahtevala izplačilo razlike v plači z vsemi dodatki, ki jih je prejemala na delovnem mestu vodje kadrovske službe. Časovno obdobje je opredeljeno le opisno, to je od dneva premestitve dalje do ponovnega nastopa po pogodbi. Tožnica tožbi ni priložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajala utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka. Prav tako ni predlagala nobenega tovrstnega dokaza. V 6. točki pripravljalne vloge z dne 8. 4. 2009 je navedla, da bi na prejšnjem delovnem mestu prejemala dodatek za povečan obseg dela v povprečnem znesku 641,00 EUR mesečno. Prvič je tudi časovno opredelila sporno obdobje, to je od januarja 2008 do januarja 2009, navedla, da je prikrajšana za 9.786,322 EUR za obdobje 13 mesecev, navedeni znesek pa je več kot 15- kratnik zneska 641,00 EUR in je znesek glede na opis izračunana ustrezen. Tožnica torej do konca prvega naroka ni predlagala nobenega dokaza, na podlagi katerega bi lahko sodišče ugotovilo, ali je bila na novem delovnem mestu tožnica sploh slabše plačana, še manj pa dokaza na podlagi katerih bi preverilo zahtevek o višini. Ker je sodišče 3. 3. 2010 pozvalo toženo stranko, naj odgovori na vprašanje, ali so osebe, ki so zasedale prejšnje delovno mesto, prejemale nagrado oz. dodatek za delovno uspešnost za povečan obseg dela in naj o tem predloži dokazila, je v nasprotju z določbami ZPP o prekluziji zavzelo stališče, da prekluzija ni absolutna ovira glede prepoznega dokaznega predloga (vendar tožnica tudi prepoznega predloga sploh ni predlagala), pač pa je navedeno potrebno obravnavati v razmerju do načela sorazmernosti. Navedeno stališče sodišču je v popolnem nasprotju z določbami ZPP in predstavlja nadaljnjo kršitev sodišča. Tožena stranka je ugovarjala tožbenemu zahtevku tožnice glede zahtevanega dodatka za povečan obseg dela in uspešnost, saj je do tega dodatka lahko upravičen le tisti, ki po odredbi nadrejenega to delo tudi dejansko opravlja. Pri tem izpostavlja, da tožnica ni nikoli utemeljevala svojega denarnega zahtevka kot odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka ali dobička, glede odškodnine je bilo govora le o zvezi z dopustom, pač pa še to tožnica ni zatrjevala niti dokaza, niti dokazala nobenega od elementov odškodninske odgovornosti. Zato gre za sodbo presenečanja, saj bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva toženo stranko opozoriti, da bo zadevo presojalo kot denarni del tožbenega zahtevka, kot odškodnino, in jo pozvati, da poda svoje morebitne ugovore. Sodišče tudi nima strokovnega znanja za izračun odškodnine, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, saj je ta izračun nerazumljiv in nelogičen. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka. Navaja, da tožnica ni določila vrednosti spornega predmeta in ker je tožbeni zahtevek v tožbi postavljen opisno, v prvi pripravljalni vlogi pa ni bilo spremembe, bi tudi za prvo pripravljalno vlogo lahko priznalo le 75 % od 300 odvetniških točk, kar znaša 225 točk, ne pa 75 % od 300 točk in 75 % od 500 točk. Nepojasnjeno ostaja, zakaj je sodišče štelo navedeno vlogo kot potrebno, ter tožnici priznalo 500 točk za zastopanje na prvem naroku, čeprav je prvič postavila tožbeni zahtevek v točno določenem znesku, pri tem pa na naroku sodišče ni dovolilo spremembe tožbe. Torej bi lahko ta narok ovrednotilo le s 300 točkami po OT. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, vendar zaradi deloma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju s 181. členom ZPP v 1. odstavku izreka ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, da je tožeča stranka pri toženi zaposlena po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 5. 2005 z aneksom št. 1, 2 in 3. Navedenega dela izreka namreč ni mogoče ločeno obravnavati od tožbenega zahtevka za odpravo (pravilno: razveljavitev) sklepa tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 2007 in sklepa Komisije vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 30. 1. 