Jedro

Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja.

V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, torej je pravno neizvršljiva in zato, kot že pojasnjeno, nična.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 159/2018-25 z dne 2. 12. 2020, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Maribor, št. 02133-7/2010-30 z dne 15. 3. 2016, izreče za nično.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku A. A. njegove stroške upravnega spora na obeh stopnjah v znesku 1.140,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranki z interesom A., d. o. o., njene stroške upravnega spora na obeh stopnjah v znesku 1.026,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

IV. Stranka z interesom C. C. sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo prvega tožnika A. A. zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Maribor, št. 02133-7/2010-30 z dne 15. 3. 2016 (hkrati pa je s sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) zavrglo tožbo druge tožnice B. B. zoper to odločbo), s katero je prvostopni upravni organ v obnovljenem postopku odpravil odločbo, št. 2132-00048/2008-2 z dne 4. 4. 2008, o delitvi dela stavbe št. ...-109 (v nadaljevanju del 109) v nova dela stavbe št. ...-111 (v nadaljevanju del 111) in št. ...-112 (v nadaljevanju del 112) ter o ukinitvi dela stavbe 109 (I. točka izreka), zahtevo za delitev dela stavbe 109, ki jo je vložil A. A., pa je zavrnil (II. točka izreka odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da je bil prvi tožnik v času izdaje odločbe z dne 4. 4. 2008 lastnik dela stavbe 109, ki je bil v katastru vpisan s površino 44,88 m2. Po izvedeni delitvi tega dela (na del 111 in del 112) je del 111 prodal stranki z interesom, družbi A., d. o. o., del 112 pa drugi tožnici, ki sta se v zemljiško knjigo vsak zase vpisala kot lastnika delov stavbe. Pravno podlago za delitev predstavlja 92. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), ki določa, da se del stavbe ali več delov stavbe istega lastnika lahko razdeli tako, da iz njih nastanejo nove stavbe ali novi deli stavbe. Iz priloženega elaborata spremembe podatkov katastra stavb pa izhaja, da je površina dela stavbe (109) pred delitvijo znašala 44,88 m2, površina nastalih novih delih stavbe pa 20,41 m2 (del 111) in 40,05 m2 (del 112). Skupna površina z delitvijo nastalih delov stavbe se torej bistveno razlikuje od v katastru vpisane površine dela stavbe pred delitvijo, kar po presoji Upravnega sodišča predstavlja oviro za vpis zahtevane spremembe. To je še posebej pomembno v obravnavani zadevi, saj predlagateljici obnove zatrjujeta, da je do povečanja površine novo nastalih delov stavbe prišlo zaradi nedovoljenih posegov v skupne dele stavbe. Zato je po presoji sodišča Geodetska uprava ravnala pravilno, ko je v obnovljenem postopku zahtevo za delitev dela stavbe št. 109 zaradi znatnih ugotovljenih odstopanj v površinah delov stavbe, iz razloga po 2. točki četrtega odstavka 95. člena ZEN, zavrnila. Kot neutemeljen je Upravno sodišče zavrnilo očitek o ničnosti izpodbijane odločbe zaradi njene neizvršljivosti. Z odpravo odločbe z dne 4. 4. 2008 v obnovljenem postopku je bilo namreč vzpostavljeno katastrsko stanje, kot je veljalo pred delitvijo dela stavbe št. 109 v dva dela. V kataster stavb je bil ta del stavbe ponovno vpisan, nova dela stavbe pa sta bila iz katastra izbrisana. Dejstvo, da sta z izpodbijano odločbo ukinjena dela stavbe, ki sta v lasti različnih lastnikov, pa ne predstavlja ovire za njeno izvršitev v katastru stavb. Posledice odprave odločbe z dne 4. 4. 2008 na civilnopravna razmerja strank zaradi prenosa lastništva po delitvi dela stavbe na dva različna subjekta, pa po presoji Upravnega sodišča niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Povezana lastninskopravna vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z izpodbijano odločitvijo (tudi glede vpisov podatkov v zemljiško knjigo), bodo stranke morale rešiti po pravilih civilnega prava.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 86/2021-6 z dne 13. 10. 2021 na predlog prvega tožnika A. A. dopustilo revizijo glede vprašanja: ali odločba, s katero upravni organ v postopku obnove delitve etažne lastnine odpravi prejšnjo odločbo, s katero je bila etažna lastnina razdeljena in na tej podlagi vpisana lastninska pravica v korist novih lastnikov, predstavlja odločbo drugega državnega organa na podlagi 39. člena Stvarnopravnega zakonika.

