Jedro

Upravnik le upravlja s sredstvi rezervnega sklada, ki predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov, zato lahko le etažni lastniki oziroma eden izmed zahteva plačilo od neplačnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42116/2011 z dne 1. 4. 2011 ostane delno v veljavi tako, da je toženka S. J. dolžna plačati tožnici A. d.d. v roku 8 dni znesek 370,22 EUR.

2. V preostalem delu (za preostanek glavnice, zakonske zamudne obresti in izvršilne stroške) se sklep o izvršbi razveljavi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

3. Toženka je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 90,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42116/2011 z dne 1. 4. 2011 v veljavi tako, da je toženka dolžna plačati tožnici preostanek glavnice 1.454,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila ter izvršilne stroške v znesku 81,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 dalje (1. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 363,08 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki v laični pritožbi graja ugotovitve o njenem vtoževanem dolgu. Evidence tožnice o toženkinem dolgu so napačne. Po lastnih ugotovitvah je toženka dolžna le 370,22 EUR. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka v pritožbi ni navedla, v katerem delu izpodbija sodbo. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da sodbe ne izpodbija glede zneska 370,22 EUR, za katerega izrecno priznava, da ga dolguje, preostalemu delu sodbe pa nasprotuje. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tem delu. V preostalem delu (za znesek glavnice 370,22 EUR) je sodba sodišča prve stopnje zato pravnomočna.

6. Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato so neupoštevne pritožbene trditve, s katerimi toženka uveljavlja ta nedovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je pritožba utemeljena zato, ker je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava sodišče preizkusi tudi stvarno legitimacijo strank, ne glede na to, ali je tožena stranka ugovarjala pomanjkanje aktivne (ali pasivne) legitimacije. Če se ugotovi, da stvarna legitimacija ni podana, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

7. Stališče prvega sodišča, da edino tožnica kot upravnik lahko izterja terjatev iz naslova neplačanih obrokov v rezervni sklad, je materialnopravno zmotno. Upravnik vodi sredstva računa rezervnega sklada in s temi sredstvi gospodari (42. člen in 43. člen SZ-1), tistega etažnega lastnika, ki ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, pa je upravnik dolžan pisno pozvati k plačilu (44. člen SZ-1). Enako določa SPZ (četrti odstavek 118. člena in šesti odstavek 119. člena). Vendar pa navedena predpisa ne določata, da upravnik to stori v svojem imenu. Upravnik le upravlja s sredstvi rezervnega sklada, ki predstavljajo skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ). Zato so etažni lastniki (ne pa upravnik) aktivno legitimirani za izterjavo vplačil v rezervni sklad, kar pomeni, da lahko le etažni lastniki (vsi ali pa tudi samo eden izmed njih) zahtevajo plačilo prispevka v rezervni sklad od neplačnika. Upravnik nastopa le v imenu etažnih lastnikov in za njihov račun po posebnem zakonskem pooblastilu (5. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ). Upravnik zato lahko sodeluje v postopku le kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov (enega ali več oziroma vseh) kot skupnih lastnikov sredstev rezervnega sklada. Upravnik tako ni aktivno legitimiran za izterjavo sredstev oziroma plačil prispevkov v rezervni sklad. Prvo sodišče se sklicuje tudi na 21. člen Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja (priloga A5, ki je sicer nepopolna, saj celotne pogodbe ni v spisu, razen tega pa ima ta pogodba le 11 členov – priloga A7), po katerem upravnik upravlja z rezervnim skladom, vendar pa to še ne pomeni, da upravnik lahko izterja neplačane obroke v rezervni sklad v svojem imenu, kot materialnopravno zmotno meni prvo sodišče, saj lahko nastopa le kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov. Tožnica ni aktivno legitimirana v tem sporu, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz tega razloga.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo tako, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP), saj je tožnica uspela v sporu le v obsegu okoli 25% (kot že rečeno toženka s pritožbo ni izpodbijala sodbe v delu, v katerem je bilo tožnici prisojenih 370,22 EUR). Sorazmerno uspehu gredo zato tožnici le pravdni stroški v znesku 90,77 EUR.

9. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP), toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.