Jedro

Izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, saj jo je prvostopenjski organ izdal na zahtevo A.A., ki se izkazuje kot oseba, ki ima na podlagi pravnega posla pravico pridobiti lastninsko pravico na delu stavbe, na podlagi predloženega elaborata, iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da v kataster stavb, skladno z 2. odstavkom 64. člena ZENDMPE, pri prvem vpisu predmetne stavbe v kataster stavb niti ni bil v evidenco vpisan lastnik, zaradi česar so tožbeni ugovori tožnika še toliko bolj pravno nerelevantni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Geodetske uprave RS, Območna Geodetska uprava A., št. ... z dne 4. 9. 2006, je prvostopenjski organ odločil, da se stavba z naslovom: ...87/b, B., ki stoji na parcelnih št. 295/6 in 299/1 v katastrski občini C. (2015), vpiše v kataster stavb; da se stavbi in delom stavbe določijo identifikacijske številke, površine in dejanska raba, kot je razvidno iz tabele, ki je sestavni del izreka odločbe ter, da stroškov postopka ni bilo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ izvedel vpis v kataster stavb na podlagi zahtevka za prvi vpis stavbe in delov stavb A.A.. Zahtevi je bil priložen elaborat za prvi vpis stavbe v kataster stavb, ki ga je izdelalo podjetje A.A.A. d.o.o., sestavni del tega elaborata pa je bil tudi etažni načrt izdelan v skladu z 62. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE). Predmetni stavbi, ki stoji na parcelah 295/6 in 299/1 v k.o. B. (2015) je bila določena identifikacijska številka stavbe 2015-00569, ki je bila prevzeta iz evidence centralne baze stavb. Iz etažnega načrta pa so bile prevzete površine delov stavb, številke delov stavb in dejanska raba. Ker so bili izpolnjeni pogoji za prvi vpis stavbe v kataster stavb, je prvostopenjski organ odločil, da se predmetna stavba vpiše v kataster stavb.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika in v utemeljitev svoje odločitve navedel, da je bil predmet vpisa v kataster stavb samo stavba na ... 87/b v B, ki stoji na parc. št. 295/6 in 299/1 k.o. C. in so zato tožnikove pritožbene navedbe, ki zatrjujejo, da bi morala biti v izpodbijani odločbi na kakršenkoli način omenjena tudi parc. št. 56, ZKV št. 1044 k.o. C., neutemeljene. Predmet odločbe je namreč lahko samo predmetna stavba in njeni deli, to pa so po določbi 58. člena ZENDEMPE zgolj stanovanja, poslovni prostori in skupni prostori. Tudi če se v katastru stavb v skladu z drugim odstavkom 60. člena ZENDEMPE vodijo podatki o povezavi z registrom prostorskih enot, zemljiškim katastrom in zemljiško knjigo, ti podatki niso sestavni del odločbe o vpisu stavbe v kataster stavb in je očitek, da odločba ni popolna, tako neutemeljen. Ta očitek pa je neutemeljen tudi v delu, v katerem tožnik navaja, da v izpodbijani odločbi ni bila pravilno upoštevana njegova lastninska pravica na delu stavbe, ki je predmet izpodbijane odločbe. V skladu s 1. odstavkom 60. člena ZENDEMPE se v kataster stavb vpiše tudi podatek o lastniku stavbe, pri čemer je ta lastnik v primeru prvega vpisa v kataster stavb lahko zgolj tisti, ki je kot tak vpisan v zemljiški knjigi pri celotni stanovanjski stavbi. Šele izveden prvi vpis stavbe v kataster stavb na podlagi elaborata za vpis, katerega obvezni sestavni del je etažni načrt stavbe s prikazom načrta delov stavbe in njihove površine, bo lahko podlaga za vpis lastništva na posameznem stanovanju ali poslovnem prostoru kot delu stavbe v zemljiški knjigi in za nadaljnje spremembe lastništva na tem konkretnem delu stavbe. V fazi odločanja o prvem vpisu stavbe v kataster stavb pa je relevanten podatek o zemljiškoknjižnem lastniku celotne stavbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se podatki zemljiške knjige ne ujemajo s kupoprodajno pogodbo, ki jo je tožnik sklenil z B.B. (kot trenutno edinim lastnikom stavbe) za poslovni prostor v obravnavani stavbi, saj bo tožnik navedeno pogodbo lahko realiziral šele po prvem vpisu stavbe v kataster stavb. Ker tožnik ni navajal nikakršnih pritožbenih očitkov v zvezi s pravilnostjo zahteve za vpis, pravilnostjo elaborata, ki je bil podlaga za vpis, ali da bi bili nepravilno prikazani deli stavbe in njihove površine, je drugostopenjski organ njegovo pritožbo zavrnil ter odločil, da ni bilo stroškov postopka.

