Jedro

Tudi če je tožena stranka izpolnila mednarodni tovorni list (CMR) drugače, kot sta se pravdni stranki dogovorili, je tožeča stranka s tem, ko je ta mednarodna tovorna lista brez pripomb oz. ugovorov označila s svojo štampiljko, sprejela vse oz. soglašala z vsemi, v njima navedenimi (tudi spremenjenimi), postavkami, čeprav jih sicer predhodno ni prebrala, in torej tudi z vpisano klavzulo INCOTERMS 1990 (Ex Works) določenim plačnikom prevoza blaga. Samostojni podjetnik posameznik mora pri opravljanju svoje (poklicne) dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Nepoznavanje klavzul INCOTERMS 1990 ni opravičljivo.

Izrek

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno ter se potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.5.1998, opr. št. I Pg 770/97-15 izreklo, (1.) da se plačilni nalog Okrožnega sodišča v Celju, opr.št. I Pg 121/97 z dne 13.10.1997 razveljavi, (2.) da se (tožbeni) zahtevek tožeče stranke: "Tožene stranke E. je dolžna plačati tožniku 195.173,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.7.1995 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." zavrne in (3.) da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.987,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 26.5.1998 dalje do plačila,v 8 dneh pod izvršbo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje najprej povzelo potek mandatnega in pravdnega postopka ter navedbe pravdnih strank: tožeče stranke v dne 23.7.1997, v dne 11.11.1997 in v dne 6.1.1998 vloženih mandatni tožbi in pripravljalnih spisih ter tožene stranke v dne

21.10.1997 vloženem "ugovoru zoper predlog za izdajo plačilnega naloga Pl 19/97 in odgovorom na tožbo" in v "predlogu ugovora sodišča" z dne 11.12. 1997; naštelo pa je tudi na glavni obravnavi v dokaznem postopku izvedene dokaze. Nato pa je zapisalo: "Sodišče ni moglo slediti zatrjevanjem tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške opravljanega prevoza. Na računu št. 56/95 se tožeča stranka sklicuje na dva CMR-mednarodna tovorna lista št. 0437060 in št. 0437052, iz katerih pa je razvidno, da sta stranki glede plačila voznine dogovorili klavzulo EX WORKS, to je klavzula po INCOTERMS 90, ki določa, da plača voznino prejemnik blaga. Glede na to, da je prevoz opravila tožeča stranka, ki je gospodarski subjekt, ki se ukvarja izključno s tovrstnimi storitvami, bi morala vedeti, kaj pomeni takšna dogovorjena klavzula. Dejstvo je, da je tožeča stranka omenjena mednarodna tovorna lista žigosala, kar pomeni, da se je seznanila z njuno vsebino, zato njeno sklicevanje na zmoto ni opravičljivo.

Tožeča stranka je v pravdi popolnoma propadla, zato mora v skladu s

154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Tožena stranka je na glavni obravnavi priglasila pravdne stroške v višini 7.987,50 SIT, ki ji jih sodišče v celoti prizna v skladu z Zakonom o sodnih taksah, predstavljajo pa takso za ugovor zoper plačilni nalog in stroške pooblaščenca." Tožeča stranka z dne 24.8.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga,da pritožbi ugodi,izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbenih stroških tožeča stranka priglaša: "Pritožba 200 točk taksa - " V pritožbi tožeče stranka navaja: "Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila terjatve v znesku 195.173,00 SIT. Znesek se nanaša na stroške prevoza, ki ga je tožnik opravil v korist tožene stranke. Tožena stranka dolžnega zneska ni poravnala z izgovorom, da je plačnik nastalih prevoznih stroškov podjetje EEC iz Nemčije.To naj bi nedvomno izhajalo iz tovornega lista, katerega je podpisal tudi tožnik.

Na enako stališče se je postavilo tudi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o tožbenem zahtevku. Po oceni sodišča prve stopnje se naj bi pravdni stranki dogovorili, da bo stroške prevoza v Nemčijo poravnalo podjetje E., za katero je bilo prevoz blaga opravljen.

Tožnik je že v svoji pripravljani vlogi navedel, da je prevoz blaga naročila tožena stranka.Izrečeno sta se dogovorili, da stroške prevoza plača tožena stranka. Brez takega dogovora tožnik prevoza ne bi opravil. Tožena stranka mu je izpolnila tovorni - mednarodni list in v rubriko, kjer se vpisujejo podatki o plačilu prevoznine zapisala, da stroške prevoza plača prejemnik blaga.Tožnik listine ni prebral,saj je verjel, da dogovor drži. Šele kasneje, ko je tožnik tožeči stranki izdal fakturo in je fakturo tožena stranka zavrnila ugotovil, da je v listini navedeno,da stroške prevoza plača prejemnik blaga. Tožnik je vztrajal, da mu stroške poravna tožena stranka kot izrecni naročnik prevoza. Pojasniti je še,da tožnik ni stalni prevoznik v mednarodnem prometu in mu tozadevne klavzule mednarodnih prevoznih listih niso znane kot se to zmotno navaja v izpodbijani sodbi.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo dejansko stanje v tej smeri popolno ugotoviti. Zlasti bi moralo razščistiti kaj sta se pravdni stranki dejansko dogovorili.Ni dovolj,da tožena stranka sama izpolnil vnaprej pripravljen obrazec in v istega vnese tako pomembno klavzulo kot je dogovor o plačilu prevoznine. To bi bilo možno z natančnim zaslišanjem predstavnikov pravdnih strank in bolj popolnoma oceniti sam motiv dogovora o prevoznih stroških glede na to, da tožnik prejemnika blaga sploh ne pozna in da z njim ni imel nobenih stikov.

Še le po tako izvedenem dokaznem postopku bo moč odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka." Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo z dne 4.9.1998 prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in smiselno predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bil z na prvi stopnji izdano izpodbijano sodbo postotopek pred sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999 (novega)) ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), se je ta pritožbeni postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90 (čl. 498/I (novega) ZPP))).

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP), ni podana.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno (čl. 7/I ZPP); na podlagi navedb in dokazov,podanih oz. predlaganih do konca postopka na prvi stopnji namreč ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo (ugoditvijo tožbenemu zahtevku) tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP).