Jedro

Jedro

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico.

Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisa v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in zato pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje,bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico.

Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

II.Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici ugotovilo, da so sklepi skupščine tožene stranke z dne 14.6.2024 in s katerimi je bilo odločeno o zaprtju družbe po skrajšanem postopku in da premoženje družbe pripada družbeniku A. A., nični. Iz razlogov sodbe izhaja, da je poslovni delež v toženi stranki, ki je v sodnem registru vpisan na A. A., skupno premoženje tožnice in A. A. ter da o višini deležev na skupnem premoženju še ni pravnomočno odločeno, skupno premoženje tudi še ni razdeljeno. Ker poslovni delež pripada obema, morata tudi uresničevati pravice in obveznosti skupno. Tožnica na skupščino ni bila vabljena in ni imela možnosti odločanja, družbi in edinemu družbeniku pa je bilo dejstvo, da je poslovni delež skupno premoženje, znano.

Obrazložitev

2.Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Pri odločitvi, da gre za skupno premoženje, je sodišče negiralo določbo 10.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in določbo 482. člena ZGD-1, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register. To pa pomeni, da ima družba samo enega družbenika in da zato na njej sprejeti sklepi niso nični. Razlog za sprejem sklepov je bila upokojitev edinega družbenika. Da bi se izognil izgubi, je edini družbenik sprejel sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Taka je tudi sodna praksa (odločba VSM I Cpg 93/2020). Določba 480. člena ZGD-1 sicer dopušča možnost skupne lastnine poslovnega deleža, vendar ima družba, dokler deleži niso določeni, le enega družbenika. S tem, ko je sodišče tožnici priznalo status družbenika, je prejudiciralo razmerja, ki še niso urejena in določena. Pravila družinskega in korporacijskega prava so si med seboj v nasprotju, zato bi morala imeti prednost pravila korporacijskega prava, saj gre za specialen predpis. V nadaljevanju pritožba povzema znanstveni članek B. B. Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev in meni, da nevpisani zakonec v razmerju do družbe nima statusa družbenika. Po ustaljeni sodni praksi se šteje, da so posli, ki jih sklepa le en zakonec brez soglasja drugega, izpodbojni in ne nični. Tudi sicer pa se tožnica do leta 2024 za družbo ni zanimala, zato je treba šteti, da je konkludentno soglašala, da pravice iz rednega upravljanja izvršuje edini v sodni register vpisani družbenik. Tožena stranka kategorično zanika vse očitke, da naj bi vedela za obstoj dejanskih družbenikov, saj tožnica pridobitve poslovnega deleža ni najavila direktorju družbe. Zahtevala je le vpogled v dokumentacijo družbe, kar pa je direktor po vpogledu v sodni register zavrnil. Če bo obveljala taka sodna praksa, očitno sodni register ne bo več potreben. Ker delež ni določen, se postavlja tudi vprašanje obsega tožničinih korporacijskih pravic. Tožena stranka je organizirana kot enoosebna družba, zato v njenih aktih sklic skupščine niti ni predviden. Sklepi zato ne morejo biti nični (kvečjemu izpodbojni po pravilih o skupnem premoženju). Tožnica je sicer podrejeno uveljavljala izpodbojnost, vendar je bila tožba vložena prepozno. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka stroškov sodnih taks ni priglasila, prav tako je bila napačno odmerjena odvetniška nagrada. Pravilno obračunani bi stroški znašali 1.829,37 EUR.

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici ugotovilo, da so sklepi skupščine tožene stranke z dne 14.6.2024 in s katerimi je bilo odločeno o zaprtju družbe po skrajšanem postopku in da premoženje družbe pripada družbeniku A. A., nični. Iz razlogov sodbe izhaja, da je poslovni delež v toženi stranki, ki je v sodnem registru vpisan na A. A., skupno premoženje tožnice in A. A. ter da o višini deležev na skupnem premoženju še ni pravnomočno odločeno, skupno premoženje tudi še ni razdeljeno. Ker poslovni delež pripada obema, morata tudi uresničevati pravice in obveznosti skupno. Tožnica na skupščino ni bila vabljena in ni imela možnosti odločanja, družbi in edinemu družbeniku pa je bilo dejstvo, da je poslovni delež skupno premoženje, znano.