V tožbi tožnik navaja, da je bila na osnovi pogodbe o sofinanciranju z dne 1. 10. 1990, sklenjena kupoprodajna pogodba med tožnikom in B.B. za poslovni prostor, ki je v okviru poslovno stanovanjskega objekta na parcelah št. 295/6 in št. 299/1, z.k. vl. št. 1304, k.o. C.. Nadalje navaja, da je B.B. isto nepremičnino prodal B.B.B. d.o.o., ta pa je to nepremičnino prodala C.C.. Ker je v kupoprodajni pogodbi navedeno, da je stanje v zemljiški knjigi tako, da je z.k. vl. št. 1304 k.o. C. v korist lastnika telesa II na parc. št. 56 z.k. vložek št. 1044 C. in to ni predmet pogodbe, ta izjava pa ni resnična, je kupoprodajna pogodba z dne 30. 5. 1995 neveljavna. Prav tako je lažna in neveljavna pogodba z dne 8. 8. 1997 sklenjena med Skladom stavbnih zemljišč Občine B., B.B. in C.C. o ugotovitvi in uskladitvi pravnega stanja z dejanskim. Tudi ta pogodba, s katero je B.B. ponovno prišel do lastništva parcel št. 295/6 in 299/1, vpisano v vložno številko 1304 k.o. C., je nezakonita. Glede na navedeno je torej zemljiško stanje očitno ponarejeno in nezakonito, zaradi česar je, po mnenju tožnika, tožba utemeljena. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvami drugostopenjskega organa, ki se očitno strinja z nezakonitim zemljiškoknjižnim stanjem in je le-ta tako prevzel odgovornost za vso škodo, ki je zaradi izpodbijane odločbe nastala tožniku, zato tudi zahteva od ministrstva povračilo škode, saj mu je bila z nezakonito odločbo povzročena tako materialna kot nematerialna škoda.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Stranke z interesom, ki jih zastopa C.C.C. d.o.o., ki ga zastopa odvetnica D.D. so v odgovoru na tožbo prerekali tožbene ugovore tožnika in sicer so navajali, da so razlogi in ugovori, ki jih tožnik navaja za upravni spor irelevantni in se nanašajo na pogodbeni odnos med tožnikom, investitorjem gradnje, B.B., družbo B.B.B., d.o.o. in C.C. in tako tožnik neutemeljeno izrablja upravni postopek za uveljavljanje obligacijskopravnih in stvarnopravnih zahtevkov, ki jih lahko uveljavlja edino v pravdnem postopku. Z vlaganjem pravnih sredstev pa tožnik povzroča lastnikom stavbe na ... 87b v B. škodo, ker zavira vknjižbo njihove etažne lastnine v zemljiško knjigo. Tožba, ki jo je vložil ni utemeljena, ker je zahteva za vpis v kataster stavb pravilna in temelji na elaboratu za vpis v kataster stavb, ki vsebuje etažni načrt stavbe s prikazom načrta delov stavbe in njihove površine. V primeru, da tožnik poseduje listino, ki je lahko podlaga za vpis lastništva na njegovem poslovnem prostoru, se bo tožnik, tako kot ostali lastniki posameznih etažnih enot, lahko vknjižil v zemljiški knjigi kot lastnik. Sodišču tako predlagajo, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo predlagal, da sodišče tožbo zavrže, saj tožnik nima pravnega interesa. Navaja, da sta s tožnikom dejansko sklenila pogodbo z dne 1. 10. 1990, katere predmet je lokal v izmeri 25 m2. V času sklenitve predmetne pogodbe etažna lastnina še ni bila vzpostavljena, zato vknjižba lastninske pravice ni bila možna. Z izpodbijano odločbo pa je bila predmetna stavba vpisana v kataster stavb, stavbi in delom stavbe pa so bile določene identifikacijske številke, površina in dejanska raba. Na podlagi te odločbe je bila določena tudi identifikacijska številka poslovnemu prostoru, ki je bila predmet pogodbe med B.B. in tožnikom, z vknjižbo etažne lastnine pa šele nastopijo pogoji za vknjižbo lastninske pravice na tem prostoru. Stranka z interesom vknjižbi lastninske pravice tožnika ne nasprotuje, pač pa je pripravljena tožniku kadarkoli izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist, če kupoprodajna pogodba za vknjižbo ne bi zadoščala.