4. Prvi tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagal, da reviziji ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, odločbo Geodetske uprave odpravi z učinkom razveljavitve, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V reviziji poudarja, da izpodbijana sodba, ko ukinja oba etažna dela in vzpostavlja prvotni etažni del, ukinja tudi predmet etažne lastninske pravice. Ukinitev etažnih delov brez ureditve lastniških razmerij pa ima za posledico dejansko razlastitev obeh novih etažnih lastnikov, kar je neposredni poseg v pravico do zasebne lastnine, saj jima je ta z ukinitvijo etažne lastnine protipravno odvzeta. Po obnovi postopka gre zdaj za združitev že razdeljenih nepremičnin, ki imata različen lastniški status. S tem je upravni organ odločal o stvari, ki je predmet lastninske pravice, zato ima taka odločba značaj odločbe državnega organa, s katero se po določbi 39. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobi in (a contrario) izgubi lastninska pravica. Zato bi organ moral pri tem odločanju upoštevati vsa določila, ki pridobitev oziroma ukinitev lastninske pravice omejujejo, med drugi tudi 114. člen SPZ, ki prepoveduje, da bi se združevale nepremičnine v lasti različnih lastnikov. Zato obnova postopka, ki ima za posledico združitev ločenih etažnih delov v lasti različnih lastnikov, ni mogoča. Združitev takih nepremičnin z več lastniki ni mogoča niti po prvem odstavku 92. člena ZEN. Odločba ni izvršljiva v zemljiški knjigi, nasprotuje 114. členu SPZ in ne ureja lastniškega stanja po združitvi sedaj ločenih delov etažne lastnine. Odločbe ni mogoče vpisati in realizirati v zemljiški knjigi, glede na to, da se ukinjata dva etažna dela, lastništvo na teh dveh delih pa se ne spreminja. Da je odločba neizvršljiva, je razvidno tudi iz tega, da sta oba etažna dela še vedno vpisana v zemljiški knjigi, tožena stranka pa kljub pravnomočnosti odločbe ni vložila predloga za vpis podatkov iz zemljiškega katastra v zemljiško knjigo. Takega predloga seveda niti ne more vložiti, ker bi morala v tem primeru rešiti lastninsko vprašanje. Da je lahko predmet lastninske pravice samo nepremičnina, glede katere je vzpostavljena etažna lastnina, pa izhaja tudi iz sodne prakse.

5. Revident navaja, da je bil v času vložitve zahteve za delitev izključni lastnik dela stavbe 109 in je upravičeno zahteval delitev tega dela v dva nova dela. Ni zahteval delitve skupnih delov stavbe, ampak samo svoje lastnine. Delitev posameznega dela stavbe namreč ne posega v skupne prostore večstanovanjske stavbe in če se upravni organ ne strinja z vsebino elaborata, ima na podlagi drugega odstavka 10. člena ZEN možnost, da odredi izdelavo elaborata po uradni dolžnosti ter naloži geodetu, katera dejstva naj ugotovi, torej dopolni dokazni postopek na način, da se sporna dejstva v celoti razčistijo in potem na podlagi tega sprejme odločitev. Če tega ni mogel storiti, ker ni bil omogočen geodetskemu podjetju vstop v posamezen del stavbe, ima na voljo sredstva po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), npr. zahtevati dopustitev vstopa v etažni del ter v primeru nedopustitve kaznovati oziroma zahtevati od sodišča izdajo odločbe za vstop v etažni del. Pravna situacija je praktično povsem enaka kot pri mejnem ugotovitvenem postopku po določbah ZEN. Revident namreč nima nobenega vpliva na ravnanje družbe A., d. o. o., kot novega lastnika. Upravni organ je dolžan poskrbeti, da se ogled opravi, če je potrebno, tudi z intervencijo policije. In ker tožena stranka ni opravila potrebnega ogleda (tudi ni uporabila ustreznih sankcij ter prisilnih sredstev), je nepopolno ugotovila dejansko stanje in bistveno kršila določbe ZUP, kar je vplivalo na zakonitost odločanja. Tožena stranka bi tudi lahko, če ni bilo mogoče ugotoviti popolne površine etažnega dela št. 111, upoštevala tiste površine, ki so nesporne (to bi pomenilo, da bi bil etažni del št. 111 ustrezno manjši za sporno površino kvadratnih metrov).

