Jedro

Presoja obstoja zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik celotne nepremičnine vl. št. 1044 k.o..., kar naj bi toženki priznali in izstavili za zemljiško knjigo sposobno listino, na katere podlagi naj bi se tožnik pri toženkah vsaki do 1/4 deleža solastni nepremičnini vknjižil kot lastnik. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo tožbenega zahtevka je v uveljavljanju lastninske pravice na sporni nepremičnini. Res je, da se je tožnik skliceval na darilno pogodbo, vendar pa iz njegovih navedb izhajajo tudi elementi zatrjevanja priposestvovanja. Volja pokojnega očeta pravdnih strank je bila, da se lastninska pravica na sporni nepremičnini prenese na obdarjenko, mater pravdnih strank. Po sklenitvi pogodbe se oče nikoli več ni imel za lastnika nepremičnine in tudi ne za posestnika. Posesti tudi nikoli ni izvrševal. Včasih je v kletnih prostorih hiše le prespal. Nasprotno pa je mati pravdnih strank prevzela v posest celotno nepremičnino, ne le zemljišče, ampak tudi stavbo. Tej stavbi je težko podeliti celo status nedokončane gradnje, saj gre le za ometano klet s provizorično streho. Sicer pa je tožnik nepremičnino potrebno zakonsko določeno dobo imel v dobroverni posesti, kar sta vedeli tako formalni lastnici kot tudi pokojni oče. S trditvijo o priposestvovanju ni bila spremenjena tožba.

Toženki sta na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka temelji na očitku, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so si razlogi o tem tudi v medsebojnem nasprotju (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Vendar te trditve revizija ne obrazloži. Kolikor se nanaša na sprejeto dokazno oceno o tem, da je pokojni oče pravdnih strank kljub daritvi sporne nepremičnine to še naprej imel v posesti, so razlogi o oceni razumljivi in sposobni revizijskega preizkusa. Tudi del razlogov, ki se nanašajo na pritožbeno zatrjevanje o priposestvovanju, je primerno obrazložen. Ne glede na to, da so trditve o domnevnem priposestvovanju nepremičnine tudi sicer nelogične (tožnik - posebej v reviziji - trdi, da je bila pokojna, leta 1983 umrla mati pravdnih strank, lastnica, toženki pa "formalni solastnici"), ima sodišča druge stopnje prav, da je tožnik šele v pritožbi spremenil tožbeno trditveno podlago, kar na pritožbeni stopnji ni dopustno (190. in 191. člen ZPP). V tem obsegu ne gre le za navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku (prvi odstavek 352. člena ZPP), kakor meni revizija.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati, da je zagrešila zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnik gradi pravno in dejansko podlago za utemeljitev svojega lastninskega zahtevka na dejstvu, da je pokojna mati pravdnih strank na podlagi darilne pogodbe iz leta 1965 postala lastnica celotne sporne nepremičnine, pa je zato oče ni mogel podariti toženkama, in da naj bi bila nato veljavno z dednim dogovorom po materini smrti prenesena na tožnika. Dve ugotovitvi dejanske (in pravne) narave tako trditev podirata. Po eni strani stanje v zemljiški knjigi dokazuje, da je mati bila vknjižena le kot solastnica do 1/2 sporne nepremičnine, toženki pa vsaka do 1/4, po drugi strani pa sprejeta dokazna ocena to zemljiškoknjižno stanje v celoti potrjuje: oče pravdnih strank po sklenitvi darilne pogodbe v letu 1965 materi ni izročil nepremičnine v celoti, saj jo je obdržal v soposesti - v čemer je mogoče najti podlago za opisano zemljiškoknjižno stanje. Polemiziranje s to dokazno oceno (oče naj bi v delno zgrajeni hiši včasih le prespal, sicer pa jo je uporabljala - čeprav je bila vmes tudi v tujini - le mati) pomeni na revizijski stopnji nedovoljeno grajo dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 385. člena ZPP). Predvsem pa ni jasno, kaj naj bi v tem obsegu pomenila v reviziji predlagana uporaba določbe 41. člena Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih o tožnikovi domnevno močnejši pravici. V okvir dejanskih ugotovitev spadajo tudi razlogi o fazi sporne gradnje, revizija pa v tem delu z novimi navedbami posega na področje nedovoljenih revizijskih novot (387. člen ZPP).

Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Revizijo je bilo treba zato zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah čl. 166, 154 in 155 ZPP. Tožnik trpi svoje stroške sam, ker z revizijo ni uspel, toženki pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi nista prispevali.