Jedro

Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe je toženka navedla, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje in tudi kasneje v postopku tožnik ni predložil osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, ki bi bil namenjen izkazovanju njegove istovetnosti. Toženka je s tožnikom opravila osebni razgovor ob prisotnosti njegovega pooblaščenca. Iz njegove prošnje ter podatkov spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik kot razloge za vložitev prošnje navedel družinske in ekonomske težave. Toženka je ob upoštevanju 20. in 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločila, da je treba tožnikovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno. Očitno ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Iz navedb tožnika je razvidno, da nima težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialno ekonomskih stisk. Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza. Ker pa v obravnavanem primeru ni tako, je treba tožnikovo prošnjo zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik pa tudi prihaja iz varne izvorne države Alžirije (Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav), oziroma se je sam deklariral za njenega državljana. V njegovih navedbah tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tako je treba zavrniti njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede na povzete okoliščine v tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 3. Tožnik je v tožbi navedel, da bi mu morala biti v postopku dana možnost, da predloži tudi druge dokumente in ne le dokumente za izkazovanje njegove istovetnosti. Tožnik ni imel možnosti pridobiti dokumentacije, ki bi utemeljevale njegov strah pred preganjanjem in resno škodo, ker je bilo med podajo prošnje ter osebnim razgovorom premalo časa, ker je bil pridržan v Centru za tujce, kjer je komunikacija otežena in ker od uradne osebe na osebnem razgovoru ni bil deležen dodatnega roka za predložitev dodatne dokumentacije. Prav tako ni mogel navesti pri podaji prošnje vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembna za postopek. Tožnik pripada določeni družbeni skupini ljudi, ki jih država ni zaščitila in jih prepustila nemilosti ulice. Toženka je v tem pogledu pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, posledično ni opravila presoje okoliščin v smislu 20. in 27. člena ZMZ-1. Tožnik lahko pripada določeni družbeni skupini in po svoji izjavi tudi doživlja dovolj resna dejanja preganjanja tudi v smislu Ženevske konvencije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Gre za obliko psihičnega nasilja in še morda tožnik sam ne ve, da lahko v izvorni državi utrpi resno škodo. Toženka bi se morala opredeliti do vseh njegovih navedb. Tožnik je zato predlagal, da sodišče odločbo odpravi in jo vrne toženki v ponovno odločanje.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in se sklicevala na obrazložitev odločbe. Navedla je, da je tožnik 7. 4. 2018 samovoljno zapustil Azilni dom in se do priprave tega odgovora v dom ni vrnil. Ker toženka ne ve, kjer se tožnik nahaja, predlaga sodišču zavrženje tožbe. Do 9. 4. 2018 toženka tudi ni prejela prošnje za ponovni sprejem tožnika s strani katere od držav EU.

5. Sodišče je dne 11. 4. 2018 poslalo odgovor toženke pooblaščencu tožnika.

6. Sodišče je tožbo tožnika zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Kot je razvidno iz podatkov spisa (natančneje iz odgovora toženke na tožbo), je tožnik zapustil azilni dom 7. 4. 2018. 8. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu, I Up 315/2016 z dne 15. 1. 2017, s katerim je zavrglo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vložitev pritožbe, (med drugim) navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilca za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, 6. točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje je še navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično štela njegova prošnja za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji, ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper odločbo toženke. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče (Vrhovno sodišče RS ali sodišče prve stopnje) v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj, kot je bilo že navedeno, obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012 - 7. točka obrazložitve). Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik tako po presoji Vrhovnega sodišča RS s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve). Pri tem se Vrhovno sodišče RS sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. 9. Glede na v prejšnji točki obrazložitve povzeto stališče sodišče tudi v obravnavanem primeru meni, da je tožnik z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ne obstaja več, se sodišče tudi ne bo opredeljevalo do tožbenih navedb tožnika.

10. Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovo tožbo zavrglo, ker je, ob upoštevanju zgoraj povzetih okoliščin ter materialnopravne podlage, ki velja za obravnavani primer, presodilo, da upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.