6. Revident se tudi ne strinja z odločitvijo Upravnega sodišča, da bi moral sprožiti poseben postopek spremembe podatka o površini po tretjem odstavku 89. člena ZEN. S tem, ko je vložil predlog za delitev etažne lastnine, je avtomatično sprožil tudi postopek za spremembo površine etažnega dela, saj je ta z ustanovitvijo novih etažnih delov drugačna, kot je bila do sedaj.

7. Na revizijo je odgovorila stranka z interesom A., d. o. o. V odgovoru je predlagala, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Po njenem prepričanju je sodba neutemeljena, nepravilna in nezakonita. Kot ključno izpostavlja, da izpodbijana upravna odločba, ki je bila izdana v obnovljenem postopku, z dejansko razlastitvijo nedopustno posega v ustavno pravico do zasebne lastnine stranke z interesom. V skladu z določbo 155. člena Ustave RS je prepovedan poseg v pridobljene pravice za nazaj, razen v primerih, ki jih določa zakon. Izpodbijana odločba pa povzroča nevzdržno stanje, ki posega v pravno varnost, varnost pravnega prometa in pravico do zasebne lastnine. Izpodbijana odločba je bila v zemljiškem katastru že izvedena in je vpisan prejšnji ukinjeni del, v zemljiški knjigi pa sta še vedno vpisana dva nova posamezna dela, medtem ko prejšnji, sedaj ponovno vzpostavljen del v zemljiški knjigi sploh ne obstaja. Stanje v zemljiški knjigi je tako drugačno od stanja v katastru. Možnost združitve parcel in delov stavb je omejena z lastništvom parcele in drugimi pravicami, in parcele ali dele stavbe lahko združimo le, če so lastniki identični. Izpodbijane odločbe upravnega organa tako v zemljiški knjigi in v naravi ne bo mogoče izvršiti, kar povzroča nevzdržno stanje. Tudi če bi res prišlo do posega v skupne dele, imajo nenazadnje etažni lastniki zoper povzročitelja takšnega stanja odškodninske in druge ustrezne civilnopravne zahtevke.

8. Stranka z interesom A., d. o. o., v odgovoru na revizijo še posebej poudarja, da se nikakor ne more strinjati z revidentovim predlogom, da naj se ustrezno zmanjša (le) površina njenega etažnega dela št. 111. V skupne dele stavbe ni nikoli posegla in po njenem vedenju do takšnih posegov ni nikoli prišlo. Glede na navedeno vztraja, da bi bilo glede na dejansko in pravno situacijo v zadevi treba izpodbijano upravno odločbo ne samo razveljaviti, temveč izreči za nično, ker je ni mogoče izvršiti, saj obstaja tako dejanska kot pravna nezmožnost vsebinske izvršitve odločbe v zemljiški knjigi in v naravi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt v skladu z 68. členom ZUS-1 s sklepom izreče za ničnega in s tem odpravi tudi posledice, kar bo omogočilo vzpostaviti katastrsko stanje, kakršno je obstajalo ob sklenitvi prodajne pogodbe.

9. Na revizijo je odgovorila tudi stranka z interesom C. C. (predlagateljica obnove upravnega postopka), ki v odgovoru med drugim navaja, da revident lastninske pravice na delu stavbe ni pridobil z dokončno odločbo upravnega organa po določbi 42. člena SPZ, saj jo je imel že vpisano v zemljiško knjigo. Odločba o delitvi dela stavbe je deklaratorne narave in nima nobenega pravnega učinka na pridobitev oziroma izgubo lastninske pravice. Odgovor na dopuščeno pravno vprašanje je, da ne predstavlja odločbe državnega organa, s katero bi na podlagi 39. člena SPZ bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini. Tudi v konkretnem postopku delitve dela stavbe revident z odločbo geodetske uprave ni pridobil na razdeljenih delih lastninske pravice. Z izpodbijano odločbo sta ukinjena dela stavb v lasti različnih lastnikov, to dejstvo pa ne predstavlja ovire za izvršitev odločbe v katastru stavb. Revident je novo nastala dela s kupoprodajnima pogodbama prodal, kupca pa sta na podlagi tega pravnega posla pridobila lastninsko pravico in se vpisala v zemljiško knjigo. Revident je kupcema novih delov stavbe prodal nepremičnini, obremenjeni s pravno napako, ki je postala znana z odločitvijo tožene stranke ter izpodbijano sodbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da revizijo kot neutemeljeno zavrne, revidentu pa naloži povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

10. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve upravnih organov in upravnega sodišča, ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena in na katere je Vrhovno sodišče vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP). Izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, pa revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

13. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo le glede vprašanja, ali odločba, s katero upravni organ v postopku obnove delitve etažne lastnine odpravi prejšnjo odločbo, s katero je bila etažna lastnina razdeljena in na tej podlagi vpisana lastninska pravica v korist novih lastnikov, predstavlja odločbo drugega državnega organa na podlagi 39. člena SPZ. Zato se do ostalih revizijskih navedb, ki niso povezane s tem vprašanjem, ne bo opredeljevalo.

