Jedro

Subjektivni rok posamezniku, ki vloži predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, ni mogel pričeti teči prej, preden se je ta določba pričela uporabljati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški toženca so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka. Kot razlog za svojo odločitev je navedlo, da je toženec predlagal obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, pri čemer je zamudil 30 dnevni subjektivni rok. Po lastnih navedbah je namreč kazenska sodba, na kateri toženec temelji svoj predlog za obnovo postopka, postala pravnomočna 7. 10. 2016, zanjo pa je izvedel 13. 10. 2016, a je predlog vložil šele 29. 3. 2017. 2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ZPP do uveljavitve ZPP-E obnovitvenega razloga po 11. točki ni poznal, zato predloga pred tem ni mogel vložiti. Treba je šteti, da je subjektivni rok pričel teči od uveljavitve novele, tj. 15. 3. 2017, zato je predlog pravočasen. Na podlagi prehodne določbe 125. člena ZPP-E se spremenjena določba uporablja tudi za predhodne postopke. V nadaljevanju naniza razloge, zaradi katerih je bil obnovitveni razlog sploh vpeljan v zakonodajo ter opozarja, da je ta določba ena redkih, ki so se začele uporabljati takoj. Konkretizirano graja vse razloge, ki jih je v izpodbijanem sklepu ponudilo sodišče prve stopnje in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Novela ZPP-E je uvedla nov obnovitveni razlog (11. točka) v okviru identičnega dejanskega stanja (14. člen ZPP) in v primerih, ko je bila kasneje, tj. po pravnomočnosti v pravdnem postopku, izdana kazenska obsodilna sodba. Relativni rok za vložitev takega predloga je 30 dni, absolutni pa 10 let. 6. Pritožbeno sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali (in kako oziroma v katerih primerih) se ta obnovitveni razlog lahko uporabi v postopkih, ki so bili pravnomočno zaključeni, preden je zakonodajalec sprejel zgoraj opisano novost in je ta pričela veljati oziroma se uporabljati. Odgovor na to vprašanje nudijo prehodne določbe ZPP-E. 7. ZPP-E v drugem odstavku 125. člena določa, da se spremenjene in nove določbe zakona (med drugim izrecno našteva tudi 394. člen ZPP) uporabljajo tudi za postopek, začet pred začetkom uporabe tega zakona. Določba je jasna in razumljiva ter posebne razlage po oceni pritožbenega sodišča niti ne terja.

8. Kljub temu višje sodišče glede na razlogovanje prvostopenjskega, češ da v določbi 125. člena ZPP-E ni zapisano, da se določbe, naštete v drugem odstavku tega člena, uporabljajo tudi za začete in že končane postopke, dodaja še naslednje. Omenjena razlaga, ki jo v 4. točki izpodbijanega sklepa ponuja sodišče prve stopnje, je glede na to, da gre za postopek v zvezi z obnovo postopka, absurdna. Če postopek še ni pravnomočno zaključen, potem obnova kot izredno pravno sredstvo pojmovno ne more priti v poštev. S tem ko je zakonodajalec zapisal, da se spremenjeni oziroma novi 394. člen ZPP uporablja tudi za predhodno začete postopke, je jasno zamejil, v katerih postopkih je obnovo iz 11. točke 394. člena ZPP mogoče vložiti: v vseh tistih, ki so se začeli pred uveljavitvijo te zakonske določbe in so se (logično) dotlej tudi pravnomočno zaključili.

9. Pravdni postopek se je v obravnavani zadevi začel 11. 10. 2013, prav tako pa je že pravnomočno zaključen (16. 12. 2015). Glede na prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E nova določba 394. člena ZPP velja in se uporablja tudi v tem primeru. Drugo vprašanje, na katerega mora odgovoriti pritožbeno sodišče, pa je, ali je predlagatelj zadostil zakonskim zahtevam po pravočasnosti vložitve predloga, tj. ali je predlog vložil v subjektivnem in objektivnem roku.

10. Absolutni rok za vložitev predloga iz 11. točke 394. člena ZPP je 10 let od dneva, ko je kazenska obsodilna sodba postala pravnomočna. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki sledi toženčevim navedbam, je razbrati, da je kazenska obsodilna sodba postala pravnomočna 16. 12. 2015, kar pomeni, da objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka izteče 16. 12. 2025. Tega pritožnik torej ni zamudil. 11. Subjektivni rok za vložitev predloga iz 11. točke 394. člena ZPP je 30 dni od dneva, ko je predlagatelj izvedel za pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku. Sicer drži, da je toženec sam navedel, da je za kazensko sodbo izvedel že 13. 1. 2016, vendar mu to ob razlagi, ki jo ponuja prvostopenjsko sodišče, prav nič ne koristi. Nasprotno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tako razlago izničilo tisto, kar je zakonodajalec zasledoval s prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E v zvezi z 11. točko 394. člena ZPP. In kakšen je bil njegov namen?

12. Zakonodajalčev motiv za nov obnovitveni razlog izhaja iz dejstva, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila.1 Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer tako, da je posledica kazenska obsodilna2 sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka. Z vidika pravne varnosti (2. člen URS) je namreč, kot pravilno opozarja pritožnik, nevzdržno, da lahko glede istega historičnega dogodka obstajata dve različni pravnomočni odločbi oziroma sodbi dveh sodišč, kazenskega in pravdnega. Da bi zajel čim širši krog tovrstnih primerov in strankam, če to želijo, omogočil spremembo v novem postopku, je zakonodajalec s prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E in absolutnim rokom 10 let za vložitev predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP omogočil daljnosežno poseganje v načelo pravnomočnosti v civilnem pravu. To, da je skušal zakonodajalec zajeti čim več tovrstnih situacij (tj. izničiti razhajanja med civilno in kazensko sodbo v primeru istega historičnega dogodka), nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je predpisal takojšnjo uporabo 394. člena ZPP, kar je izjema, saj se je večina novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E, pričela uporabljali šele šest mesecev po njegovi uveljavitvi (132. člen ZPP-E), in še to praviloma za le za postopke, ki so se začeli po uveljavitvi.

13. Zakonodajalčev namen pa je z razlogi, ki jih v izpodbijanem sklepu ponuja sodišče prve stopnje, docela izigran. Po tej razlagi bi namreč dejansko predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP podali le tisti prizadeti posamezniki, ki bi za kazensko obsodilno sodbo izvedeli 30 dni pred začetkom uporabe nove določbe (14. 3. 2017), sicer bi zamudili subjektivni rok za vložitev. Da bi bil zakonodajalčev namen dosežen in bi bile (ustavne) pravice strank v postopkih varovane čim bolj enak(opravn)o, je treba šteti, da subjektivni rok posamezniku, ki vloži predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, ni mogel pričeti teči prej, preden se je ta določba pričela uporabljati. Ker je toženec predlog za obnovo postopka vložil 29. 3. 2017, je ob dejstvu, da je rok lahko pričel teči najprej 14. 3. 2017, treba šteti, da je spoštoval tudi subjektivni rok za vložitev predloga.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati stališče višjega sodišča, da je toženčev predlog za obnovo postopka pravočasen, zato ga bo moralo vsebinsko obravnavati.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Poročevalec DZ https://imss.dz-rs.si/imis/b44c6873253146e60b58.pdf, str. 216 (24. 12. 2018). 2 Obratno, torej kazenska oprostilna sodba, ne učinkuje. Primerjaj Galič, A., ZPP z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, 6., dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2017, str. 61. Primerjaj tudi Štraus, R., Novela ZPP-E 2017 s komentarjem, Poslovna založba MB, založništvo, d. o. o., Maribor, 2017, str. 219.