Jedro

Podjetje mora potrošniku v enostavnem in razumljivem jeziku zagotoviti ali dati na voljo informacije. Ne gre za enostaven in razumljiv jezik, če mora potrošnik z uporabo razlagalnih metod (tožnica v pritožbi predlaga argument a fortiori) ugotavljati svoje pravice in obveznosti.

Pravilen je zaključek sodišča, da posledica opustitve opozorila iz 8. točke prvega odstavka 43.b člena ZVPot pomeni, da pravica potrošnika do odstopa od pogodbe ne preneha, tudi če odpre pečat izdelka, ki ga zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov sicer ni mogoče vrniti.

Toženka je imela pravico do odstopa od pogodbe in vračila vseh izdelkov. Odprte izdelke je obdržala po volji tožnice, kar predstavlja veljavni pravni temelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati zneska 734 EUR in 74 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 622,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe, tako da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica navaja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Nobena od strank se ni sklicevala na določbo 8. točke prvega odstavka 43.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Sodišče prve stopnje ni sprejelo programa vodenja postopka in ni predvidelo relevantne pravne podlage. O (ne)obstoju obvestila o pravici do odstopa od pogodbe pravdni stranki nista podali trditev in presoja obstoja obvestila ni bila predmet pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo trditvene podlage. Opozorilo bi lahko bilo dano tudi ustno, sicer pa takšno obvestilo izhaja iz 5. člena Pogodbe, da lahko toženka produkte zamenja zgolj v primeru, da so zapakirani v originalni in nepoškodovani embalaži. Strankama je bila onemogočena pravica do izjave v postopku glede odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je oprlo sodbo na pravno podlago, na katero tudi ob zadostni skrbnosti strani nista mogli računati ter jima ni bila razkrita v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče je dolžno stranke opozoriti na možnost drugačne pravne kvalifikacije in ju spodbuditi k dopolnitvi trditev. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da potrošnik lahko odstopi od pogodbe, če ni bil predhodno opozorjen na določbo 8. točke prvega odstavka 43.b člena ZVPot. Iz sodbe naslovnega sodišča II Cp 1331/2019 izhaja, da opustitev takšnega obvestila ne pomeni, da stranke pogodba ne veže ali zanjo ne velja zakonska izključitev pravice do odstopa od pogodbe. Odločitev o navedenem vprašanju je bila sprejeta tudi brez ustrezne trditvene in dokazne podlage. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo določbe ZVPot o pogodbah sklenjenih na daljavo oziroma izven poslovnih prostorov, vendar je napačno razlagalo določbo 8. točke prvega odstavka 43.b člena ZVPot in določbo 7. točke petega odstavka 43.č člena ZVPot. Sodišče ne more z uporabo razlagalnih pravil samovoljno širiti dometa zakonskih določb. Odločitev sodišča prve stopnje nima opore v zakonskih določbah. Odločitev je napačna tudi z vidika pravne posledice. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo, da so izdelki tožnice še vedno v posesti toženke. Pravna podlaga, da bi toženka obdržala produkte, je odpadla. Toženka je na podlagi neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) dolžna tožnici povrniti protivrednost produktov, katerih vračilo zaradi zdravja in higienskih vzrokov ni mogoče. Slednje je tožnica s tožbo tudi zahtevala. Ne obstaja pravna podlaga, da bi lahko toženka prejete produkte obdržala.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Poudarjeni sta načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Omejeno je navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člen ZPP) ter obrazložitev (tretji odstavek 457. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbenega sodišča, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da se je toženka udeležila brezplačnega tretmaja nege obraza pri tožnici dne 18. 9. 2018 ter se je na tretmaju odločila za nakup kozmetičnih izdelkov v višini 1.590 EUR, - da sta pravdni stranki za kozmetične izdelke sklenili kupoprodajno pogodbo, od katere je toženka odstopila dne 26. 9. 2018, - da je tožnica odstop od pogodbe sprejela, razen za štiri proizvode, ki so bili odprti, - da je toženka vrnila izdelke iz seta, razen nočne regenerativne kreme, regenerativnega vlažilnega losjona za roke, kreme za predel oči in vratu ter intenzivnega čistilnega tonika, ker so bili odprti, - ob vračilu sta stranki podpisali zapisnik o prevzemu izdelkov, - za odprte izdelke je tožnica toženki izstavila račun za znesek 734 EUR, ki ga toženka ni plačala, zato je tožnica vložila predlog za izvršbo, - toženka ni bila opozorjena na okoliščino, da bo izgubilo pravico do odstopa od pogodbe, če bo izdelke kakorkoli odprla ali poškodovala ovojnino ali pečat. 7. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da pritrjuje pravni oceni sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za sklenitev pogodbe, ki je po svoji naravi in vsebini podobna pogodbi sklenjeni na daljavo in zunaj poslovnih prostorov ter se za presojo uporablja tudi 4.b poglavje ZVPot (43. do 45.a člen).

