Jedro

Kadar dolžnik ob plačilu ne navede ustrezno, katero od več obveznosti je plačal, se plačilo uporabi za izpolnitev obveznosti po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (drugi odstavek 287. člena OZ). Ker toženec (obstoja) starejših terjatev ni prerekal, je tožnica utemeljeno najprej poračunala starejše terjatve in nato (del) iz spornega računa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137710/2016 z dne 27. 12. 2016 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 136,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 127,76 EUR od 20. 12. 2016 dalje in od zneska 8.45 EUR od 22. 12. 2016 dalje ter za 44 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2017 dalje. V presežku glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo v plačilo 85,46 EUR pravdnih stroškov tožnice.

2. Zoper navedeno sodbo1 se laično pritožuje toženec, ki vztraja, da je dolg do tožnice poplačal. Vsa dokazila so bila predložena. Tožnica mu je poslala položnico v znesku 495,61 EUR, s katero je bil obračunan ves dolg, ki ga je imela do njega. Iz povzetka navedb tožnice v obrazložitvi izpodbijane sodbe je razvidno, da znaša dolg 412,45 EUR in da so dodatno obračunali stroške predčasne prekinitve pogodbe v višini 82,94 EUR. Na dan izdaje spornega računa je obračunan ves obstoječi dolg. Iz računa je razvidno, da so obračunali le predčasno prekinitev pogodbe, drugega dolga ni bilo, saj bi ga v položnici obračunali. Sporen račun v znesku 495,61 EUR je poravnal v obrokih, pri čemer je pri vsakem plačilu navedel preostali dolg. Zato predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V sporu majhne vrednosti torej sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati. Ravno slednje pa uveljavlja pritožnik, ko navaja, da je bil dolg v celoti poplačan, saj je z obročnimi plačili tožnici nakazal znesek 495,61 EUR, na katerega se glasi vtoževani račun.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je razvidno, da je tožnica v tej pravdni zadevi terjala od toženca neporavnan dolg po računu št. 16011403417 z dne 3. 2. 2016, ki sicer glasi na znesek 495,61 EUR, a vtožuje le dokončno poplačilo tega računa v višini 136,21 EUR (od tega 127,76 EUR glavnice in 8.45 EUR natekle zakonske zamudne obresti). Z navedenim računom v znesku 495,61 EUR je tožnica obračunala poleg kupnine za napravo za še preostale mesece (sedem obrokov po 58,91 EUR - od 6. do 12. obroka, v znesku 412,45 EUR) še stroške predčasne prekinitev naročniškega razmerja (82,94 EUR). Obračunane so bile zgolj obveznosti, ki so nastale kot posledica predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Ugotovilo je še, da je imel tožnik do prenehanja naročniškega razmerja tudi neplačane mesečne obveznosti po štirih računih za storitve (priloge A15, 17-19) v skupnem v znesku 263,58 EUR. Toženec s pritožbenimi trditvami, da je imel do tožnice le dolg v zvezi s predčasno prekinitvijo, ne more uspeti, saj z njimi nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec s plačili, za katere je predložil dokazila, tožnici nakazal 495,61 EUR, torej znesek na katerega se sicer glasi vtoževani račun, vendar pa pritožnik neutemeljeno vztraja, da je s tem poplačal (celotni) račun oziroma še vtoževani preostali znesek iz tega računa. Toženec je imel v času, ko je poravnaval oziroma želel poravnati obveznost po računu št. 16011403417, odprtih več istovrstnih obveznosti, tisto, kar je izpolnil, pa ni zadostovalo, da bi se vse obveznosti poravnale.

8. Obligacijski zakonik (OZ) v 287. členu določa vrstni red vračunavanja. Pravila o vračunavanju se uporabljajo takrat, ko je seštevek obveznosti višji od zneska, ki ga dolžnik plača upniku. V takem primeru se na podlagi pravil o vračunanju določi, katera od več obveznosti je bila z dolžnikovim plačilom izpolnjena in je zato prenehala. Če se upnik in dolžnik nista sporazumela o vrstnem redu vračunavanja pred izpolnitvijo, ima dolžnik pravico izbirati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena. To izbiro mora opraviti najkasneje ob izpolnitvi in o njej obvestiti upnika (1. odst. tega člena).

9. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec v polje namen plačila pri dveh nakazilih (B2 in B3) vpisal plačilo 4. in 5. obrok telefona in naročnine, torej sploh ne obveznost iz spornega računa (priloga B1), pri tretjem nakazilu v zvezi z dvema prejšnjima nakaziloma je to storil prepozno, saj bi moral izbiro izraziti najkasneje ob izpolnitvi, na nadaljnjih plačilnih nalogih pa ni na jasen in razumljiv način ustrezno izjavil volje o vrstnem redu poplačila dolga po spornem računu. Zapis na nakazilu „preostali dolg“, ob tem da je obstajal še dolg pred izdajo spornega računa (na kar je bil z opomini opozorjen pred prekinitvijo razmerja in izdajo spornega računa, priloge A10-13), ne predstavlja nedvoumne dolžnikove izjave o določitvi vrstnega reda poplačil tega računa.

10. Kadar dolžnik ob plačilu ne navede ustrezno, katero od več obveznosti je plačal, se plačilo uporabi za izpolnitev obveznosti po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (2. odst. 287. člena OZ). Ob tem ko toženec (obstoja) starejših terjatev2 ni prerekal, je tožnica utemeljeno najprej poračunala starejše terjatve in nato (del) iz spornega računa.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženec ni uspel s pritožbo, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o pritožbi (1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ker toženec izpodbija tisti del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem ni zmagal v sporu, je odločitev v zavrnilnem delu (2. odst. I. točke izreka) postala pravnomočna. 2 Zmotno prepričanje, da so bile te vključene v obveznost po vtoževanem računu, ga ne oprošča plačila obveznosti spornega računa, ob tem, da tudi volja po zapiranju terjatve na način, da se pokrije obveznost po tem računu, ni bila ustrezno izražena.