Jedro

Ker je primarna obveznost najemnika vrnitev predmeta najema, v primeru nevračila predmeta najema najemodajalec ne more zahtevati plačila vrednosti nevrnjenega predmeta (kot škodo), če prej ni zahteval vračila predmeta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni tako, da se navedeni sklep o izvršbi v 1. točki razveljavi za znesek 699,60 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, stroški tožeče stranke, naloženi v breme toženca v 2. točki izpodbijane sodbe, pa se znižajo za 270,14 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 55,15 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je tožencu naloženo plačilo 3.300,03 EUR ter odmerjeni stroški upnika na 33,00 EUR. Tožencu je naložilo tudi plačilo stroškov tožnika v višini 642,00 EUR.

(2) Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je tožnik prišel v zamudo, ker ni hotel sprejeti cevi in je s sprejemom odlašal in tako s svojim ravnanjem preprečil izpolnitev. Gre za upniško zamudo, za katero zadošča že pasivno ravnanje. Zaradi tega toženec ni dolžan plačati stroškov najema cevi od 20. 07. 2008 dalje, prav tako ne škode. Kljub temu je bil tožnik dolžan sprejeti izpolnitev obveznosti toženca, vendar se na pozive ni odzival, niti ni sam prišel iskati cevi. Tožnik je tožencu poslal račun šele po enem letu od najema, čeprav bi na podlagi pogodbe lahko demontiral odvoz odra takoj po pretečenem roku najema. Sodišče je verjelo le tožniku in tožnikovi priči J. S., ki je zaradi dobrih odnosov s tožnikom neverodostojna. Na pogodbi razen domnevnega podpisa toženca ni nobene druge identifikacijske oznake, ki bi izkazovala verodostojnost toženca, pri podpisovanju pa se istovetnost podpisnika sploh ni preverjala. Priča J. S., ki naj bi sodelovala pri podpisu pogodbe, se toženca ni spomnila, niti ni vedela, kaj točno je toženec naložil in je nato ona zapisala v pogodbo. Njene izjave so kontradiktorne, saj je sprva povedala, da je izpolnila pogodbo ona, nato pa o ceni in plačilu ni vedela nič. Glede računov, ki jih je izstavil tožnik, toženec meni, da so fiktivni, saj TRR na računu ni poslovni račun tožnika, prav tako pa ima tožnik poslovni račun od 07. 01. 2005 dalje blokiran in za izdana računa verjetno ni odvedel DDV. Na računih je naveden dan izdaje in zapadlosti isti dan oz. en dan razlike, kar ni v skladu z računovodskimi standardi. Tožnik izsiljuje toženca za storitev, ki je sploh ni bilo oz. je imel toženec v brezplačnem najemu le 30 cevi, čeprav je uporabljal le 15 cevi od 19. 06. 2008 do 20. 07. 2008 in to po medsebojnem dogovoru. Napačen je tudi zaključek sodišča glede izposojene količine cevi, saj sta toženec in priča D. J. izpovedala, da si 10 kom cevi po 2 m toženec ni izposodil. Prav tako je toženec obvestil tožnika takoj po prihodu domov, da 15 kom cevi po 3 m ne potrebuje in jih je hotel takoj vrniti, a je tožnik rekel, da mu jih bo vrnil vse skupaj. Glede na to, da toženec ni podpisal vseh strani pogodbe, temveč le eno, čeprav je sam rekel, da prvo, vendar je s tem mislil le eno stran pogodbe, ni dokazano, da si je toženec sposodil skupaj 40 kom cevi. O podaljšanju najema pravdni stranki nista sklenili dodatka k pogodbi, vendar sta oba povedala, da se je najem podaljšal do 20. 07. 2008. (3) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (obstoj in vsebino sporne najemne pogodbe, nevračilo predmeta najema), materialno pravo je pravilno uporabilo, razen v delu, ko je prisodilo škodo zaradi nevrnjenega predmeta najema. Očitek o storjenih kršitvah določb postopka ni utemeljen, saj ni niti konkretiziran.