8. Tožnica v pritožbi (večkrat) navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage. S tem tožnica uveljavlja postopkovne kršitve določb 7. in 212. člena ZPP, to pa so kršitve, ki imajo naravo relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporih majhne vrednosti predstavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato ta pritožbeni razlog ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

9. Neutemeljena je pritožbena graja, da gre za sodbo presenečenja. Tožnica pravilno povzema, da prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.1

10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 3. 20222 strankam razkrilo, da bo zadevo obravnavalo po določbah OZ in ZVPot. Tožnica je nadalje v pripravljalnih vlogah izrecno postavila trditve, da gre v primeru štirih odprtih izdelkov za izdelke, pri katerih skladno z določbo 43.č člena ZVPot ni možen odstop od pogodbe, ker izdelki niso primerni za vračilo zaradi varovanja zdravja in higienskih vzrokov. Izrecno je navajala tudi člene iz kupoprodajne pogodbe, ki naj bi določali nemožnost odstopa od pogodbe ali zamenjave izdelkov, ki so zapečateni. Sodba naj bi bila presenečenje za tožnico, ker se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 8. točko prvega odstavka 43.b člena ZVPot, pri čemer pa se navedena določba izrecno navezuje na 43.č člen ZVPot. Določbi sta v medsebojni zvezi. Po mnenju pritožbenega sodišča bi tožnica ob zadostni skrbnosti mogla računati na sporno pravno podlago in da bo ob postavljenih trditvah o nemožnosti odstopa od pogodbe in vračila zapečatenega blaga za odločitev o zadevi relevantno tudi vprašanje, ali je bila toženka o tem obveščena. Tožnica pa je sicer tudi sama smiselno navajala, da je bila toženka o nemožnosti vračila zapečatenih izdelkov obveščena že v sami sklenjeni pogodbi.

11. Tudi v pritožbi tožnica navaja, da naj bi takšno obvestilo o nemožnosti odstopa od pogodbe izhajalo iz določbe četrtega odstavka 5. člena Pogodbe. Takšno stališče tožnice je zmotno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zakonsko določeno obvestilo o neobstoju pravice do odstopa iz Prodajne pogodbe (A3) in iz Splošnih pogojev poslovanja (A9) ne izhaja. Četrti odstavek 5. člena Pogodbe določa, da lahko kupec v roku 8 dni zamenja kupljeno blago ob predložitvi računa, pri čemer je možna menjava kupljenih izdelkov, ki so zapakirani v originalni in nepoškodovani embalaži. Gre za obvestilo za primer želje kupca po menjavi blaga in takšno obvestilo ne predstavlja prejema informacije potrošnika (preden ga pogodba ali ponudba zavezuje) o neobstoju pravice do odstopa od pogodbe, ker skladno s petim odstavkom 43.č člena ZVPot nima pravice do odstopa. Prvi odstavek 43.c člena ZVPot tudi določa, da mora podjetje potrošniku v enostavnem in razumljivem jeziku zagotoviti ali dati na voljo informacije iz prvega odstavka 43.b člena ZVPot. Ne gre za enostaven in razumljiv jezik, če mora potrošnik z uporabo razlagalnih metod (tožnica v pritožbi predlaga argument a fortiori) ugotavljati svoje pravice in obveznosti.

