31. 1. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marjana Pišljarja iz Rovt na seji dne 31. januarja 2002

sklenilo:

Pobuda Marjana Pišljarja za začetek postopka za oceno ustavnosti 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in 57/89) se zavrže.

Obrazložitev

1.Pobudnik izpodbija v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določbo, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Ta določba je veljala, ko je bila pobuda vložena, od 1. 1. 2002 pa zaradi uveljavitve Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - OZ) ne velja več.

2.Pobudnik opravičuje svoj pravni interes za presojo s tem, da v pravdni zadevi, v kateri se je skliceval na izpodbijano določbo, ni imel uspeha in so bila redna pravna sredstva v tisti pravdi izčrpana z izidom sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 627/94 z dne 28. 3. 1996, s katero je njegovo revizijo, oprto na izpodbijano določbo, kot neutemeljeno zavrnilo.

3.Čeprav pobuda v naslovu izrecno predlaga presojo ustavnosti omenjene določbe, izhaja iz obrazložitve pobude predvsem želja, da bi Ustavno sodišče to določbo interpretiralo. Toda interpretacija zakonskih določb ni ena od pristojnosti Ustavnega sodišča (21. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Zgolj tako razumljeno pobudo bi bilo torej treba zavreči zaradi nepristojnosti.

4.Prav tako ne more biti predmet izpodbijanja v pobudi to, kako so sodišča v posamičnem primeru razlagala in uporabila zakonsko določbo. Zoper posamični akt sodišča daje ZUstS prizadetim pod izrecnimi, v zakonu zapisanimi pogoji možnost ustavne pritožbe, kar je pobudnik tudi storil, a Ustavno sodišče njegove ustavne pritožbe ni sprejelo (sklep Ustavnega sodišča št. Up-214/96 z dne 7. 3. 1997).

5.Iz pobudnikovih navedb bi se dalo tudi sklepati, da izpodbija določbo ZOR, ker je premalo določna in povzroča zaradi tega pravno negotovost prizadetih (2. člen Ustave), sodiščem pa dopušča, da jo v posamičnih primerih različno uporabljajo in prihaja tako do kršitev ustavnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

6.Za tako razumljeno pobudo manjka pobudniku pravni interes. Ta je po drugem odstavku 24. člena ZUstS podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Ne glede na to, kakšno odločbo bi moglo (v skladu s 47. členom ZUstS) izdati Ustavno sodišče, ko bi ugotovilo neskladje izpodbijane, a ne več veljavne določbe z Ustavo, je gotovo, da z njo ali na njeni podlagi ne bi bilo mogoče spremeniti sodne odločitve, iz katere pobudnik izvaja svoj pravni interes in s katero je bilo o spornem razmerju, torej tudi o pobudnikovem pravnem položaju, izvirajočem iz njega, dokončno odločeno.

7.Iz vseh obrazloženih razlogov je bilo treba pobudo zavreči.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.

Namestnik predsednice: dr. Janez Čebulj