Jedro

Upoštevaje vsa ugotovljena dejstva (da je tožnica že opravila nakup, da je po zaključku blagajne in POS terminala neplačane izdelke zložila v belo vrečko in nekaj v voziček, da je z belo vrečko stopila iz prostorov toženke), hkrati z reakcijo tožnice ob prihodu varnostnikov in poudarjanjem, da je šlo po večini za izdelke za odpis, je (obarvani) naklep dokazan.

Za presojo, ali gre za hujšo kršitev kot razlog za odpoved, ni bistveno, kakšne vrednosti so izdelki, saj praviloma ni ključen vrednostni kriterij; hujša kršitev je lahko podana tudi v primeru, če delodajalec s samo kršitvijo ni oškodovan oziroma če ta zanj nima posledic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 12. 2023. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2023, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 12. 2019 za delovno mesto prodajalec, da je dolžna toženka tožnico pozvati na delo na delovno mesto prodajalec in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati delovno dobo ter urediti vpis delovne dobe v matično evidenco, da ji je dolžna za ta čas plačati nadomestila plače v višini 1.100,00 EUR in dodatek za delovno dobo v višini 93,56 EUR mesečno, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2.Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je sledilo navedbam toženke in z njene strani predlaganim dokazom, navedbe in izpoved tožnice je zanemarilo. A. A. in B. B. nista skladno izpovedala o pregledu tožnice, saj je A. A. izpovedala, da sta pregled opravila skupaj, B. B. pa, da je med pregledom stal zunaj. Tako je izpovedal, ker mu je tožnica očitala, da se je neprimerno vedel. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Čeprav iz videoposnetka ni razvidno, da bi tožnica z vrečko zapustila skladišče, je sodišče prve stopnje navedeno ugotovilo. Le nagnila se je skozi vrata. C. C., D. D. in E. E. so neverodostojne priče, zaposlene pri toženki. Neresnično so izpovedale o možnosti nakupa izdelkov po zaključku blagajne. Svojo izpoved so prilagodile navedbam toženke. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti izpovedim F. F. in G. G., ki nista več zaposleni pri toženki. Potrdili sta, da so delavke izdelke, ki so jih nameravale kupiti, prinesle v skladišče. To sta potrdili C. C. in D. D. Tožnica nakupa ni mogla opraviti, ker je C. C. še pomivala tla v poslovalnici. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je imela tožnica namen odtujiti izdelke. Namen bi lahko ugotavljalo le iz njenih navedb. Ni imelo razloga, da njeni izpovedi ne bi verjelo. Namena ni pravilno temeljilo na dejstvu, da je šlo za izdelke za odpis. Toženka je pritiskala na delavke, da kupijo izdelke za odpis, kar je potrdila G. G. Tožnica se je v skladišče vrnila, da bi izdelke plačala. Aprehenzijska teorija ne pride v poštev, saj tožnica izdelkov ni nesla iz skladišča. Vrečka z izdelki je bila ves čas v skladišču. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevane diskriminacije. Tožnico je omejilo v podajanju navedb, v zvezi s temi dejstvi ni zaslišalo prič. Toženka ni upoštevala invalidnosti tožnice, ni prilagodila delovnega mesta, napotila jo je na delo v drugo poslovalnico. To je storila po očitanemu dogodku, dela ji ni prepovedala, kar kaže, da ni šlo za hudo kršitev. Napotitev na delo v drugo poslovalnico je bila kaznovalen ukrep. Odpoved je bila prekomeren ukrep, tožnica je bila 36 let zaposlena pri toženki, toženka zoper njo nikoli ni ukrepala. Vrednost izdelkov je bila majhna, toženka sploh ne bi bila oškodovana, saj bi bili izdelki odpisani. Tožnica ni imela namena, da bi jih odtujila. Je težko zaposljiva in v socialni stiski po prenehanju delovnega razmerja. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ne da bi očitek konkretizirala. Sodba z uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni obremenjena, saj ima navedene izčrpne in prepričljive razloge za sprejeto odločitev, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje in glede na bistvene pritožbene navedbe tožnice dodaja, kot sledi.

6.Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam in dokazom toženke. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je podrobno povzelo vsebino njene izpovedi (točka 11 obrazložitve) in prepričljivo utemeljilo, zakaj ji v določenih delih ni verjelo (točka 12 obrazložitve). Obrazložilo je, zakaj je štelo, da določene navedbe tožnice niso dokazane oziroma zakaj je določena dejstva (na primer glede namena, da izdelke plača; glede možnosti, da izdelke plača po tem, ko sta bila blagajna in POS terminal že zaključena; da je stopila iz prostorov toženke) ugotovilo drugače, kot jih je zatrjevala. Določena dejstva je ugotovilo, kot jih je zatrjevala in o njih izpovedala tožnica (da je spornega dne že opravila nakup, da je po tem in po zaključku blagajne in POS terminala nabrala nekaj izdelkov, da jih je nekaj zložila v belo vrečko in nekaj v nakupovalni voziček).

