Jedro

Nima statusa novinca zavezanec, ki izpolnjuje dva kumulativna pogoja: da je že opravljal dejavnost in da mu je bila skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 21.4.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke Izpostave K. z dne 26.10.1994, s katero je tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1993 ugotovljen davek v znesku 1.828.988,00 SIT. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da tožniku ni bila priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti, ker je pred ustanovitvijo skupne obratovalnice z H. in B.G., tožnik H.G. že opravljal gradbeno dejavnost. Pri pregledu poslovne dokumentacije je bilo še ugotovljeno, da niso bili predloženi vsi izstavljeni računi za opravljene gradbene storitve. Na podlagi knjigovodske kartice podjetja H. iz K. in poslovne dokumentacije skupne obratovalnice je bilo ugotovljeno, da je znašal promet skupne obratovalnice 28.089.334,00 SIT. Nadalje je davčni organ pri pregledu poslovanja ugotovil, da je kot strošek pod postavko pomožni material, drobni inventar in embalaža na podlagi bremepisov, izdanih od podjetja H.K., knjiženo 10.010.795,00 SIT kot strošek porabe betona, opažnih elementov ter izgubljenega orodja po gradbiščih. Ker pa je iz pogodbe, sklenjene med skupno obratovalnico in podjetjem H.K., razvidno, da je tožnik opravljal le gradbene storitve brez materiala, stroški v zvezi z materialom niso priznani med odhodki. Ugotovljeno je tudi, da je pod postavko zakupnine in najemnine knjižen znesek 1.543.077,00 SIT kot strošek, ki se nanaša na prenočevanje delavcev v Luškem domu. Glede na to, da stroške nastanitve delavcev ne nosi delodajalec, ti stroški niso bili priznani med odhodki.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega zakona. Navaja, da je res že opravljal dejavnost, vendar na Kosovu, tam pa mu ni bila s takrat veljavnimi predpisi priznana nobena olajšava za pričetek dejavnosti. Ko je prekinil z opravljanjem dejavnosti na Kosovu, je povsem na novo registriral dejavnost v Sloveniji. Gre torej za osebo, ki je sicer prej opravljala dejavnost, za katero pa ji niso bile priznane nobene olajšave, ki je nato z dejavnostjo prekinila in jo pričela na novo opravljati. Tožnik meni, da bi v skladu z 48. členom Zakona o dohodnini moral biti kot zavezanec uvrščen v krog upravičencev do olajšave zaradi novo pričete dejavnosti. Dejansko stanje je tudi napačno ugotovljeno v delu, ki se nanaša na bremepise podjetja H., v skupnem znesku 10.10795,00 SIT, saj je bil ta znesek H. fakturiran, vendar nikoli plačan, oz. so bili zanj izdani bremepisi. Za ta znesek torej tožnik ne bi smel biti obdavčen. Prav tako velja glede zneska 1.543.077,00 SIT, ki je bil dejansko strošek. V dogovoru z zaposlenimi, so se jim plačevale prenočiteve namesto dnevnic. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe zaradi razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

V zadevi gre za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993 na podlagi Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 p.b.- ZDoh). Po 1. odstavku 48. členu ZDoh se zavezancem, ki so na novo pričeli opravljati dejavnost, dobiček prvega leta poslovanja ne obdavči, v drugem letu poslovanja se obdavči 34%, v tretjem letu poslovanja pa 66% dobička. V 2. alinei 4. odstavka člena, da se za zavezanca, ki je na novo pričel opravljati dejavnost, ne šteje zavezanec, ki je že opravljal dejavnost in mu je bila skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti. To pomeni, da statusa novinca nima zavezanec, ki izpolnjuje dva kumulativna pogoja: da je že opravljal dejavnost in da mu je bila skladno s takrat veljavnimi predpisi priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti.

V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je tožnik že opravljal gradbeno dejavnost in le na tej podlagi mu uveljavljana olajšava za začetek opravljanja dejavnosti ni bila priznana. Po presoji sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker ni ugotovljen še drugi pogoj, ali je bila tožniku kot zavezancu, po predpisih, ki so veljali v času, ko je začel opravljati dejavnost, priznana olajšava za pričetek opravljanja dejavnosti.

Glede stroškov, ki jih davčni organ zavezancu ni priznal, tožnik pa temu v tožbi ugovarja, sodišče ne more opraviti kontrole zakonitosti. Tožena stranka se namreč pri tem sklicuje na dokaze (knjigovodsko kartico in sklenjeno pogodbo s podjetjem H. iz K.), ki jih ni v upravnih spisih. Zato sodišče le na podlagi zapisnika o kontroli poslovanja ne more presoditi tožbenih navedb, kolikor se te nanašajo na nepriznane stroške.

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77), ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97).