3.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Sklicuje se še na sklep VSK Cpg 103/2024.

2.Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Pri odločitvi, da gre za skupno premoženje, je sodišče negiralo določbo 10.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in določbo 482. člena ZGD-1, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register. To pa pomeni, da ima družba samo enega družbenika in da zato na njej sprejeti sklepi niso nični. Razlog za sprejem sklepov je bila upokojitev edinega družbenika. Da bi se izognil izgubi, je edini družbenik sprejel sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Taka je tudi sodna praksa (odločba VSM I Cpg 93/2020). Določba 480. člena ZGD-1 sicer dopušča možnost skupne lastnine poslovnega deleža, vendar ima družba, dokler deleži niso določeni, le enega družbenika. S tem, ko je sodišče tožnici priznalo status družbenika, je prejudiciralo razmerja, ki še niso urejena in določena. Pravila družinskega in korporacijskega prava so si med seboj v nasprotju, zato bi morala imeti prednost pravila korporacijskega prava, saj gre za specialen predpis. V nadaljevanju pritožba povzema znanstveni članek B. B. Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev in meni, da nevpisani zakonec v razmerju do družbe nima statusa družbenika. Po ustaljeni sodni praksi se šteje, da so posli, ki jih sklepa le en zakonec brez soglasja drugega, izpodbojni in ne nični. Tudi sicer pa se tožnica do leta 2024 za družbo ni zanimala, zato je treba šteti, da je konkludentno soglašala, da pravice iz rednega upravljanja izvršuje edini v sodni register vpisani družbenik. Tožena stranka kategorično zanika vse očitke, da naj bi vedela za obstoj dejanskih družbenikov, saj tožnica pridobitve poslovnega deleža ni najavila direktorju družbe. Zahtevala je le vpogled v dokumentacijo družbe, kar pa je direktor po vpogledu v sodni register zavrnil. Če bo obveljala taka sodna praksa, očitno sodni register ne bo več potreben. Ker delež ni določen, se postavlja tudi vprašanje obsega tožničinih korporacijskih pravic. Tožena stranka je organizirana kot enoosebna družba, zato v njenih aktih sklic skupščine niti ni predviden. Sklepi zato ne morejo biti nični (kvečjemu izpodbojni po pravilih o skupnem premoženju). Tožnica je sicer podrejeno uveljavljala izpodbojnost, vendar je bila tožba vložena prepozno. Napačna je tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka stroškov sodnih taks ni priglasila, prav tako je bila napačno odmerjena odvetniška nagrada. Pravilno obračunani bi stroški znašali 1.829,37 EUR.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožnica izhaja iz napačnega izhodišča, da ima vpis spremembe imetnika poslovnega deleža v vsakem primeru konstitutiven učinek in da je domneva iz 482. člena ZGD-1, po kateri se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register, neizpodbojna1. Novi družbenik postane družbenik že s sklenitvijo notarskega zapisa o prenosu poslovnega deleža (481. člen ZGD-1), oziroma v položajih, ko lastninska pravica nastane na podlagi zakona, z dnem uresničitve pogojev za pridobitev poslovnega deleža. Družba se na legitimacijski učinek vpisa v sodni register ne more sklicevati, če ji je znano, da je prišlo do spremembe imetnika poslovnega deleža. Drugačno stališče bi omogočalo zlorabe. Prav za tak primer je šlo v predmetni zadevi. Družba (torej njen zakoniti zastopnik) je najkasneje s prejemom dopisa z dne 23.4.2024 (priloga A9) izvedela, da je bilo pravnomočno odločeno, da predstavlja poslovni delež A. A. v njej skupno premoženje A. A. in C. C. Dopis je bil poslan v zvezi z zahtevo po uresničevanju korporacijskih pravic tožnice (pravica do informacij). Zato ne drži, da naj zakoniti zastopnik družbe ne bi vedel za dejstvo, da je imetnica poslovnega deleža tudi tožnica. Tudi sicer pa je sporni sklep sprejel edini v sodni register vpisan družbenik tako, da ga je vpisal v knjigo sklepov. V pravdi, v kateri je bilo odločeno o skupnem premoženju, je bil kot stranka udeležen prav on. Nobenega dvoma zato ni, da je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje in da ima tožnica pravni in dejanski interes glede poslovnega deleža (sicer ne bi vložila tožbe, s katero je zahtevala ugotovitev, da delež spada v skupno premoženje).