Odgovor na tožbo je bil poslan tudi strankam, ki pa odgovora na tožbo niso podali.

Tožba ni utemeljena.

V ZENDMPE (Uradni list RS, št. 52/00 in nadaljnji), ki ga je sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 162. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06), ki določa, da se geodetske storitve ter postopki evidentiranja podatkov o stavbah in delih stavb v kataster stavb in evidentiranja njihovih sprememb, ki so se začeli po določbah ZENDMPE, končajo po določbah ZENDMPE, je določeno, da zahtevo za prvi vpis stavbe v kataster stavb vloži lastnik zemljišča, stavbe oziroma dela stavbe, ko je stavba zgrajena. Zahtevo lahko vloži tudi oseba, ki ima na podlagi pravnega posla pravico pridobiti lastninsko pravico na stavbi ali delu stavbe. Ob vpisu stavbe, v kateri je več delov stavbe, se obvezno vpišejo tudi vsi deli stavbe in skupni prostori (61. člen ZENDEMPE). Zahtevi za prvi vpis stavbe se priloži elaborat, ki ga izdela geodetsko podjetje ali podjetje, ki izdeluje projektno dokumentacijo. Elaborat obvezno vsebuje etažni načrt (62. člen ZENDMPE). Geodetska uprava o vpisu izda posebno odločbo, v kateri določi identifikacijsko številko za novo vpisano stavbo ali del stavbe. Odločba se vroči vlagatelju zahteve in lastniku (3. odstavek 63. člena ZENDMPE). Pri prvem vpisu stavbe oziroma dela stavbe v kataster stavb se podatek o lastniku ne vpisuje (64. člen ZENDEMPE). Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v upravnem postopku odločil na podlagi navedenih zakonskih določb o prvem vpisu stavbe in delov stavb v kataster stavb, stavbi in delom stavbe pa določil identifikacijske številke, površino in dejansko rabo, čemur vse pa tožnik niti ne oporeka. Tožnik namreč ne zatrjuje nikakršnih nepravilnosti v zvezi z upravnim postopkom prvega vpisa predmetne stavbe v register stavb, temveč prereka izpodbijano odločbo zaradi, po njegovem mnenju, nezakonitega stanja vpisanega v zemljiško knjigo, kar pa ni in ne more biti predmet upravnega postopka, kakor tudi ne predmet upravnega spora. Sodišče je namreč v upravnem sporu pristojno odločati o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, tožnik pa kot že povedano ne navaja nikakršnih kršitev v zvezi z upravnim postopkom, ki bi bile lahko upoštevane kot pravno relevanten tožbeni ugovor v tem postopku, saj tožnik oporeka stanju v zemljiški knjigi, katerega zakonitost pa se preverja v pravdnem postopku pred sodiščem pristojnim za civilne zadeve.

Upoštevaje navedeno je po presoji sodišč izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, saj je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal na zahtevo A.A., ki se izkazuje kot oseba, ki ima na podlagi pravnega posla pravico pridobiti lastninsko pravico na delu stavbe, na podlagi predloženega elaborata, iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da v kataster stavb, skladno z 2. odstavkom 64. člena ZENDMPE, pri prvem vpisu predmetne stavbe v kataster stavb niti ni bil v evidenco vpisan lastnik, zaradi česar so tožbeni ugovori tožnika še toliko bolj pravno nerelevantni.

Sodišče je tako na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 05/06 in 26/07 ter 65/08 – sklep US, 119/08 – odl. US, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper izpodbijano odločbo , št. ... z dne 4. 9. 2006, ki ga šteje kot izpodbijani akt po 2. členu ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče pa ni odločalo, niti ni tožnika napotilo na pot pravde v zvezi z njegovim tožbenim zahtevkom za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi izpodbijane odločbe, saj je štelo, da je z zavrnitvijo tožbe odpadla podlaga za odškodninski zahtevek.