Jedro

Ker spadata kaznivi dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in nedovoljenega prometa z orožjem po 1.odstavku 310. člena KZ v XXIX. poglavje KZ, pri čemer je za prvo predpisana kazen zapora od enega do osmih let, za drugo pa od šestih mesecev do petih let, odprava pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ob dani varščini in obljubi obdolženca, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj, ni mogoča (2. odstavek 196. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25.5.2001 po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se pripor zoper obdolžena J.L. in M.L. podaljša iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolžene E.V., R.T., D.Š., G.J., D.L., S.K., B.M. in M.B. pa iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 6.6.2001 pritožbe obd. D.L. ter zagovornikov obdolženih J.L., M.L., R.T., D.Š., G.J., B.M., S.K. in M.B., vložene zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovorniki obd. J.L. so dne 13.6.2001 priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, pri tem pa nepravilno navajajo opravilno številko sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer II Kp 254/2001, čeprav je to sodišče o pritožbah odločilo s sklepom opr. štev. II Kp 245/2001. Uvodoma navajajo, da jo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. je v odgovoru z dne 29.8.2001, ki ga je po 2. odstavku 423. člena ZKP podala na zahtevo za varstvo zakonitosti, navedla, da obdolženčevi zagovorniki izpodbijajo pravilnost zaključkov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu z dne 24.4.2001, vendar je po njenem mnenju navedeno stališče prepričljivo in ga obširne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ne morejo omajati.

Zahteva zagovornikov obd. J.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obširne obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovorniki obd. J.L. prvenstveno izpodbijajo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 24.4.2001, s katero je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.2.2001 o podaljšanju pripora zoper obd. J.L. V zvezi s tem je potrebno pripomniti, da je bil tedaj, ko je bil zoper obd. J.L. in soobdolžence s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.5.2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.6.2001, katerega zagovorniki izpodbijajo z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vložitvi obtožnice podaljšan pripor, sklep o preiskavi že pravnomočen. Iz pravnomočnega sklepa o preiskavi pa je razvidno, da je obd. J.L. utemeljeno sumljiv, da je razen kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ, opisanega pod tč. A/I, in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ, storil skupaj s soobdolženimi E.V., M.L. in R.T. tudi dejanje, opisano pod tč. A/II. O tem, ali so v tudi v dejanju, opisanem pod tč. A/II, podani znaki očitanega kaznivega dejanja, bo odločilo sodišče prve stopnje, in sicer z upoštevanjem metod za razlago kazenskega zakona, torej poleg jezikovne, zgodovinske oziroma genetične in sistematične metode, na katere se sklicujejo zagovorniki obd. J.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti, tudi z upoštevanjem drugih metod za razlago kazenskega ter tudi z upoštevanjem določil kazenskega zakona o njegovi veljavnosti (XIII. poglavje KZ).

Sicer pa obd. J.L. ni le utemeljeno sumljiv, da je storil dejanje, opisano pod tč. A/II, pač pa je utemeljeno sumljiv tudi dejanja, opisanega pod tč. A/I, ki sta skupaj opredeljeni kot nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, utemeljeno pa je sumljiv izvršitve tudi kaznivega dejanja prepovedanega prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ.

Obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, je dokaj skromna. S splošnimi navedbami, da ni mogoče soglašati z napadenim sklepom, v katerem je sodišče ocenilo, da pripornih razlogov ne more odpraviti hišni pripor, pri tem pa se je sklicevalo na visoko stopnjo organiziranosti, razširjenosti povezav v združbi ter v načinu izvajanja kriminalne dejavnosti, ter z navedbami, da je obd. J.L. obdolžen le dveh kaznivih dejanj, zagovorniki obd. J.L. le drugače ocenjujejo okoliščine, ki so bile odločilne za odločitev o podaljšanju pripora, torej smiselno uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora tudi zoper obd. J.L. so namreč podrobno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je bil zoper obdolženca podaljšan pripor, ter tudi razlogi, zakaj pripora, ki je bil zoper obd. J.L. podaljšan iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom.

Na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je potrebno zavzeti jasno stališče, zakaj ni mogoče v zvezi s hišnim priporom sprejeti še ogromne varščine v višini 200.000.000 tolarjev, je potrebno pojasniti naslednje: Tudi če bi bil zoper obd. J.L. podaljšan pripor le iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ne bi bili izpolnjeni pogoji za odpravo pripora proti varščini. Obd. J.L. je namreč utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivi dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ ter nedovoljenega prometa z orožjem po 1. odstavku 310. člena KZ. Obe kaznivi dejanji sta vsebovani v XXIX. poglavju KZ (kazniva dejanja zoper javni red in mir), za kaznivo dejanje po 1. odstavku 310. člena KZ pa je zagrožena kazen od šestih mesecev do petih let, za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ pa je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let. Po določilu 2. odstavka 196. člena ZKP se sicer lahko obdolženec ob izpolnjenih pogojih za odreditev pripora samo iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) ob dani varščini in obljubi, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, lahko pusti na prostosti oziroma izpusti, če je že v priporu, vendar pa ta ukrep ne pride v poštev, če gre za kazniva dejanja tudi iz XXIX. poglavja KZ, za katera je predpisana kazen pet let ali več zapora. Obe kaznivi dejanji, katerih izvršitve je obd. J.L. utemeljeno sumljiv, sta - kot je že navedeno - vsebovani v XXIX. poglavju KZ, predpisana pa je taka kazen, da ni mogoča odprava pripora proti varščini.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujejo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornikov obd. J.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).