3.V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Sklicuje se še na sklep VSK Cpg 103/2024.

6.Družba je bila ustanovljena v času trajanja skupnosti tožnice in A. A. in zato je bil poslovni delež v njej že od samega začetka na podlagi določbe 51. člena takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih skupno premoženje. Če poslovni delež pripada več osebam, le-te uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti poslovnega deleža skupno2. To velja tudi za odločanje o začetku postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. Bistvena okoliščina predmetne zadeve je, da je bila družba seznanjena z dejstvom, da ima dva družbenika. Pravna teorija, na katero se sklicuje pritožnik, takih primerov ni obravnavala. Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju3. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje, bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Ni sporno, da to ni bilo storjeno, kar pomeni, da skupščina ni bila pravilno sklicana, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Posledica nepravilnega sklica je po določbi prve alineje 390. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1 ničnost sprejetega sklepa4.

4.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožnica se neutemeljeno sklicuje, da je organizirana kot enoosebna družba, saj ji je znano, da sta imetnika edinega poslovnega deleža dva. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Tak zaključek je pravilen in ga tožena stranka z vztrajanjem pri svojem stališču, da tožnica ni družbenica, ne more ovreči, oziroma ga celo potrjuje. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

5.Pritožnica izhaja iz napačnega izhodišča, da ima vpis spremembe imetnika poslovnega deleža v vsakem primeru konstitutiven učinek in da je domneva iz 482. člena ZGD-1, po kateri se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v sodni register, neizpodbojna1. Novi družbenik postane družbenik že s sklenitvijo notarskega zapisa o prenosu poslovnega deleža (481. člen ZGD-1), oziroma v položajih, ko lastninska pravica nastane na podlagi zakona, z dnem uresničevitve pogojev za pridobitev poslovnega deleža. Družba se na legitimacijski učinek vpisa v sodni register ne more sklicevati, če ji je znano, da je prišlo do spremembe imetnika poslovnega deleža. Drugačno stališče bi omogočalo zlorabe. Prav za tak primer je šlo v predmetni zadevi. Družba (torej njen zakoniti zastopnik) je najkasneje s prejemom dopisa z dne 23.4.2024 (priloga A9) izvedela, da je bilo pravnomočno odločeno, da predstavlja poslovni delež A. A. v njej skupno premoženje A. A. in C. C. Dopis je bil poslan v zvezi z zahtevo po uresničevanju korporacijskih pravic tožnice (pravica do informacij). Zato ne drži, da naj zakoniti zastopnik družbe ne bi vedel za dejstvo, da je imetnica poslovnega deleža tudi tožnica. Tudi sicer pa je sporni sklep sprejel edini v sodni register vpisan družbenik tako, da ga je vpisal v knjigo sklepov. V pravdi, v kateri je bilo odločeno o skupnem premoženju, je bil kot stranka udeležen prav on. Nobenega dvoma zato ni, da je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje in da ima tožnica pravni in dejanski interes glede poslovnega deleža (sicer ne bi vložila tožbe, s katero je zahtevala ugotovitev, da delež spada v skupno premoženje).

8.Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo stroške v višini 3.711,25 EUR in sicer za sodno takso in za stroške odvetniške storitve, pri čemer je izhajalo iz nagrade po tarifna št. 19 Odvetniške tarife 1.000 točk. Iz sodbi priloženega stroškovnika je razvidno, da je tožnica sodno takso priglasila, prav tako znaša po tarifni št. 19 nagrada za vrednost spora 71.755,68 EUR (119.592 točk) 1.000 točk. Stroški so bili zato pravilno odmerjeni.

