Jedro

V obravnavanem primeru gre za institut popravka izstopnega DDV oz. zmanjšanje obračunanega DDV, za kar pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDDV-1. Kasnejši stečajni postopek na drugačno odločitev glede ugotovljene davčne obveznosti ne vpliva, zato sodišče tožnikove očitke glede upoštevanja naknadnega postopka insolventnost v tem postopku kot neutemeljene zavrača.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Maribor tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po predloženem obračunu DDV-O za obdobje april 2011 v znesku 87.275,97 EUR ter se mu izkazani presežek v višini 71.894,00 EUR spremeni v obveznost za plačilo DDV v znesku 15.382,00 EUR; od neplačanega zneska so tožniku obračunane obresti v znesku 36,94 EUR (točka I izreka); obveznosti morajo biti plačane v roku 30 dni, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe; tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka II, III in IV izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen postopek nadzora obračuna davka na dodano vrednost (DDV) po predloženem obračunu DDV za obdobje april 2011, kjer je tožnik izkazal presežek DDV v znesku 71.894,00 EUR. Iz pismenega pojasnila izhaja, da si je kot vstopni DDV obračunal povrnitev obračunanega DDV od nepremičnine, ki jo je v letu 2008 prodal družbi A. d.o.o., zaradi nezmožnosti plačila računa, na podlagi izjave o razvezi kupoprodajne pogodbe. Prvostopenjski organ pa ugotavlja, da bi tožnik moral dejansko opraviti popravek obračunanega DDV na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki se nanj sklicuje. Od tožnika je zahteval, da v zvezi z razvezo kupoprodajne pogodbe predloži dobropis, potrjen s strani kupca, da si je ta popravil odbitek vstopnega DDV po prejemu računa z dne 28. 8. 2008. Tega tožnik ni predložil, zato ni upravičen do popravka obračunanega DDV. Pripombe tožnika zavrne. Tožnik si napačno razlaga določbo 39. člena ZDDV-1. Dejstvo, da dobava blaga ni bila izvršena, za davčni organ ni sporno. Dobava nepremičnine ni izvršena, če kupec nima zemljiškoknjižnega dovolila prodajalca za vpis v zemljiško knjigo, ki je običajno vezan na pogoj plačila celotne kupnine.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja.

Tožnik se v tožbi sklicuje na okoliščino, da je bil nad tožnikom po sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru uveden stečajni postopek, kar je razvidno iz sklepa St 1449/2011 z dne 16. 8. 2011, kar je bistvenega pomena za presojo, ali je mogoče po uvedbi postopka insolventnosti nad davčnim dolžnikom uveljavljati zahtevek za plačilo davčnih obveznosti. Pravna pravila postopka insolventnosti določa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) kot specialni predpis. Glede na navedeno se tožena stranka ne more sklicevati na določila predpisov o davčnem postopku ali druga določila zakonov s področja davčnega prava, kar zadeva rok plačila davčnih obveznosti. Glede na uveden postopek in terjatev tožene stranke iz naslova citiranih davčnih odločb je po mnenju tožnika nujno upoštevati določbe ZFPPIPP, zlasti pa temeljnega načela obveznosti enakega obravnavanja vseh upnikov. Terjatev tožene stranke ne predstavlja stroška stečajnega postopka, ampak ima naravo navadne terjatve v stečajnem postopku in se poplača iz splošne razdelitvene mase stečajnega dolžnika. Dopustitev dokončnosti izdane odločbe in s tem možnost davčne izvršbe, in na navedenem temelju tudi plačilo terjatve tožene stranke v roku 30 dni, bi pomenilo kršitev temeljnega načela enakopravne obravnave upnikov, ki jim je bila v stečajnem postopku tožnika priznana navadna terjatev. Navaja 4. točko šestega odstavka 296. člena, 34. člen, člene 353 do 369, 21. člen ter 34. člen ZFPPIPP, ki jih citira. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov, izpodbijani akt odpravi ter odloči o stvari ter tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo zneska 15.382,00 EUR, s pripadajočimi obrestmi, v roku in višini, ki bo predviden s sklepom sodišča o razdelitvi navadne stečajne mase v stečajnem postopku tožnika St 1449/2011, toženi stranki pa naj sodišče naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Prvostopenjska odločba je vročena pooblaščencu 12. 7. 2011, stečajni postopek se je začel 1. 12. 2011, istega dne se je tudi ustavil postopek prisilne poravnave, ki je bil pred tem uveden s sklepom 16. 8. 2011. Prvostopenjski organ je po stanju na dan izdaje prvostopenjske odločbe utemeljeno in pravilno postopal po določbah ZDavP-2. Izrečen je 30-dnevni rok plačila (66. člen ZDavP-2 in 143. člen ZDavP-2). Tožnik bi moral obveznost za plačilo po izdani odločbi evidentirati v svoje poslovne knjige še pred uvedbo postopka prisilne poravnave. Kot izhaja iz pojasnila davčnega organa z dne 12. 2. 2014, ki je priloženo v spisu, je Davčni urad Maribor glede na kasnejši potek dogodkov izkazano terjatev za plačilo v znesku 15.418,94 EUR po odločbi prijavil v stečajno maso dolžnika B. d.o.o. - v stečaju. Kasnejših dogodkov na dan izdaje odmerne odločbe prvostopenjski organ ni mogel upoštevati, niti pritožbeni organ, ki je le presojal pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe po stanju njene izdaje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Tožnik v tožbi ne navaja razlogov, zakaj meni, da mu davčni organ ni pravilno naložil dodatno plačilo DDV oz. razlogov zakaj meni, da mu ni utemeljeno priznal presežka, kot ga je navedel v DDV-O za davčno obdobje mesec april 2011. Tožnik predvsem izpodbija navedeno odločbo iz razloga, ker je bil kasneje zoper tožnika uveden stečajni postopek, ki naj bi po stališču tožnika moral biti upoštevan glede na načelo obveznosti enakega obravnavanja vseh upnikov, zato meni, da se tožena stranka ne more sklicevati na davčne predpise glede postopka ali druga določila zakonov s področja davčnega prava.