7.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2023, ki jo je toženka podala iz razloga, določenega v 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1); očitala ji je, da je 24. 6. 2023 iz poslovalnice skušala odtujiti več prehrambenih izdelkov, kar ji je bilo ob nadzoru varnostnikov preprečeno. Ravnanje predstavlja najmanj iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja male tatvine iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

8.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur tožnica ne nasprotuje, je 24. 6. 2023 po zaključku blagajne in POS terminala nabrala nekaj izdelkov. Teh izdelkov ni plačala. V pritožbi neutemeljeno vztraja, da izdelkov ni odtujila (ali skušala odtujiti), saj z njimi ni stopila iz prostorov toženke in jih je imela namen plačati.

9.V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja neskladje v izpovedi B. B. in A. A., varnostnikov, ki sta opravljala pregled. Drži sicer, da je B. B. izpovedal, da on ni opravljal pregleda, ampak je zunaj čakal na prihod policije, A. A. pa, da sta pregledovala skupaj, vendar navedeno za odločitev ni bistveno niti tega dejstva (kako je potekal pregled) sodišče prve stopnje pravilno ni posebej ugotavljalo. Enako velja za s strani tožnice izpostavljene navedbe, da se je B. B. ob pregledu vedel neprimerno (da jo je prisilil, da je izdelke odložila v pekovsko košaro; da je rekel, da ne bi poklical policije, če bi se opravičila).

10.Na podlagi v tem (bistvenem) delu skladnih izpovedi, ne le B. B. in A. A., ampak tudi posrednih prič C. C., prodajalke, in E. E., namestnice poslovodje, potrjenih z vsebino predložene listine (zapisnik o preprečitvi iznosa neplačanega blaga) in videoposnetkom nadzorne kamere, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica 24. 6. 2023 z belo vrečko, v kateri so bili neplačani izdelki, stopila iz prostorov toženke (skladišča). Njene drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Upoštevaje uveljavljeno aprehenzijsko teorijo, po kateri je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec stvari dobi v svojo posest, oziroma stališče, da za dokončanje kaznivega dejanja zadošča, da je odvzeta stvar izločena iz drugih stvari, je pravilno štelo, da je tožnica očitano ravnanje storila, ko je z izdelki v vrečki stopila na parkirišče. Lahko bi celo šteli, da je bilo to že, ko je izdelke dala v vrečko, kot je zatrjevala toženka, kar bi pomenilo, da so pritožbene navedbe, s katerimi tožnica graja ugotovitev, da je z vrečko stopila iz prostorov toženke na parkirišče, za odločitev nebistvene.

11.Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da sodišče ne bi smelo verjeti izpovedim prič C. C., E. E. in D. D., poslovodje, ki so še vedno zaposlene pri toženki, saj jim to a priori ne odvzema verodostojnosti. Očitek se nanaša na ugotavljanje z njene strani zatrjevanega dejstva, da bi izdelke lahko plačala še po zaključku blagajne in POS terminala, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži. Tako so izpovedale izpostavljene priče, kar je ustrezno upoštevalo. F. F. in G. G. sta sicer potrdili, da se je lahko blagajno ponovno odprlo, da se je zaračunalo izdelke po zaključku (pri čemer je G. G. izpovedala, da je bilo to, če se je spregledalo kupca v trgovini ali po nesreči zaključilo blagajno), pri čemer je sodišče prve stopnje ustrezno razlogovalo, da tudi če bi to držalo, tožnica 24. 7. 2023 ni imela namena izdelkov plačati, saj jih sicer ne bi prinesla pred izhod iz skladišča.

