Jedro

Sodišče je vezano na rešitev predhodnega vprašanja, pa naj je o njem odločalo sodišče ali upravni organ. Tako stališče izhaja iz vezanosti na pravnomočnost, ki pomeni dokončnost in neizpodbojnost sodne (ali druge) odločitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.11.1990 in 27.12.1990, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, odločilo, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delovno mesto, ki ga je opravljala pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in ji izplačati vse obveznosti, ki izvirajo iz dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti na delovno mesto, ki ustreza stopnji tožničine strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi storilo vrsto absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj obstajajo nasprotja med razlogi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) ter nasprotja in nejasnosti med razlogi izpodbijane sodbe (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), da je odločitev v nasprotju z določbo 12. člena ZPP (prvi odstavek 354. člena ZPP), niso pa niti zavzeta stališča do vseh pritožbenih navedb. Sodišče je samo deloma ugotavljalo pogoje iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR in zato zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je 7.10.1999 vložila še "prilogo k reviziji tožene stranke", ki pa je revizijsko sodišče glede na to, da je bila vložena po roku, določenem v prvem odstavku 382. člena ZPP, ni obravnavalo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če je sodišče, med drugim, nepravilno uporabilo kakšno določbo ZPP, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Bistveno vprašanje za rešitev sporne zadeve je, ali je tožničino zdravstveno stanje po 22.10.1990 bilo tako, da je zaradi njega lahko upravičeno izostala z dela, saj ji je tožena stranka zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja s prvim dnem odsotnosti, to je 22.10.1990 (6. točka prvega odstavka 100. člena ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Zato je sodišče izvajalo vrsto dokazov in prišlo do zaključka, da v dneh po 22.10.1990, za katere je tožena stranka štela, da je bila tožnica odsotna neupravičeno, tožnica zaradi psihičnih težav ni bila zmožna za delo. Ker je šlo za upravičeno odsotnost tudi niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. Tako odločitev sodišča prve stopnje je kljub pritožbeni navedbi o nesprejemljivosti takega postopka zaradi predhodne pravnomočne odločitve sodišča o nepriznaju bolniškega staleža tožnici po 20.10.1990, potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Nižji sodišči sta zavzeli stališče, da predhodna sodba sodišča ne veže. Prvostopenjsko sodišče razlogov za tak zaključek ni navedlo, drugostopenjsko sodišče pa je svoje stališče obrazložilo s tem, da v socialnem sporu izdana zavrnilna odločba ni odločba, na katero bi bilo sodišče vezano, podobno kot je to določeno v tretjem odstavku 12. člena ZPP. Sodišče je po stališču sodišča druge stopnje vezano samo na pravnomočno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, ne pa tudi na oprostilno sodbo.

Obe sodišči, tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje sta zmotno uporabili določbe 12. člena ZPP. Za uporabo je odločilen prvi odstavek 12. člena ZPP in ne tretji odstavek, kot to ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, saj gre samo v prvem odstavku za ureditev reševanja predhodnega vprašanja, v tretjem odstavku pa za problem identičnega vprašanja. V prvem odstavku 12. člena ZPP je določba, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pogoj, da lahko sodišče samo rešuje predhodno vprašanje je, da o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojni organ. Kaj je predhodno vprašanje, pa rešuje pravna teorija. Predhodno vprašanje je po teoriji samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost odločanja sodišča ali drugega organa, brez njegove rešitve pa ni mogoče rešiti glavnega vprašanja, ker predhodno ali prejudicialno vprašanje sestavlja del dejanskega stanja za rešitev spornega razmerja. Navedena zakonska določba vsebuje dve temeljni procesni načeli. Prvo je načelo enakopravnosti postopkov, ki se kaže v tem, da sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje, in drugo načelo vezanosti na predhodno odločitev sodišča ali drugega pristojnega organa. To pomeni, da je sodišče vezano na rešitev predhodnega vprašanja, pa naj je o njem odločalo sodišče ali upravni organ. Tako stališče izhaja iz vezanosti na pravnomočnost, ki pomeni dokončnost in neizpodbojnost sodne (ali druge) odločitve.

Vprašanje, ali je bila tožnica zdravstveno sposobna za prihod na delo po 20.10.1990, je predhodno vprašanje. Zato sodišče, vsaj v razmerju do tožeče stranke, ni smelo odločati drugače, kot je že s pravnomočno sodbo odločalo v socialnem sporu sodišče združenega dela. Za tožečo stranko, ki se je socialnega postopka ves čas udeleževala in je lahko predlagala izvedbo dokazov, prav tako pa bi lahko predlagala spremembo odločitve z izrednimi pravnimi sredstvi, je odločitev Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. II Sp 1/92-3 z dne 8.10.1992 o tem, ali ji je mogoče priznati pravico do podaljšanega bolniškega staleža po 20.10.1990, že bilo pravnomočno rešeno. Njen zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen v socialnem sporu in zato tožnica vprašanja bolezenske zadržanosti od dela po tem datumu ne more več uveljavljati v drugem postopku. Vsako drugačno stališče bi pomenilo poseg, z načinom, ki ni niti redno niti izredno pravno sredstvo, v (pravnomočno) odločbo pristojnega organa, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti in pravne države (2. člen Ustave RS). Zato revizijsko sodišče zaključuje, da sta nižji sodišči nepravilno uporabili določbe prvega odstavka 12. člena ZPP, da je taka odločitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Glede drugih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in očitane zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ni zavzelo stališča, ker bo zaradi obrazložene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in posledične razveljavitve obeh sodb nižjih sodišč prišlo do novega sojenja, pri katerem so druge revizijske graje za rešitev spora nepomembne.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).