**Splošno**

14. SPZ v 39. členu določa načine pridobitve lastninske pravice – ta se lahko pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. V slednjem primeru se lastninska pravica pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače (42. člen SPZ). Da pa bi bila upravna odločba pravni temelj prenosa lastninske pravice, mora zakon določati tudi predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da bi državni organ smel (bil upravičen) odločati o prenosu lastninske pravice. Kadar je upravni organ pooblaščen za odločanje o odvzemu lastninske pravice, je večinoma hkrati pooblaščen tudi za to, da odloči, komu pripada lastninska pravica.1 Značilnost take odločbe imata npr. odločba pristojnega upravnega organa o razlastitvi (203. člen ZUreP-2)2 in komasaciji (drugi odstavek 173. člena ZUreP-2)3 ali npr. odločba o denacionalizaciji (prvi odstavek 66. člena ZDen)4. Ker s prenosom lastninske pravice preneha lastninska pravica dosedanjega lastnika in jo pridobi novi lastnik, ima odločba državnega organa, s katero odloči o prenosu lastninske pravice, značilnosti oblikovalne odločbe – nastanek (pridobitev) pravice v korist novega lastnika. Lastninska pravica se tako prenese, ko postane upravna odločba dokončna, razen če zakon določa drugače – to pa je v npr. v primeru odločbe o razlastitvi (prvi odstavek 204. člena ZUreP-25 in sedaj prvi odstavek 214. člena ZUreP-3), odločbe o komasaciji (prvi odstavek 174. člena ZUreP-2)6 ali odločbe o denacionalizaciji (tretji odstavek 66. člena ZDen)7, ko zakon zahteva celo pravnomočnost odločbe.8

15. V obravnavani zadevi se uporablja ZEN9, ki je veljal v času odločanja upravnega organa. Ta ureja tudi postopek vpisa podatkov o stavbah in delih stavb v kataster stavb ter vpisa njihovih sprememb. Kataster stavb je temeljna evidenca podatkov o stavbah in o delih stavb in se povezuje z zemljiško knjigo. ZEN v 73. členu določa podatke, ki se za stavbo ali del stavbe vpisujejo v kataster stavb10 ter v 86. členu določa vrste sprememb podatkov katastra, med njimi je tudi združitev in delitev stavbe ali dela stavbe (5. točka), v drugem odstavku 92. člena pa določa, da se stavba, del stavbe ali več delov stavbe istega lastnika lahko razdeli, tako da iz njih nastanejo nove stavbe ali novi deli stavbe. Zahtevo za spremembo podatkov katastra lahko vloži lastnik stavbe ali dela stavbe (87. člen ZEN), zahtevi pa mora biti priložen elaborat geodetskega podjetja ali projektanta. Geodetska uprava po prejemu zahteve za spremembo podatkov katastra preizkusi, ali elaborat spremembe podatkov katastra stavb vsebuje vse predpisane sestavine in ali podatki omogočajo vpis sprememb podatkov v kataster stavb (95. člen ZEN). Če geodetska uprava ugotovi, da elaborat spremembe podatkov katastra stavb izpolnjuje vse pogoje iz 95. člena, po skrajšanem ugotovitvenem postopku izda odločbo o vpisu spremembe podatkov katastra stavb. S tem se tako spremeni (le) podatek o stavbi ali delu stavbe v katastru.

16. Iz Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) pa tudi izhaja, da je odločba Geodetske uprave o razdelitvi ali združitvi dela stavbe (nepremičnine) podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1).11 Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja.

17. Glede na navedeno odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica.

**Odločitev v obravnavani zadevi**

18. V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, ki je bila izdana v obnovljenem postopku. Upravni organ je namreč sledil sodbi Upravnega sodišča II U 530/2012-8 z dne 5. 3. 2014, ki je razsodilo, da se predmetni postopek spremembe podatkov katastra stavb lahko obnovi po 9. točki 260. člena ZUP, ter izdal sklep o dovolitvi obnove z dne 4. 7. 2014, v katerem je še odločil, da se postopek obnovi v celoti. Na podlagi tega (pravnomočnega) sklepa je nato v skladu z 270. členom ZUP v obnovljenem postopku, ob upoštevanju dejstev, ki jih je ugotovil, prejšnjo odločbo odpravil in jo nadomestil z novo – odločil je, da se zahteva za delitev dela stavbe zavrne.