(6) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila sklenjena pisna pogodba o (odplačnem) najemu. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da podpis pripada tožencu, ne temelji le na primerjavi spornega podpisa z drugimi podpisi toženca v sodnem spisu, pač pa na toženčevi izjavi na obravnavi, da je ta njegov. Vsled navedenega toženec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da podpis ni njegov ter da ni bil overjen oziroma se pri podpisovanju ni ugotavljala istovetnost toženca kot podpisnika.

(7) Glede količine izposojenih cevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec prevzel 10 2-metrskih cevi in 30 3-metrskih, pri čemer se je oprlo na zapis v pogodbi, ki jo je toženec podpisal in podpis spoznal za svojega. Pri tem je pravilno opozorilo, da je pravno pomembno le, koliko cevi je toženec prevzel in ne koliko jih je razložil ob prisotnosti priče D. J. Zaradi nesklepčnosti ugovora še tako verodostojna izpovedba priče, ki ve izpovedati, koliko cevi je tožencu pomagala razložiti z vozila, ne more nadomestiti ali izpodbiti ugotovitve, koliko cevi je toženec prevzel pri tožniku. Pri tem pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o izpovedbi tožnikove tedanje tajnice kot priče, ki je tožencu predala sporne cevi ter količine vpisala v pogodbo. Toženec sicer navaja možnost, da so bile količine vpisane naknadno, vendar trditve ne podkrepi s predložitvijo svojega izvoda pogodbe. Toženec sicer navaja, da se priča ni spomnila toženca, a takšne navedbe v zapisniku o zaslišanju priče (l. št. 67) ni zaslediti. Neutemeljen pa je zaključek o njeni kontradiktornosti, češ da je sama izpolnila pogodbo, a se ne spominja količine, cene in načina plačila. Priča je izpovedala, da je izpolnila pogodbo, t. j. vpisala količine in cene, razumljivo pa je, da se po tolikšnem času ne spominja tudi vsebine zapisa – konkretnih vpisanih količin.

(8) Toženec tožniku neutemeljeno očita opustitev dolžne sodelovalne dolžnosti, s čimer naj bi prišel v sprejemno zamudo. Ne pojasni pa, kako naj bi mu tožnik vračilo cevi preprečil oziroma kako bi tožnik moral tožencu omogočiti, da dostavi cevi na določen kraj. Najemnikova obveznost ima po 2. odst. 603. čl. OZ naravo prinosnine, zato je bila toženčeva obveznost v vrnitvi cevi na naslov, kjer jih je prevzel. Zato so nesklepčne tudi pritožbene navedbe, da bi lahko tožnik sam prišel iskat cevi ali oder demontiral, kar mu dovoljuje pogodba. Toženec pa ni niti zatrjeval, da bi cevi sploh poskušal dostaviti na naslov tožnika. Šele ko bi toženec dostavil cevi tožniku, bi lahko nastala tožnikova morebitna sodelovalna dolžnost, ker pa tega ni storil, je jasno, da tožnik še ni mogel priti v sprejemno zamudo. Ob tem pritožbeno sodišče ob pomanjkanju pritožbenih navedb še pojasnjuje, da bi toženec lahko svojo obveznost izpolnil tudi brez tožnikovega sodelovanja tako, da bi predmet najema dostavil in razložil na tožnikovem naslovu. Ker pa ni storil niti tega, ni moč zaključiti, da je tožnik prišel v sprejemno zamudo in je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec v izpolnitveni zamudi. K takšnemu zaključku napeljuje tudi toženčev pisni ugovor zoper tožnikov poziv na vračilo cevi in plačilo računa, saj je toženec vrnitev predmeta najema zavrnil. Pritožbeno sodišče v sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da toženec ni uspel dokazati telefonskega pogovora, s katerim naj bi tožnik »preprečil« izpolnitev.

