Jedro

Splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da jih ni potrebno zatrjevati. Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katerih temelji svoj zahtevek (219. čl. ZPP), pri čemer splošno znana dejstva niso izjema, na zatrjevano dejansko podlago zahtevka pa je sodišče pri odločanju vezano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 408.940,60 SIT s pripadki. Zoper odločitev se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da sama naročilnica in splošno znano dejstvo, da se naročilnice izdajajo za nazaj, nikakor ne moreta biti dokaz, da so hotelske storitve koristili delavci tožene stranke. Tožena stranka vztraja, da je naročilnico izdala samo za enega svojega delavca, Zemljaka. Tožeča stranka ni dokazala, kdo naj bi v spornem času naročil hotelske usluge, dobavnice in hotelskih računov ni podpisal nihče od tožene stranke. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da naj bi naročilnica (priloga A5), na kateri je kot predmet - storitev navedeno le "hotelske usluge" brez podrobnejše specifikacije, dokazovala, da so hotelske usluge na podlagi te naročilnice koristile prav osebe, ki so navedene v hotelskih računih. Naročilnica ima številko 339/94, vendar se ta številka ne pojavlja na nobeni drugi listini, na katere se sklicuje sodišče v svoji obrazložitvi (računi A2 - A4, dobavnica A9, izpisek gostov A11, računi A16 in A17). Tako nedoločna naročilnica dokazuje le, da sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka koristila hotelske usluge tožeče. Vsebina, obseg ali trajanje hotelskih uslug pa iz naročilnice ne izhajajo, zato je te okoliščine potrebno ugotoviti glede na trditve strank in predlagane dokaze, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Zato je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, na kar utemeljeno opozarja pritožnik, ko pravi, da tožeča stranka ni dokazala, kdo je koristil hotelske usluge. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da so hotelske usluge koristili delavci tožene stranke, v dokaz pa je ponudila listine in tudi zaslišanje prič (pripravljalna vloga z dne 28.12.1998, list. št. 19). Sodišče prve stopnje prič - oseb, ki so navedene v hotelskih računih - ni zaslišalo, niti ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Prav tako se sodišče druge stopnje ne strinja, da naj bi bilo (splošno) znano dejstvo, da se naročilnice pogosto izdajajo naknadno oz. za nazaj. Četudi bi šlo za takšno dejstvo, je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na to dejstvo neutemeljeno, saj ga v postopku ni zatrjevala nobena stranka. Zakon o pravdnem postopku iz leta 19977 (ZPP) v 4. odst. 221. čl. določa, da splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da jih ni potrebno zatrjevati. Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katerih temelji svoj zahtevek (219. čl. ZPP), pri čemer splošno znana dejstva niso izjema, na zatrjevano dejansko podlago zahtevka pa je sodišče pri odločanju vezano. Iz vsega povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zadevi ugotovilo nepopolno, saj ni izvedlo predlaganih dokazov, ki bi utegnili bistveno pripomoči k razjasnitvi dejanskega stanja v zadevi. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 370. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede že predlagane in po potrebi še druge dokaze ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odloči o utemeljenosti zahtevka. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških toženčeve pritožbe ter ostalih stroških pridržana za končno odločitev (3. odst. 166. čl. ZPP).