19. Kot je bilo že navedeno, ZEN v drugem odstavku 92. člena določa, da se stavba, del stavbe ali več delov stavbe istega lastnika lahko razdeli, tako da iz njih nastanejo nove stavbe ali novi deli stavbe. S tem, ko se del stavbe istega lastnika razdeli na dva ali več novih delov, se lastništvo novih delov ne spremeni, še vedno so v lasti istega lastnika. Izdaja odločbe o delitvi dela stavbe na nove dele torej na lastništvo ne vpliva in odločba, ki jo o delitvi izda pristojni organ, ni odločba, s katero bi se spremenila lastninska pravica na (novem) delu stavbe, torej tudi ni odločba po 39. oziroma 42. členu SPZ. Enako velja v primeru združitve. Dva ali več delov stavb istega lastnika se lahko združi v nov del. Lastnik novega dela je isti, torej lastnik prejšnjih posameznih delov. Iz tega izhaja, da združitev in delitev stavbe ali dela stavbe ni namenjena spreminjanju lastništva. Z odločbo o združitvi ali delitvi se spremeni podatek o nepremičnini v katastru, posledica tega pa je, da se mora spremeniti tudi v zemljiški knjigi. To se opravi s poočitvijo, tako da se po uradni dolžnosti povzame podatek iz katastra v zemljiško knjigo in posledično uskladi stanje.

20. Poočitev je namreč pomožen vpis v zemljiško knjigo (28. člen ZZK-1), s katerim se izvedejo vpisi, povezani z združitvijo ali delitvijo nepremičnin v katastru, ki ne povzročajo spremembe širšega pravnega položaja položaja nepremičnine (2. točka prvega odstavka 114. člena ZZK-1). Po izrecni določbi 115. člena ZZK-1 pa je poočitev združitve nepremičnin dovoljena, če je širši pravni položaj vseh nepremičnin, ki se zaradi združitve izbrišejo, enak. Drugače povedano to pomeni, da mora biti za dovoljenost združitve nepremičnin lastnik vseh nepremičnin ista oseba.12

21. V obravnavani zadevi pa je v vmesnem času revident (lastnik dela stavbe 109 pred delitvijo), dva nova dela stavbe 111 in 112, nastala po delitvi, prodal novima lastnikoma. Lastništvo se je torej spremenilo na podlagi pravnega posla. Vsak novi del stavbe je s tem že bil v lasti novega lastnika. Odločbe o združitvi takih delov stavb pa, kot je zgoraj pojasnjeno, ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo.

22. Glede na navedeno se revidentov tožbeni in revizijski ugovor o neizvedljivosti vpisa izpodbijane odločbe v zemljiško knjigo ter posledični ničnosti pokaže za utemeljen. Izpodbijane odločbe namreč ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev v nasprotju s 115. členom ZZK-1. 23. Čim izvršitev odločbe ni mogoča, je taka odločba nična. Skladno s 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je namreč nična upravna odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ta neizvršljivost odločbe je lahko bodisi dejanska bodisi pravna, odvisno od okoliščin, ki onemogočajo, da bi se udejanjila v učinku, ki ga posamezna upravna odločba vsebuje. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu13 in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti.14

24. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, torej je pravno neizvršljiva in zato, kot že pojasnjeno, nična.

25. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo izreklo za nično (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

26. Ob tem Vrhovno sodišče le še pripominja, da predlagateljici obnove, če je bilo poseženo v njuno (skupno) lastnino, lahko varujeta svoje pravice (svoje morebitno prikrajšanje) v civilnem postopku.

**K II. točki izreka**

27. Ker je revident z revizijo uspel in je Vrhovno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo, je odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

28. Pravno podlago za odmero stroškov postopka s tožbo predstavlja tretji odstavek 25. člena ZUS-1 in drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem je revidentu priznalo 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

29. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni na podlagi 154. člena ZPP in 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji in upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tarifni številki 34 (prej 30) ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Revidentu se zanj ob uporabi 4. točke tarifne številke 22 (prej 21) v povezavi s 1. točko tarifne številke 34 OT prizna 625 točk, za revizijo pa 437,5 točk (5. točka tarifne številke 34 v povezavi s 5. točko tarifne številke 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 637,50 EUR (1.062,5 točk) in materialni stroški (tretji odstavek 11. člena OT) v znesku 12,38 EUR (2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1% od presežka nad 1.000 točk), oboje povečano za 22 % DDV (EUR), skupaj torej 792,85 EUR. Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah znašajo 1.140,55 EUR.

30. Odmerjene stroške v skupni višini 1.140,55 EUR je tožena stranka dolžna revidentu povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

31. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c) opombe 6.1. taksne tarife izvršilo Upravno sodišče po uradni dolžnosti.

32. Zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka pa mora revident nasloviti na upravni organ, ki bo o njem odločil s sklepom.

**K III. točki izreka**

33. Stranka z interesom A., d. o. o., je glede na njen predlog, naj se ji prizna položaj stranke z interesom na strani tožeče stranke, ki mu je bilo ugodeno, in odgovor na tožbo sodelovala v postopku na strani stranke, ki je s tožbo uspela. Glede na to se ji za postopek na prvi stopnji priznajo stroški za vlogo (125 točk), za odgovor na tožbo (500 točk), materialni stroški (12,5 točk), vse povečano za DDV, skupaj torej 466,65 EUR.

34. Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in je sodelovala v postopku na strani stranke, ki je z revizijo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške odgovora na revizijo 450,00 EUR (750 točk), materialne stroške 9,00 EUR (15 točk), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 559,98 EUR.

35. Odmerjene stroške v skupni višini 1.026,63 EUR je tožena stranka dolžna stranki z interesom povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

**K IV. točki izreka**

36. Stranka z interesom C. C. sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (154. člen ZPP).

**Glasovanje**

37. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 M. Juhart v M. Juhart, M. Tratnik, R. Venčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2019, str. 280. 2 Upravni organ odloči o razlastitvi z odločbo po izvedenem ugotovitvenem postopku. Če se zahtevi ugodi ali delno ugodi, morajo biti v izreku odločbe natančno navedene nepremičnine, ki se razlaščajo. Upravni organ lahko v odločbi določi rok ali datum za prevzem razlaščene nepremičnine, če se o tem dogovorijo stranke postopka, in rok za začetek gradnje objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana. 3 Pristojni občinski upravni organ na podlagi sklepa o odobritvi komasacijskega načrta izda komasacijsko odločbo in jo vroči vsem udeležencem komasacije. Z odločbo o novi razdelitvi zemljišč se (med drugim): določijo nove parcele z mejami, opredeljenimi z zemljiško-katastrskimi točkami in podatki o njihovih lastnikih. 4 Po končanem ugotovitvenem postopku in po poteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena organ prve stopnje odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. 5 Razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi. 6 Pravnomočno komasacijsko odločbo občinski upravni organ posreduje geodetski upravi in zemljiški knjigi ter predlaga vpis v zemljiški kataster in v zemljiško knjigo. Vpis novih parcel v zemljiški kataster in novih pravnih razmerij v zemljiško knjigo se izvede, ko postane komasacijska odločba izvršljiva. 7 Spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji se po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti. 8 Glej tudi N. Plavšak v N. Plavšak, R. Venčur: Stvarno pravo, Komentar Stvarnopravnega zakonika, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2020, str. 218. 9 ZEN je prenehal veljati z dnem uveljavitve Zakona o katastru nepremičnin (ZKN) 9. 4. 2021, ki se je začel uporabljati 24. 4. 2021. 10 V kataster stavb se za stavbo ali del stavbe vpisujejo naslednji podatki: (1) identifikacijska oznaka; (2) lastnik; (3) upravljavec; (4) lega in oblika; (5) površina; (6) dejanska raba; (7) številka stanovanja ali poslovnega prostora. V katastru stavb se vodijo tudi podatki o povezavi z registrom prostorskih enot, zemljiškim katastrom in zemljiško knjigo. 11 M. Tratnik: Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 324 in nad. 12 N. Plavšak: Stvarno pravo, Komentar Zakona o zemljiški knjigi, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2022, str. 309 in nasl. 13 Glej tudi Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Ljubljana, GV Založba 2006, str. 594 (izrecno navaja primer, da je (med drugimi) pravno nična tudi odločba, s katero se naloži vpis pravice v zemljiško knjigo, ki je po predpisih o zemljiški knjigi sploh ni mogoče vknjižiti). 14 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 164/2016 z dne 5. 1. 2017.