12.Tožnica v pritožbi sicer poudarja, da je bilo v navadi, da so prodajalke izdelke, ki so jih nameravale kupiti, prinesle v skladišče. Tako sta izpovedali C. C. in D. D. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera, da je tožnica nekaj izdelkov že plačala pred zaključkom blagajne in da je izdelke, ne le prinesla v skladišče, ampak jih dala v vrečko in z njo stopila iz prostorov toženke, ni mogoče šteti, da bi jih v skladišče prinesla, da bi jih, ko bi C. C. pomila tla v poslovalnici, plačala. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, bi tožnica, če bi hotela vprašati moža ali sina, ki sta jo čakala zunaj na parkirišču, ali še kaj rabijo, to storila, ne da bi držala v rokah vrečko, v kateri so bili neplačani izdelki (in ne da bi jo prinesla na parkirišče). Poleg tega je C. C., ki jo je za zaslišanje v tožbi predlagala tožnica, zanikala, da bi ji tožnica rekla, da bi izdelke nameravala plačati (računala bi jih ona, saj prodajalke niso smele računati same sebi). Oziroma še več, kot je na podlagi njene izpovedi ugotovilo sodišče prve stopnje, jo je tožnica naslednjega dne nagovarjala, da naj reče, da je izdelke nameravala plačati z e-bonom.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno kot nebistveno opredelilo dejstvo, ali je tožnica 24. 6. 2023, preden je z belo vrečko stopila iz prostorov toženke, že zaključila z delom (evidentirala zaključek delovnega časa) in ali je bila še oblečena v službeno oblačilo, kar neutemeljeno poudarja v pritožbi.

14.Naklep odraža storilčev subjektivni odnos do dejanja. Ugotavlja se iz okoliščin ravnanja, k0t je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Tožnica mu v pritožbi neutemeljeno očita, da ni imelo razloga, da njeni izpovedi ne bi verjelo, oziroma da bi moralo glede naklepa slediti njenim navedbam. Upoštevaje vsa ugotovljena dejstva (da je tožnica že opravila nakup, da je po zaključku blagajne in POS terminala neplačane izdelke zložila v belo vrečko in nekaj v voziček, da je z belo vrečko stopila iz prostorov toženke), hkrati z reakcijo tožnice ob prihodu varnostnikov in poudarjanjem, da je šlo po večini za izdelke za odpis, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je (obarvani) naklep dokazan; da je dokazano, da je tožnica ravnala hote in da je imela (prilastitveni) namen odtujiti izdelke (za katere je tudi vedela, da jih, čeprav gre za izdelke za odpis, mora plačati).

15.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so v ugotovljenem ravnanju podani vsi elementi kaznivega dejanja male tatvine in da gre za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi z drugim in prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ter hkrati za razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (naklepoma storjena hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja; tožnica je kršila tako zakonske kot pogodbene določbe, ki jih je citiralo v izpodbijani sodbi).

16.Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo v izpodbijani sodbi, da je podan nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem ustrezno upoštevalo s strani tožnice poudarjeno dejstvo, da je bila pri toženki zaposlena 36 let (in da v tem času ni imela težav), ter presodilo, da ne pretehta nad okoliščinami in interesi na strani toženke, ki jih je ugotovilo predvsem iz izpovedi H. H., takratne vodje maloprodajnega območja. Skladno s poslovno politiko toženke se tatvine ne tolerirajo, s čimer so delavci seznanjeni. Tožnica si je 24. 6. 2023 prisvojila izdelke, do katerih je imela glede na delo prodajalke vsakodnevno dostop. Pri svojem ravnanju (nameri) ni bila uspešna le iz razloga, ker sta varnostnika opravljala pregled. Toženka je v posledici očitanega in ugotovljenega ravnanja utemeljeno izgubila zaupanje vanjo.

17.Za presojo je nebistveno, da toženka tožnici ni takoj po 24. 6. 2023 prepovedala opravljanja dela, niti da jo je premestila v drugo poslovalnico (ji odredila delo v drugi poslovalnici), česar sodišče prve stopnje ni opredelilo kot kaznovalni ukrep, kot neresnično prikazuje tožnica v pritožbi.

18.Tožnica v pritožbi v delu, v katerem graja zakonitost odpovedi upoštevaje prvi odstavek 109. člena ZDR-1, neutemeljeno poudarja, da so bili izdelki, ki so bili povečini za odpis, majhne vrednosti, saj je to upoštevano pri pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja (majhna tatvina). Za presojo, ali gre za hujšo kršitev kot razlog za odpoved, pa ni bistveno, kakšne vrednosti so izdelki, saj praviloma ni ključen vrednostni kriterij; hujša kršitev je lahko podana tudi v primeru, če delodajalec s samo kršitvijo ni oškodovan oziroma če ta zanj nima posledic, kot je bilo že zavzeto stališče v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 8/2019 z dne 10. 9. 2019).

19.Na podlagi pravilne presoje, da so bili za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni zakonski pogoji, kar je narekovalo zavrnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nebistvene zavrnilo navedbe tožnice, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bila diskriminirana na podlagi starosti in invalidnosti (zagotavljanje posebne obutve, stola; odrejanje dela v poslovalnici bliže doma). Ker gre za nebistvena dejstva, dejanskega stanja s tem v zvezi zakonito ni ugotavljalo in glede tega ni zaslišalo prič. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

20.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21.Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 204, 204/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.