Jedro

Avalistova menična pravna obveznost nastane že s podpisom na menici, zapis poroštvene klavzule (per aval ali podobno) ni bistven.

Menica in menična izjava s pooblastilom za izpolnitev in vnovčitev menice predstavljata sporazum med strankama, torej pogodbeno materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 55997/2008 z dne 12.8.2008, v veljavi v 1. in 4. odstavku izreka sklepa, tako, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 42.809,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2008 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 58,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.9.2008 dalje do plačila, v osmih dneh. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.201,17 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložil toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da iz spornih listin (menice in menične izjave) ni razvidno, da bi se toženec kot porok kakorkoli zavezal odgovarjati za obveznosti družbe P., d.o.o. Iz menice ni razvidno, da bi jo podpisal kot porok oziroma avalist. Z menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev in vnovčitev menice, ni dal kot trasant takšnega ali podobnega pooblastila. Menico je izdal zgolj kot zakoniti zastopnik družbe P., d.o.o., ne pa kot fizična oseba. Sodišče je kljub temu odločilo v korist tožeče stranke, pri tem pa se je sklicevalo na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, v sodbi opr. št. I Cp 906/2009. Gre za zgolj eno od stališč enega od višjih sodišč, ki ne more biti odločilno. Sodišče ni dovolj tehtno pojasnilo, zakaj so zanj navedbe toženca, da kot porok ni nikjer naveden, neutemeljene in neupoštevne. Podpisa toženca na licu menice desno spodaj, ni mogoče tolmačiti kot podpis avalista, saj ni nikjer naveden izraz „per aval“ oziroma podoben izraz. Zgolj sklicevanje na 3. odstavek 30. člena Zakona o menici, ne zadostuje. Toženec je že pojasnil, da ni bila nikoli njegova volja, da bi kot fizična oseba odgovarjal za obveznosti družbe P., d.o.o. Sodišče dejstva, ali je bilo to med tožencem in uslužbencem tožnika, dejansko dogovorjeno, ni dovolj tehtno raziskalo. Tudi iz prodajne pogodbe med pravdnima strankama, način in pogoj zavarovanja plačil niso določeni ali določljivi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki tudi niso v nasprotju sami s seboj ali z listinami v spisu. V okviru trditev pravdnih strank je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi določbe materialnega prava. Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku, pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Na licu menice sta dva toženčeva podpisa. K plačilu meničnega zneska ga zavezuje podpis desno spodaj, ob katerem ni žiga podjetja P., d.o.o., čigar zakoniti zastopnik je v tistem času sicer bil. Že ta njegov podpis na licu menice pomeni avans. Upravičeno se je sodišče sklicevalo na določili 3. in 4. odstavka 30. člena Zakona o menici (Ur. l. SFRJ, št. 104/64 in Ur. l. RS, št. 82/94, v nadaljevanju ZM). Avalistova menična pravna obveznost nastane že s podpisom na menici, zapis poroštvene klavzule (per aval ali podobno) ni bistven. Sodišče prve stopnje se s tem v zvezi ni sklicevalo na sodbo, ki jo izpostavlja pritožba. To sodbo je navedlo le kot del navedb tožeče stranke (1. odstavek stran 3 sodbe). Sicer pa tudi če bi se, bi bilo sklicevanje na to odločbo upravičeno, saj dejstvo, da zapis poroštvene klavzule ni bistven, sprejema tako sodna praksa kot teorija (npr. J. Žiberna, Menica, GV, Ljubljana 1999, stran 87). Toženčevo poroštvo torej dokazuje že menica sama oziroma njegov podpis na njej. Tudi iz priložene menične izjave v prilogi A 2 jasno izhaja, da je toženec porok, saj je napisano njegovo ime in priimek pri rubriki porok, kjer je tudi njegov lastnoročni podpis, njegov lastnoročni podpis pa se nahaja tudi na dnu menične izjave, kjer potrjuje, da se podpisuje kot porok. Navedbe o nasprotju med menico in menično izjavo so torej neutemeljene, pritožbene navedbe o tem, da ni bila njegova volja, da bi kot fizična oseba odgovarjal za obveznosti družbe P., d.o.o., pa nepomembne. Menica in menična izjava s pooblastilom za izpolnitev in vnovčitev menice predstavljata sporazum sklenjen med pravdnima strankama, torej pogodbeno materialno pravo (II Ips 360/99), ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo. Ker po določbi 31. člena ZM toženec kot avalist odgovarja za plačilo meničnega zneska enako kot trasant, to je izdajatelj menice, ki je podjetje P., d.o.o., za katerega je dal menično poroštvo, je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).