2008, torej od oblikovalnega zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja v skladu z 204. členom ZDR, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZJU) in 3. odstavkom 154. člena ZJU, ki ju je treba v obravnavani zadevi uporabiti glede na dejstvo, da je tožnica javna uslužbenka. V kolikor bi tožnica uveljavljala le ugotovitveni del zahtevka, ne da bi zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke o razporeditvi na drugo delovno mesto, bi sodišče lahko presojalo dopustnost takšnega tožbenega zahtevka po 181. členu ZPP. Toženi stranki je s tem v zvezi mogoče pritrditi le v tem, da ugotovitveni del tožbenega zahtevka ni nujen za ureditev razmerja med strankama in bi zadoščala že odločitev sodišča po razveljavitvi sklepov tožene stranke, saj se s tem vzpostavi stanje pred izdajo sklepov, vendar zaradi tega, kot je že zgoraj pojasnjeno, ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Po oceni izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje sprejelo najmanj preuranjen zaključek, da tožničina razporeditev ni bila v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 149. člena ZJU, ki določa, da je lahko delavec razporejen na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni formalni pogoji za premestitev tožnice na drugo delovno mesto, vendar je ostalo nerazčiščeno dejansko stanje glede vprašanja, kakšna je bila vsebina in obseg dela tožničinega dela na novem delovnem mestu „sekretar v Sektorju za kakovost in poslovno odličnost“ na Uradu Republike Slovenije za ..., oziroma ali je njeno delo na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena, prispevalo k učinkovitejšem oziroma smotrnejšem delu organa. Glede tega vprašanja je tožena stranka navajala, da je bila tožničina razporeditev nujna zaradi dejstva, ker je šla ena izmed delavk tožene stranke na porodniško oziroma, ker je tudi druga delavka nekaj mesecev kasneje prav tako odšla na bolniški in porodniški dopust in je bilo treba te delavke nadomestiti. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti ne do pisnega pregleda nalog, za katere je bila tožnica zadolžena v času nadomeščanja mag. K.K.P. (priloga B7), ki ga je pripravila M.B.. Iz tega izhaja, da so bile na področju postopka za podelitev priznanj Republike Slovenije za poslovno odličnost zaposlene tri delavke in sicer mag. K.K.P., L.L. in A.K.. Mag. K.P. je bila že dalj časa odsotna zaradi bolniškega in porodniškega dopusta, na dopust je odšla tudi L.L., zato je bilo na uradu nujno zagotoviti nadomestno zaposlitev zaradi nemotenega opravljanja dela. Iz sestavka izhajajo tudi druge naloge, ki jih je tožnica opravljala. Priča M.B. je zaslišana kot priča potrdila, da je bilo za tožnico v povprečju dovolj tekočega dela. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožene stranke in izpovedi priče M.B. ni opredelilo, čeprav lahko predstavljajo utemeljen razlog za tožničino premestitev. V kolikor navedenega ni štelo za prepričljiv razlog za premestitev tožnice, izpoved M.D.K. pa je ocenilo kot neprepričljivo, bi moralo zaslišati tudi tožnici nadrejeno delavko N.M., ne glede na dejstvo, da je tožena stranka njeno zaslišanje predlagala šele po končanem prvem naroku. Če namreč sodišče na podlagi navedenih dokazov ni ugotovilo vsebine in obsega tožničinega dela na novem delovnem mestu, bi moralo ob upoštevanju določbe 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1) zaslišati tudi tožnici nadrejeno delavko.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, ter šele nato ponovno sklepati o tem, ali je bila tožničina razporeditev na novo delovno mesto v sladu s 3. alinejo 1. odstavka 149. člena ZJU. Zaradi takšne odločitve se sodišče druge stopnje ni spuščalo v ostale pritožbene navedbe, saj bo moralo sodišče v novem postopku ponovno odločiti tako o utemeljenosti tožbenega zahtevka kot tudi o plačilu odškodnine in stroških postopka. Vendar pa tožena stranka zmotno misli, da tožnica ob ugotovljeni nezakonitosti razporeditvenih sklepov ni upravičena do reparacijskega zahtevka zaradi prikrajšanja pri plači, ki ga je uveljavljala že v tožbi, ne glede na to, ali je opredeljen kot zahtevek za plačilo razlike v plači ali pa kot odškodninski zahtevek. Zato je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica upravičena do zneskov razlik v plači, ki bi jih prejela, če bi delala na prejšnjem delovnem mestu vodje kadrovske službe.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, ko ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku izvesti dokaz z zaslišanjem tožnici nadrejene delavke, ki ga doslej še ni izvedlo. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.