Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je bila z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.5.1951 odrejena sekvestracija vsega premoženja M.V. (tožnikove tete) v smislu Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (ZZPIZ). Iz zemljiške knjige pa izhaja, da je bila sporna parcela v državno last prenešena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.1959, izdanega zaradi zemljiškoknjižne izvedbe sklepa o zaplembi z dne 21.1.1959, izdanega v času, ko je prejšnja lastnica M.V. že bila ameriška državljanka (ameriško državljanstvo je pridobila, kar ni sporno, 18.10.1955). Glede na to je imela po Sporazumu med Vlado FLRJ in Vlado ZDA z dne 5.11.1964 pravico za odvzeto premoženje dobiti odškodnino od ZDA ter jo ta okoliščina zato po 2. odstavku 10. člena ZDen iz denacionalizacije izključuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.1.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Bežigrad, z dne 23.12.2004, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo parc. št.... k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je po njegovi presoji izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu in da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.5.1951, na katero se kot na pravni temelj podržavljenja sklicuje tožnik, izrecno izhaja, da se z njo na podlagi 10. in 11. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46, v nadaljevanju ZZPIZ) odreja sekvestracija vsega premoženja M.V. ter se neposredna uprava nad premoženjem prepusti Upravi ljudskega premoženja pri MLO L.-m. Sekvestracija po navedenem zakonu je bila tako sredstvo zavarovanja premoženja, za katero se utemeljeno pričakuje, da bo odvzeto z zaplembo in glede katerega obstaja nevarnost, da bi se uničilo, odsvojilo, obremenilo ipd., s čimer bi bilo podržavljenje lahko otežkočeno. To po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da z odločbo o sekvestraciji premoženje v obravnavani zadevi ni moglo biti odvzeto, pač pa je bila z njo le odrejena omejitev razpolaganja. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da tudi iz zemljiške knjige izhaja (zemljiškoknjižni vložek za vl. št...), da je zemljiškoknjižno sporna parcela v državno last bila prenešena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.1959, izdanega zaradi zemljiškoknjižne izvedbe sklepa o zaplembi z dne 21.1.1959, izdanega v času, ko je prejšnja lastnica M.V. že bila ameriška državljanka (ameriško državljanstvo - ZDA - je pridobila, kar ni sporno, 18.10.1955), kar ji je po sporazumu med Vlado FLRJ in Vlado ZDA z dne 5.11.1964 dajalo pravico za odvzeto premoženje dobiti odškodnino od ZDA. Ta okoliščina zato po mnenju sodišča prve stopnje po 2. odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) M.V. iz denacionalizacije izključuje. Prav tako so po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljeni tožnikovi ugovori, s katerimi tožnik kot nezakonito napada zaplembne odločbe v zvezi z M.V. ter postopek vročitve teh odločb, saj zakonitost teh odločb in postopkov, v katerih so bile izdane, nista predmet denacionalizacijskega postopka, v katerem se ob izpolnitvi predpisanih pogojev zgolj odloča o vračilu premoženja, podržavljenega po pravnih podlagah, ki jih ZDen ureja v 3. do 5. členu.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik v celoti ponavlja tožbene navedbe. Ponovno trdi, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.1959, na katerega se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje, le sklep, ni pa odločba. Odločba o zaplembi premoženja pa je bila za M.V. izdana 12.5.1951 in je na tej podlagi prvostopni organ v svojem prvem poročilu z dne 9.8.2004 denacionalizacijo utemeljeno priznal. Nikjer pa ne obstaja listina, ki bi pojasnjevala, da je bilo zemljišče parc. št... izvzeto iz zaplembe premoženja leta 1951. Ker je bil odvzem premoženja M.V. z odločbo z dne 12.5.1951, M.V. pa je postala državljanka ZDA 18.10.1955, se Sporazum med Vlado FLRJ in Vlado ZDA z dne 5.11.1964 ne nanaša na M.V. kot denacionalizacijsko upravičenko. Nanjo se zato tudi ne nanaša določba 2. odstavka 10. člena ZDen. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka in Slovenska odškodninska družba Ljubljana, prizadeta stranka v tem upravnem sporu, na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) obravnava vloženo tožnikovo pritožbo kot pritožbo po ZUS-1. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je bila z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.5.1951 odrejena sekvestracija vsega premoženja M.V. (tožnikove tete) v smislu Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (ZZPIZ). Iz zemljiške knjige pa izhaja (zemljiškoknjižni vložek za vl. št...), da je bila sporna parcela v državno last prenešena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.1959, izdanega zaradi zemljiškoknjižne izvedbe sklepa o zaplembi z dne 21.1.1959, izdanega v času, ko je prejšnja lastnica M.V. že bila ameriška državljanka (ameriško državljanstvo je pridobila, kar ni sporno, 18.10.1955). Glede na to je imela po Sporazumu med Vlado FLRJ in Vlado ZDA z dne 5.11.1964 pravico za odvzeto premoženje dobiti odškodnino od ZDA ter jo ta okoliščina zato po 2. odstavku 10. člena ZDen iz denacionalizacije izključuje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru relevantna zgolj okoliščina, da je prejšnja lastnica M.V. imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (ZDA), kar se, kot izrecno izhaja iz besedila te zakonske določbe (2. odstavek 10. člena ZDen), v postopku ugotavlja iz vsebine sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Pritožbeno sodišče meni, da so prav tako neutemeljeni tožnikovi ugovori, ki jih ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, s katerimi kot nezakonito napada odločbe o zaplembi ter postopek vročitve teh odločb. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zakonitost teh odločb in postopkov, v katerih so bile izdane, nista predmet denacionalizacijskega postopka, v katerem se zgolj odloča o vračilu premoženja, podržavljenega po pravnih podlagah, ki jih ZDen ureja v 3. do 5. členu, glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev.

Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovila upravna organa, in je pravilno uporabilo materialno pravo (2. odstavek 10. člena ZDen), je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.