Tožnikove navedbe, da zaradi naknadne uvedbe stečajnega postopka nad tožnikom, sodišče moralo v tem primeru razsojati po določbah ZFPPIPP, so neutemeljene. Upravno sodišče v obravnavani zadevi odloča v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta, tj. akta prvostopenjskega davčnega organa, ki je postal dokončen z odločbo tožene stranke. V okviru te presoje je sodišče vezano na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz obrazložitve odločbe prve stopnje. Slednje pa med strankama niti ni sporno. Izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ izdal v kontrolnem postopku po 129. členu ZDavP-2. Predmet kontrole je bil obračun DDV za mesec april 2011, ki ga je tožnik predložil 26. 5. 2011, v katerem je zahteval vračilo presežka v znesku 71.894,00 EUR. Vračilo presežka tožniku zaradi nepriznavanja pravice do odbitka po spornem dogodku (enostranska razveza kupoprodajne pogodbe) utemeljeno ni priznano tudi po mnenju sodišča, saj tožnik v primeru, kot je obravnavani, ko je dejansko prišlo do enostranskega preklica kupoprodajne pogodbe, nima podlage v ZDDV-1 za spremembo odbitka vstopnega DDV. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko bi tožnik moral popraviti izstopni DDV, tako kot pravilno navajata prvostopenjski organ in tožena stranka.

Davčna osnova se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če naročnik blaga oziroma storitev popravi (zmanjša) znesek DDV, ki ga je odbil, in če o tem pisno obvesti dobavitelja (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1, ki je veljal v relevantnem obdobju). V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da tožnik za popravek obračunanega DDV ni izpolnjeval pogoja iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Davčnemu organu namreč ni predložil dokazila, to je potrjenega dobropisa s strani kupca nepremičnine, da si je ta popravil odbitek vstopnega DDV po prejetem računu. Zato do popravka obračunanega DDV ni bil upravičen, kot pravilno ugotavljata oba davčna organa. Zaradi neizpolnjevanja pogojev za popravek davčne osnove mu je razlika DDV v znesku 15.382,00 EUR in obresti v znesku 36,94 EUR, utemeljeno naložena v plačilo. Iz dejanskega stanja predmetne zadeve namreč izhaja, da tožnik ni dostavil potrjenega dobropisa s strani kupca nepremičnine, da je ta opravil popravek odbitka vstopnega DDV. Tožnik je namesto popravka obračunanega DDV v evidenci izdanih računov tako v evidenci prejetih računov izkazal kot povečanje odbitka vstopnega DDV, kolikor je znašala izkazana terjatev do kupca, kar je nepravilno. V obravnavanem primeru gre namreč za institut popravka izstopnega DDV oz. zmanjšanje obračunanega DDV, za kar pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDDV-1. Davčni organ je glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabil pravilno pravno podlago 39. člena ZDDV-1. V obravnavanem primeru so ugotovljene vse za odločitev relevantne okoliščine. Kasnejši stečajni postopek na drugačno odločitev glede ugotovljene davčne obveznosti ne vpliva, zato sodišče tožnikove očitke glede upoštevanja naknadnega postopka insolventnost v tem postopku kot neutemeljene zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno.