Jedro

Zanesljivo je ugotovljeno, da je tožnik vedel oziroma videl, da je voznik celo med samo vožnjo spil večje količine alkohola. Brez vsakega dvoma bi se torej moral zavedati, da voznik ni sposoben nadaljevati vožnje in temu ustrezno samozaščitno tudi ravnati. Da tega ni mogel, ne drži, saj so med vožnjo pred nesrečo naredili celo postanek. Zgolj prigovarjanje vozniku, naj pusti, da ga nekdo zamenja, ne zadostuje za izključitev ali zmanjšanje soprispevka, saj se je tožnik, potem, ko je ugotovil, da s prigovarjanjem ne bo uspešen, vseeno prostovoljno še naprej peljal z močno opitim voznikom. Soprispevek, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v višini 20 %, zato nikakor ni previsok. Primer je namreč glede na vse ugotovljene okoliščine celo bližje primerom ekscesnega popivanja, ko je lahko priznan še višji soprispevek oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 24. 7. 2017 je bil udeležen v prometni nesreči kot sopotnik v vozilu Renault na avtocesti v smeri A. - B. Prometno nesrečo je povzročil C. C. (toženkin zavarovanec), ki je zaradi vožnje pod vplivom alkohola ter hitrosti izgubil nadzor nad vozilom, pri čemer je vozilo začelo nekontrolirano bočno drseti proti levemu robu vozišča, nato pa preko betonskega robnika trčilo v zemeljski usek. Tožnik je v prometni nesreči utrpel politravmo, poškodbe so mu pustile številne posledice, zaradi česar je telesno in duševno trpel oz. še vedno trpi. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, posebej pa so mu poškodbe pustile posledice na psihičnem zdravju. S tožbo je zahteval 30.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 4.000,00 EUR za strah, 40.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 1.000,00 EUR zaradi skaženosti, skupaj torej 75.000,00 EUR. Kot nesporno je za nepremoženjsko škodo 20.800,00 EUR toženka tožniku že plačala. Tožnik je s tožbo tako zahteval 54.200,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, zamudne obresti od izplačanega zneska v višini 2.169,03 EUR, ter premoženjsko škodo za potne stroške za prevoz v zdravstvene ustanove v višini 1.758,85 EUR, stroške nakupa zdravil in zdravstvenih storitev v višini 176,63 EUR, znižano za že plačano nepremoženjsko škodo v višini 528,00 EUR, kar nanese 1.407,49 EUR in pravdne stroške.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, vendar pa je pri tem ugotovilo 20 % soprispevek tožnika. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in tožniku priznalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 52.500,00 EUR, zaradi 20 % prispevka tožnika je dejansko priznana odškodnina znašala 42.000,00 EUR, od česar je sodišče odštelo že plačani znesek 20.800,00 EUR, katerega valorizirana vrednost na dan zadnje obravnave (13. 9. 2022) je znašala 23.878,40 EUR. Končna prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika je tako znašala 18.121,60 EUR.

3. Sodišče prve stopnje je iz naslova premoženjske škode tožniku priznalo 1.123,76 EUR za 3.037,2 prevožena km, kolikor jih je prevozil za prihode na pregled pri zdravniku, 160,12 EUR kot stroške za nakup zdravil in 16,51 EUR kot stroške zdravstvenih storitev. Skupna vrednost premoženjske škode znaša 1.300,39 EUR, kar, ob upoštevanju tožnikovega soprispevka, pomeni, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 1.040,31. Ker je toženka tožniku iz tega naslova že nakazala 528,00 EUR, je dolžna plačati še razliko v višini 512,31 EUR.

4. Sodišče prve stopnje je tako toženki naložilo, da mora tožniku plačati iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode znesek v skupni višini 18.633,91 EUR. Naložilo je tudi plačilo zamudnih obresti, in sicer v višini 785,34 EUR za že plačan znesek nespornega dela odškodnine, od dosojenega zneska zamudne obresti tečejo od 17. 1. 2018 dalje, za zakonske zamudne obresti pa obresti tečejo od vložitve tožbe 23. 10. 2018 dalje. V preostalem delu je zahtevek zavrnilo.

5. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbo. Očita nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po mnenju toženke je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena previsoko in ni skladna s sodno prakso v podobnih primerih. Primera sodbe II Ips 255/2014, ki ga je v svoji odločitvi navedlo sodišče prve stopnje, po mnenju toženke ni mogoče primerjati s predmetnim dejanskim stanjem, saj je šlo tam za bistveno večje duševne bolečine. Na to kaže tudi dejstvo, da tožnik po zaključenem bolniškem stažu že dvakrat zamenjal službo, za kar je potrebno pri povprečnem človeku veliko volje. Poleg tega lahko tožnik v predmetni zadevi svoje delo še vedno opravlja, medtem ko v navedenem primeru to ni bilo več mogoče. Tudi judikat VS00021963 ni primerljiv s predmetno zadevo, saj je bila poškodovanka v tem primeru stara 11 let. Bolj primerljiva sta judikata VS00038732 ali VS00042270 in bi bilo možno prisoditi odškodnino za duševne bolečine tožniku kvečjemu v višini 20.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje po mnenju toženke prav tako ni dovolj natančno upoštevalo mnenje izvedenke travmatološke stroke, ki je povedala, da težave v zvezi z ledveno hrbtenico in nogami niso posledica prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je v sodbi to sicer navedlo, vendar pa toženka meni, da večji del težav pri delu izhaja iz drugih tožnikovih vzrokov.

V zvezi z zamudnimi obrestmi toženka zatrjuje, da je zamuda 17. 1. 2018 nastopila zgolj glede prvotno postavljenega zahtevka, ki ga je tožnik nato še dvakrat spremenil. Prvotni zahtevek je glede na prisojeno odškodnino zadoščal za poplačilo škode za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah, ne pa tudi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zamuda za znesek nad 15.000,00 EUR naj bi tako nastala s prvo spremembo tožbe 28. 12. 2021, zamuda za znesek nad 25.000,00 EUR pa lahko šele z drugo spremembo tožbe 9. 9. 2022. Toženka zato predlaga, da se zniža odškodnino in spremeni izrek o stroških postopka v sorazmerju z dejanskim uspehom pravdnih strank v postopku.

6. Tožnik je v odgovoru v celoti nasprotoval pritožbi in predlagal, da se pritožba toženke zavrne.

7. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložil tudi tožnik, ki tudi zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil pravdnega postopka.

Trdi, da je določitev soprispevka tožnika v višini 20 % materialnopravno zmotna. Kljub splošno znanemu dejstvu, da se k pijanemu vozniku ne priseda v avto, je treba takšne primeru obravnavati individualno. Tožnik je voznikovo pijanost lahko opazil šele med vožnjo, zato primeri iz sodne prakse, na katere se je v svoji obrazložitvi oprlo sodišče prve stopnje, niso relevantni; temeljijo na drugačnem dejanskem stanju. Tožnik trdi, da ni imel možnosti izbire voznika, zato bi moral biti njegov soprispevek minimalen, ne večji od 10 %.

Glede nepremoženjske škode tožnik zatrjuje, da je odmerjena odškodnina nižja od dosojene v podobnih primerih. Utrpel je večje število hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico tudi spremembe na njegovem duševnem zdravju, medtem ko so oškodovanci v primeri, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, utrpeli zgolj nekatere izmed poškodb, ki jih je utrpel sam.

Pri telesnih bolečinah naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo dela izvedenskega mnenja, ki se nanaša na bodoče telesne bolečine, predvsem glede rame, vratne in prsne hrbtenice ter glede glavobola. Tudi nevšečnosti pri zdravljenju niso pravilno ovrednotene, saj bi glede na število nevšečnosti tožniku pripadala odškodnina najmanj v višini 30.000,00 EUR, torej 23 povprečnih neto plač.

Tudi prisojena odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj po mnenju tožnika ne bi predstavlja primernega zadoščenja, saj sodišče ni dovolj upoštevalo trajnih posledic, ki jih bo moral kot relativno mlad moški na vrhuncu svoje življenjske moči trpeti do konca življenja. Tožnik sodišču očita, da so bile spregledane hude posledice na njegovem duševnem zdravju, ki so izpostavljene v izvedenskem mnenju psihiatrične stroke, kot je organska osebnostna motnja, zaradi katere je tožnik funkcionalno omejen, k čemur je prispevala tudi porušitev telesnega zdravja. Tožnik potrebuje večji napor za vsako še tako običajno in vsakdanjo življenjsko aktivnost, kar pomeni, da je omejen na vseh področjih, tudi na poklicnem. Sodišče prve stopnje naj bi povsem spregledalo tožnikovo prepoved upravljanja z motornimi vozili, kot tudi hudo stopnjo omejenosti zaradi izkazane anhedonije s hipobulijo. Iz teh razlogov je tožnik upravičen do višje odškodnine kot mu jo je določilo sodišče prve stopnje, najmanj v višini 40.000,00 EUR (30,67 povprečnih neto plač).

Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da pri odmeri odškodnine ne upošteva soprispevka v višini 20 %, odškodnino za nematerialno škodo (pred upoštevanjem soprispevka), ki jo je utrpel tožnik zviša za znesek 20.000,00 EUR ter, glede na to, spremeni tudi odločitev o stroških postopka oziroma podredno, sodbo sodišča razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa toženki naloži tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

8. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

9. Pritožbi nista utemeljeni.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, kršitev pravil postopka ni storilo, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabilo.

**O pritožbi tožnika**

11. Delež tožnikovega soprispevka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, ni previsok. Navedbe tožnika, da se primeri, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, nanašajo na situacijo, ko sta bila tako voznik kot sopotnik vinjena, v danem primeru pa je bil vinjen le voznik, ne vplivajo na obseg njegovega soprispevka. Zanesljivo je ugotovljeno, da je tožnik vedel oz. videl, da je voznik celo med samo vožnjo spil večje količine alkohola. Brez vsakega dvoma bi se torej moral zavedati, da voznik ni sposoben nadaljevati vožnje in temu ustrezno samozaščitno tudi ravnati. Da tega ni mogel, enostavno ne drži, saj so med vožnjo pred nesrečo naredili celo postanek. Zgolj prigovarjanje vozniku, naj pusti, da ga nekdo zamenja, ne zadostuje za izključitev ali zmanjšanje soprispevka, saj se je tožnik, potem, ko je ugotovil, da s prigovarjanjem ne bo uspešen, vseeno prostovoljno še naprej peljal z močno opitim voznikom. Soprispevek, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v višini 20 %, zato nikakor ni previsok.1 Primer je namreč glede na vse ugotovljene okoliščine celo bližje primerom ekscesnega popivanja, ko je lahko priznan še višji soprispevek oškodovanca.2

12. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine pravilno in v celoti upoštevalo izvedensko mnenje izvedenke travmatološke stroke dr. D., tudi v zvezi z bodočimi telesnimi bolečinami. V izvedenskem mnenju, ki ga sodišče povzema in se nanj opira v celoti, je med drugim izrecno navedeno, da bo tožnik tudi v bodoče trpel občasne lažje bolečine v predelu desne rame, vratne in prsne hrbtenice po večjih fizičnih obremenitvah, lahko tudi ob spremembi vremena. Enako je tudi v bodoče mogoče pričakovati glavobole v zatilju, še zlasti ob večjih fizičnih obremenitvah, kot so daljše prisilne drže telesa, dvigovanje in prenašanje težjih bremen in podobno. Drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bodočih telesnih bolečin, ki jih je v svojem izvedenskem mnenju omenjal izvedenec psihiatrične stroke dr. E., vendar je bil ta angažiran za ugotavljanje tožnikovega psihičnega in ne fizičnega trpljenja. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo glede nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem. V zvezi s tem je povedalo, da je tožnik utrpel nevšečnosti predvsem v času hospitalizacije, ko je bil devet dni v enoti za intenzivno terapijo, sedem dni intubiran, vstavljen mu je bil urinski kateter, dren v prsni votlini, imobilizacija vratu s trdo ortozo, operativni posegi, obiskovanje specialističnih ambulant, rehabilitacije in ostalih nevšečnosti, kot izhaja iz mnenja izvedenke. Sodišče prve stopnje res ne povzema prav vseh nevšečnosti, ki jih je v svojem mnenju navedla izvedenka, vendar se nanj v celoti opira in navaja glavne nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času hospitalizacije; te korektno povzema. Da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, pokaže tudi primerjava odškodnine z drugimi primeri podobnih, hujših in blažjih poškodb.3

13. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ni prezrlo opredelitve izvedenca psihiatrične stroke dr. E. glede tožnikovih sposobnosti upravljanja vozil z motornim pogonom. Ne gre za prepoved upravljanja, kot to zmotno navaja tožnik, temveč je ta sposobnost okrnjena, tudi zaradi prejemanja psihofarmakoterapije, kar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi navedlo in pravilno upoštevalo. Enako velja tudi za navedbe o hudi stopnji omejenosti zaradi izkazane anhedonije s hipobulijo, ki jo sodišče omeni in se do nje opredeli na več mestih v točki 16 sodbe. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami tožnika, da je v tem delu upravičen do višje odškodnine, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

14. Ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je večina težav, ki jih je navajal tožnik, glede na ugotovitve obeh izvedencev objektivno izkazanih, pa glede na mnenje izvedenke težav, ki jih tožnik navaja v zvezi z bolečinami v križu (ledvenem delu hrbtenice) in mravljinčenjem nog, ni mogoče pripisati posledicam poškodb v prometni nesreči, pač pa gre za tožnikovo stanje zaradi degenerativnih sprememb. Ne gre torej za škodo, ki bi nastala v prometni nesreči. **O pritožbi toženke**

15. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami toženke, da je bila odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoko odmerjena, da ni skladna s sodno prakso v podobnih primerih in da bi bila namesto prisojenih 30.000,00 EUR za to obliko škode primernejša odškodnina 20.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnikove bolečine ugotovilo s pomočjo izvedencev travmatološke stroke dr. D. in psihiatrične stroke dr. E. ter na podlagi izpovedi tožnika. Kot je v sodbi natančno povzelo sodišče prve stopnje, je dr. D. ugotovila, da so tožniku pri poškodbi nastale številne trajne posledice v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kažejo v obliki kostnih brazgotin na številnih mestih telesa, vertikalne brazgotine, pooperacijske brazgotine in spremenjenega občutka na dotik v okolici pooperativne brazgotine ter lažja omejena gibljivost desne rame. Zaradi teh trajnih posledic je tožnikova življenjska aktivnost omejena na številnih področjih. Sodišče prve stopnje tega ni spregledalo. Na področju psihičnega zdravja iz izvedenskega mnenja dr. E. izhaja, da je pri tožniku mogoče zaslediti organsko osebnostno motnjo, saj se pri njem pojavljajo psihopatološki pojavi, značilni za to motnjo od pojavljanja okrnjenosti na področju višjih živčnih funkcij, do sprememb na področju osebnosti, zlasti glede motivacije ob pojavljanju anhedonije in hipobuličnosti. Gre za trajno okrnjenost v delovanju osrednjega živčevja, ki bo po vsej verjetnosti trajne narave in je izključno posledica škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku podano blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri učenju in sodelovanju, splošnih opravilih in zahtevah, sporazumevanju in skrbi zase ter zmerna okrnjenost življenjskih aktivnosti na področju življenja doma, medsebojnih stikov in odnosov ter na ostalih področjih življenja. Odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ustrezno odraža vse navedeno.

16. Ne držijo toženkine navedbe, da sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo primerljive sodne prakse oziroma da je pri tem navedlo primere, ki za predmetno zadevo niso relevantni. Primerjava z judikatom II Ips 97/2017 potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Oba primera obravnavata odškodnino za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri vsakodnevnih opravilih, kot so daljše hoje, stoje, skakanja, tekanja, počepanja. Tako kot v navedenem primeru tudi tožnik svojega dela ni več sposoben opravljati, omejena pa je tudi njegova prostočasna aktivnost (npr. rekreativno igranje nogometa). Dejansko stanje tožnikovih poškodb je podobno tudi zadevi II Ips 255/2014, zato ne držijo navedbe toženke, da ta sodba ni relevantna. Ne drži, kot v pritožbi navaja toženka, da bo tožnik (za razliko od navedenega primera) še vedno lahko opravljal delo fizičnega delavca. Že to, da je tožnik po okrevanju po poškodbi moral zamenjati zaposlitev, kaže, da je pri izbiri vrste del omejen, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Glede na to, da je tožnik trenutno v bolniškem staležu in da poteka postopek o ugotavljanju stopnje invalidnosti, je mogoče zaključiti, da bo ne glede na rezultat postopka težje našel zaposlitev. Toženkino laično sklepanje, da dejstvo, da je tožnik po zaključenem bolniškem staležu že dvakrat zamenjal službo, kaže na to, da mu volje ni primanjkovalo, ne vodi do drugačnih zaključkov, kot jih je dognal strokovnjak za področje psihiatrije. Menjava zaposlitve ni bila izraz tožnikove oportunitete ali iskanja novih kariernih priložnosti, temveč je bila za tožnika nujna, saj zaradi posledic poškodb prejšnjega dela ni več mogel opraviti. Toženka sicer pravilno navaja, da judikat VS000219634 ni primerljiv s predmetno zadevo, vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni bistvenega pomena, saj iz ostalih primerov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, izhaja, da je višina nepremoženjske škode ustrezno umeščena glede na podobne primera. Enako velja tudi za judikata VS000387325 in VS000422706, ki naj bi po navedbah toženke predstavljala pravilno podlago za višino odmerjene odškodnine. V obeh primerih sta oškodovanca utrpela zgolj nekatere, ne pa vseh posledic poškodb, ki jih utrpel tožnik, zato primerjava ne nakazuje potrebe po znižanju odškodnine.