(9) Nesklepčna je pritožbena navedba, da je toženec dejansko uporabljal le del prevzetih cevi. Najemnik je ob odsotnosti drugačnega dogovora dolžan plačati pogodbeno določeno najemnino ne glede v kolikšni meri predmet najema dejansko uporablja. V predloženi pogodbi je navedena dnevna najemnina za posamezne predmete najema ter v V. točki določilo, da se najemnina obračunava do »razdolžitve«, morebitnega dogovora o drugačnem obračunavanju najemnine (poleg ugovora, da najemna pogodba sploh ni bila sklenjena, čemur pa prvostopenjsko sodišče ni sledilo) ni niti zatrjeval. Nesklepčna je tudi navedba, da so izdani računi »fiktivni« oziroma imajo druge pomanjkljivosti. Obveznost plačila najemnine izhaja iz sklenjenega pravnega posla – najemne pogodbe – in ne neposredno iz izdaje računa.

(10) Vendar pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je tožba tožnika v delu, v katerem zahteva povračilo »škode« v višini vrednosti nevrnjenih cevi (točka III. dopolnitve tožbe), (v okviru postavljenega zahtevka neodpravljivo) nesklepčna. Pogodba v VI. točki res vsebuje določilo, da se stranki obračuna strošek popravila oziroma nakupa novega elementa (predmeta pogodbe), vendar takšna obveznost nastane v primeru, ko je predmet najema vrnjen, a je poškodovan. Ker odrske cevi sploh še niso bile vrnjene, niso izpolnjene predpostavke za uporabo omenjenega določila. Nasprotno, primarna pogodbena obveznost zakupodajalca oziroma najemnika po 1. odst. 604. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS 83/2001 s spremembami; OZ) je vrnitev predmeta najema. Izpolnitev je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti. Zato brez drugačnega dogovora (npr. o nadomestni izpolnitvi po 283. čl. OZ) tudi upnik – tožnik – ne more zahtevati česa drugega, npr. povračila vrednosti predmeta najema (282. čl. OZ). Zahtevek je bilo treba zato v delu, ko tožnik zahteva povračilo vrednosti predmeta najema, zavrniti ter sklep o izvršbi za 699,60 EUR razveljaviti.

(11) Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi v delu ugodilo in na podlagi 5. al. 1. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99 s spremembami; ZPP) ustrezno spremenilo obsodilni del prvostopenjske sodbe tako, da je obveznost toženca za prisojeno odškodnino znižalo in v tem delu zahtevek tožnika zavrnilo. V preostalem delu je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in prvostopenjsko sodbo potrditi (353. čl. ZPP).

(12) Spremenjeni uspeh tožnika v pravdi narekuje tudi drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Stroški tožnika znašajo 642,00 EUR (nagrada za postopek, narok, materialne stroške, sodne takse ter 20 % DDV), toženca pa 632,28 EUR (nagrada za postopek in oba naroka v priglašenem obsegu ter kilometrina, materialni stroški in 20 % DDV; ne prizna pa se strošek za pripravljalno vlogo, saj ta po merodajni tarifi ni samostojna obračunska enota in je zajeta v nagradi za postopek). Po spremenjeni sodbi je tožnik uspel z 78,8 % svojega zahtevka (2.600,43 EUR ÷ 3.300,03 EUR), zato je upravičen do povračila 505,90 EUR pravdnih stroškov. Toženec je uspel z 21,2 % in je upravičen do povračila 134,04 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti le 371,86 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tudi v tem delu ustrezno spremenilo.

(13) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker je toženec v postopku s pritožbo delno uspel (21,20 %), je upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov v višini 260,16 EUR (pri čemer je sodišče priznalo stroške nagrade po tar. št. 3210 in 6000 ter 20 % DDV, ne pa tudi priglašene nagrade po tar. št. 3212, saj sodišče ni opravilo naroka glavne obravnave, povrnitve takse pa pritožnik ni priglasil). Tožnik je tako tožencu dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 55,15 EUR.