Jedro

Po oceni sodišča gre pri novi vlogi tožnika za isto upravno zadevo, o kateri se še vodi sodni postopek. Gre namreč za postopek priznanja mednarodne zaščite, tožnik pa v svoji novi prošnji sam navaja, da je pridobil novo dokumentacijo, ki dodatno pojasnjuje razloge njegove prošnje za mednarodno zaščito, torej se izrecno sklicuje na svojo že vloženo prošnjo, kar pomeni, da bi želel postopek o isti zadevi, o kateri še vedno teče sodni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi sklepa navaja, da je prejela 13. 3. 2012 dopis tožnika, v katerem navaja, da je v teku reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da je v skladu z napotki tožene stranke pridobil novo dokumentacijo, ki dodatno utemeljuje razloge njegove prošnje za mednarodno zaščito in prosi za uvedbo novega postopka v zvezi s svojo novo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Skupaj z dopisom so priložene tri priloge, ki jih tožnik omenja kot dokumente, s katerimi je pristojni organ obvestil o pridobitvi novih dokazov. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik 19. 4. 2010 pri njej že vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila združena z odločanjem o prošnji njegove soproge in je tožena stranka obe prošnji zavrnila. Oba sta sprožila upravni spor, Upravno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. I U 1454/2011-23 z dne 1. 2. 2012 odločilo, da se tožba tožnika zavrne. Do dneva izdaje tega sklepa tožena stranka ni bila obveščena, da bi ta sodba postala pravnomočna. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 129. člena med drugim določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek. Iz dopisa tožnika, s katerim prosi za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, kakor tudi iz treh dopisov s prilogami, ki jih je že predhodno posredoval toženi stranki, izhaja, da tožnik meni, da razpolaga z dokumentacijo, ki je pomembna za odločanje o njegovi že vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik ne navaja kakšnih novih, drugačnih razlogov, zaradi katerih bi želel vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, ampak navaja, da razpolaga z novo dokumentacijo, ki dodatno utemeljuje njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na to, da se o isti upravni zadevi že vodi sodni postopek, tožena stranka ne more obravnavati tožnikove vloge in posledično ne more sprejeti nove prošnje za mednarodno zaščito in je iz teh razlogov tožena stranka odločila, da je potrebno v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP vlogo zavreči. Tožnik v tožbi navaja, da odločitev tožene stranke ni obrazložena oziroma je obrazložitev pavšalna in se zaradi tega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Iz vloge tožnika izhaja, da je k vlogi za mednarodno zaščito priložil sklep Agencije za zaščito osebnih podatkov Republike Hrvaške, torej gre za nov dokaz. Predlog je v hrvaškem jeziku. Tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala določila 47. in 48. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Skladno z navedenima določiloma bi morala opraviti s tožnikom osebni razgovor in prevesti vlogo, saj za azilni postopek veljajo pravila ZUP. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter predlaga, naj se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za zavrženje tožnikove vloge po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik že vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavrnjena, zoper odločbo je sprožil upravni spor, Upravno sodišče RS pa je odločilo, da se tožba tožnika zavrne, sodba pa še ni postala pravnomočna in glede na to, da se o isti upravni zadevi že vodi sodni postopek, je tožena stranka morala vlogo zavreči. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa zgolj pavšalna. Obrazložitev sklepa je dovolj podrobna, da se da sklep preizkusiti, navedena je pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka vlogo tožnika zavrgla in navedeni so razlogi, zaradi katerih jo je zavrgla s konkretno navedbo sodnega postopka, ki še ni pravnomočno končan. Sklep se zato da preizkusiti in ne gre za kršitev pravil postopka.

Tudi po oceni sodišča gre pri novi vlogi tožnika za isto upravno zadevo, o kateri se še vodi sodni postopek. Gre namreč za postopek priznanja mednarodne zaščite, tožnik pa v svoji novi prošnji sam navaja, da je pridobil novo dokumentacijo, ki dodatno pojasnjuje razloge njegove prošnje za mednarodno zaščito, torej se izrecno sklicuje na njegovo že vloženo prošnjo, kar pomeni, da bi želel postopek o isti zadevi, o kateri še vedno teče sodni postopek. Tudi predložitev sklepa Agencije za zaščito osebnih podatkov Republike Hrvaške se še vedno nanaša na razloge, ki jih je navajal v postopku, ki je še v teku in o katerem še teče sodni postopek.

V tožbi tožnik tudi navaja, da je njegov predlog v hrvaškem jeziku. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je novo zahtevo za mednarodno zaščito tožnik podal tako v hrvaškem kot tudi v slovenskem jeziku, kar je razvidno iz upravnega spisa.

Sodišče se tudi ne strinja s stališčem tožeče stranke, da bi bilo potrebno opraviti s tožnikom osebni razgovor, saj je bila njegova vloga zavržena, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej tožena stranka ne more izvesti postopka in s tem opraviti razgovora, če pa zaradi procesnih zadržkov vloge sploh ne more po vsebini obravnavati.

Ker je torej sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.