**Sklepno o višini odškodnine**

17. Tudi po presoji pritožbenega sodišča višina odškodnine, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, ustreza konkretnim ugotovljenim okoliščinam in je tudi v skladu s sodno prakso.7 Prisojeni znesek je tako v skladu s kriteriji 179. čl. OZ in pomeni ustrezno zadoščenje za tožnikovo duševno in telesno trpljenje, še višji znesek pa bi lahko šel na roko težnjam, ki niso v skladu z naravo in z namenom denarne odškodnine za negmotno škodo. Tožnikova nepremoženjska škoda je ustrezno ocenjena na skupno nekaj več kot 40 neto povprečnih plač, pri čemer je njegove poškodbe mogoče uvrstiti med težje srednje hude (Fischer III). Za takšne sicer povprečna odškodnina skozi daljše obdobje znaša okoli 24 neto povprečnih plač.8 A ker je tožnik utrpel tim. politravmo, torej kombinacijo več (srednje hudih) poškodb, je povsem podoben primer iz sodne prakse težko najti. Po vsem, kar je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, pa ni mogoče pritrditi ne tožniku, da je odškodnina prenizka, ne toženki, da je previsoka. Ne eden ne drugi tega v pritožbah ne uspeta prepričljivo utemeljiti, kot je podrobneje obrazloženo zgoraj oz. izpodbiti ocene sodišča prve stopnje.

18. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi določen tek zamudnih obresti. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, se je tožnikovo zdravljenje zaključilo 16. 1. 2018, ko je dopolnil medicinsko dokumentacijo in toženko preko pooblaščenke v dopolnitvi odškodninskega zahtevka obvestil, da je zdravljenje zaključeno. Toženkina zamuda je torej nastopila z naslednjim dne, 17. 1. 2018. Tudi če je tožnik vmes spremenil tožbeni zahtevek, ta sprememba ne pomeni novo nastale škode, temveč gre za novo ovrednotenje škode, ki je bila določljiva že 16. 1. 2018. Toženka je zato dolžna plačati zamudne obresti od prisojenega zneska 18.633,91 EUR od dne 17. 1. 2018. 19. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v skladu 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zaznalo (2. odst. 350. čl. ZPP).

20. Ker sta bili obe stranki s svojima pritožbama neuspešni, sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 165. čl. ZPP).

1 Primerjaj naslednje odločbe: VSL sodba II Cp 1235/2018, VSRS sodba II Ips 467/2002, VSRS sodba II Ips 149/2012, VSL sodba in sklep II Cp 1684/2010, VSC sodba Cp 103/2018, VSL sklep III Cp 349/2017 in VSRS sodba II Ips 596/2006, VSL Sodba II Cp 1898/2021. 2 VSRS sodba II Ips 50/2021. 3 Glej npr. zadeve VSRS II Ips: 638/2008, 464/2002, 617/2003in 543/2006. 4 V tem so bile pri oškodovancu ugotovljene: rana na glavi, na uhlju, poškodba možganov, periferna udarnina pljuč na levi strani, subkapsularna poškodba vranice, globoke odrgnine v predelu levega komolca, prečni zlom leve stegnenice s poškodbo mehkih tkiv, odprt zlom leve goleni s poškodbo mehkih tkiv. 5 Pretres možganov, udarnine in razpočna rana na bradi, večdelni zlom leve lahti, poškodba levega zapestja, udarnina levega kolena, udranine po celem telesu. Kot posledica poškodb se je pojavila pareza živcev leve roke, zlasti radialnega živca in postkomocionalna stresna motnja; odškodnina 14 plač. 6 Zlom dvanajstega prsnega vretenca, aksialna udarnina ledvene hrbtenice, razpočna rana na glavi, udarnina in oteklina desne goleni; odškodnina 31 plač. 7 Glej tudi zadeve VSRS II Ips: 638/2008, 464/2002, 617/2003in 543/2006. 8 Glej Pregled sodne prakse, avtorjev Jadek Pensa et al, GV Založba Ljubljana 2001. str. 763, za kasnejše primere pa Berger Škrk (2010), str. 79 in tam navedeni primeri.