Jedro

Vprašanje obstoja kaznivega dejanja poskusa umora in kazenske odgovornosti tožene stranke ni predhodno vprašanje za odločitev pravdnega sodišča o odškodninski odgovornosti tožene stranke. To bi bilo le tedaj, ko bi bilo kaznivo dejanje sestavina civilnega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo predmetni pravdni postopek za plačilo odškodnine do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opravilna št. I K 8822/2010. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sklep iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da gre v predmetni zadevi le za identično dejansko stanje, ne pa za vprašanje, ki bi bilo za pravdno sodišče predhodno. Odločitev kazenskega sodišča je predhodno vprašanje za pravdno sodišče le tedaj, ko je kaznivo dejanje sestavina civilnega dejanskega stanja. V tej zadevi pa gre le za vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno in tožniku povzročila škodo. Tudi razlogi ekonomičnosti ne narekujejo takšne odločitve. Prav nasprotno, kajti v kazenskem postopku je sodišče komajda opravilo kakšno procesno dejanje. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena. Pritožba pravilno opozarja, da vprašanje obstoja kaznivega dejanja poskusa umora in kazenske odgovornosti tožene stranke ni predhodno vprašanje za odločitev pravdnega sodišča o odškodninski odgovornosti tožene stranke (13. člen ZPP). To bi bilo le tedaj, ko bi bilo kaznivo dejanje sestavina civilnega dejanskega stanja (prim. II Cp 2094/99). Vendar obravnavana zadeva ni tak primer. Gre za identično dejansko stanje (14. člen ZPP), kar pomeni, da bosta tako kazensko kot civilno sodišče obravnavali isto dejansko stanje: kazensko z vidika kazenskopravnih norm, civilno pa s stališča civilnopravnih predpisov. Sodba civilnega sodišča tako ni odvisna od tega, ali bo storilec kazensko obsojen (J. Juhart, Pravdni postopek, 1974, str. 42 in 261, prim. Cp 300/98, II Ips 251/97, I Cp 1391/2009, II Cp 5/2002).

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe ZPP o prekinitvi postopka. Zato je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču, da bo nadaljevalo s postopkom.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. točke 365. v zvezi z drugim odstavkom 366. člena ZPP.