6.Družba je bila ustanovljena v času trajanja skupnosti tožnice in A. A. in zato je bil poslovni delež v njej že od samega začetka na podlagi določbe 51. člena takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih skupno premoženje. Če poslovni delež pripada več osebam, le-te uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti poslovnega deleža skupno2. To velja tudi za odločanje o začetku postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. Bistvena okoliščina predmetne zadeve je, da je bila družba seznanjena z dejstvom, da ima dva družbenika. Pravna teorija, na katero se sklicuje pritožnik, takih primerov ni obravnavala. Če družbi ni znano, da je poslovni delež skupno premoženje, pravila korporacijskega prava prevladajo nad pravili o skupnem premoženju3. Drugače pa je, če družba ve, da je poslovni delež skupno premoženje (in ji je znano tudi, da sta družbenika glede skupnega premoženja v sporu). V tem primeru bi bilo sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register v nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja in pravno nevzdržno. Tožena stranka, oziroma njen poslovodja, ki je vedel, da je poslovni delež skupno premoženje, bi torej moral sklicati skupščino skladno z določbo 509. člena ZGD-1 in o njej na ustrezen način obvestiti tudi tožnico. Ni sporno, da to ni bilo storjeno, kar pomeni, da skupščina ni bila pravilno sklicana, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Posledica nepravilnega sklica je po določbi prve alineje 390. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1 ničnost sprejetega sklepa4.

9.Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

10.Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 931,47 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve).

7.Pritožnica se neutemeljeno sklicuje, da je organizirana kot enoosebna družba, saj ji je znano, da sta imetnika edinega poslovnega deleža dva. Družbenika bi morala uskladiti svoje akte in svojo organiziranost z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri uresničevanju svojih korporacijskih upravičenj onemogočena. Tak zaključek je pravilen in ga tožena stranka z vztrajanjem pri svojem stališču, da tožnica ni družbenica, ne more ovreči, oziroma ga celo potrjuje. Če je tako, se tožena stranka ne more sklicevati na svoje akte, saj neuskladitev z dejanskim stanjem izhaja iz njene sfere.

-------------------------------

8.Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo stroške v višini 3.711,25 EUR in sicer za sodno takso in za stroške odvetniške storitve, pri čemer je izhajalo iz nagrade po tarifna št. 19 Odvetniške tarife 1.000 točk. Iz sodbi priloženega stroškovnika je razvidno, da je tožnica sodno takso priglasila, prav tako znaša po tarifni št. 19 nagrada za vrednost spora 71.755,68 EUR (119.592 točk) 1.000 točk. Stroški so bili zato pravilno odmerjeni.

1Tako odločba VS RS III Ips 17/2021, v kateri je Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo, da gre za izpodbojno domnevo (in s katero je zaradi napačne uporabe materialnega prava razveljavilo odločbo VSM, na katero se sklicuje pritožnik).

9.Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

2Zato ni pomembno, ali so deleži na skupnem premoženju že določeni.

10.Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 931,47 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve).

3V tem smislu velja domneva iz 482. člena ZGD-1, ki pa je kot rečeno izpodbojna.

-------------------------------

4Še toliko bolj to velja, ker zakon za sprejem sklepa o zaprtju družbe po skrajšanem postopku zahteva soglasje vseh družbenikov.

Zveza:

1Tako odločba VS RS III Ips 17/2021, v kateri je Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo, da gre za izpodbojno domnevo (in s katero je zaradi napačne uporabe materialnega prava razveljavilo odločbo VSM, na katero se sklicuje pritožnik).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

2Zato ni pomembno, ali so deleži na skupnem premoženju že določeni.

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 390, 390-1, 480, 481, 482, 509, 522 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51

3V tem smislu velja domneva iz 482. člena ZGD-1, ki pa je kot rečeno izpodbojna.

Pridruženi dokumenti:*

4Še toliko bolj to velja, ker zakon za sprejem sklepa o zaprtju družbe po skrajšanem postopku zahteva soglasje vseh družbenikov.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.