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da posledica opustitve opozorila iz 8. točke prvega odstavka 43.b člena ZVPot pomeni, da pravica potrošnika do odstopa od pogodbe ne preneha, tudi če odpre pečat izdelka, ki ga zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov sicer ni mogoče vrniti. Pravno stališče sodišča prve stopnje je pravilno, kljub drugačnemu stališču, zavzetemu v sodbi naslovnega sodišča II Cp 1331/2019 z dne 2. 3. 2020. Sodišče prve stopnje je navedlo več tehtnih argumentov, ki govorijo v prid razlagi, da ima opustitev takšnega obvestila za posledico, da potrošnik vseeno lahko vrne izdelke, ki so bili zapečateni. V zadevi II Cp 1331/2019 je sodišče zgolj navedlo, da takšna razlaga nima opore ne v zakonu, ne v direktivi, brez navedbe (dodatnih) argumentov. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno navedlo, da opustitev takšnega obvestila ne sme iti v škodo potrošniku, ampak je za opustitev z zakonom določenega dolžnega ravnanja sankcionirano podjetje, ki kot močnejša stranka nastopa na trgu in je tudi zavezano k aktivnemu informiranju potrošnika o prodaji zapečatenega blaga.

13. Razlaga, da opustitev informiranja potrošnika o nemožnosti vračila blaga nima vpliva in da potrošnik takšnega blaga ne more več vrniti, vodi do zaključka, da podjetje ob opustitvi dolžnega ravnanja ne bi bilo v ničemer sankcionirano, medtem ko bi bil potrošnik, ki pred nakupom izdelka ni bil pravočasno obveščen in informiran o svojih pravicah in obveznostih, neutemeljeno v slabšem položaju (prikrajšan za popolno informirano odločitev o nemožnosti vračila po odprtju izdelka). Tehtnega argumenta za razlago in favorem podjetja v primeru zakonskih kršitev ni. Prav tako npr. iz sedmega odstavka 43.b člena ZVPot izhaja, da če podjetje potrošniku ne posreduje informacij o dodatnih stroških iz 5. in 6. točke prvega odstavka 43.b člena ZVPot, jih potrošnik ni dolžan plačati. Slednje jasno nakazuje na namen zakonodajalca, da breme opustitve obvestila nosi podjetje in ne potrošnik. Tudi dokazno breme glede izpolnjevanja obveznosti podjetja v zvezi z obveščanjem potrošnika nosi podjetje (osmi odstavek 43.b člena ZVPot). Iz razlage zakonskih določb in namena zakonodajalca zato tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja zaključek, da v primeru opustitve obvestila potrošnik ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe, če odpre zapečaten izdelek in o tem ni bil predhodno poučen skladno z 8. točko prvega odstavka 43.b člena ZVPot. 14. Enako stališče je zavzel generalni pravobranilec Sodišča EU v zadevi C-681/17, na katerega se je med drugim sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče EU na mnenje generalnega pravobranilca res ni vezano in to mnenje za sodišče ni zavezujoče, vendar mnenju sodbe velikokrat sledijo ter takšno pravno mnenje predstavljanja dodatno osvetlitev določene problematike. Ob podanih tehtnih razlogih lahko bralca zavezuje moč argumenta. Izpodbijana odločitev pa sicer ne temelji na mnenju pravobranilca kot zavezujočem.

15. Sodišče prve stopnje je končno utemeljeno ugotovilo, da toženka tudi na podlagi poslovne in neposlovne odškodninske odgovornosti ni dolžna plačati vtoževanega zneska, ker ni ravnala protipravno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojati tudi na podlagi instituta neupravičene obogatitve. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti in na pravno opredelitev v tožbenem zahtevku ni vezano. Glede na trditveno in dokazno podlago (dejanske okoliščine) pravdnih strank je bilo zato treba tožbeni zahtevek presojati tudi z vidika vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru morda toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice. Vendar pa je odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna tudi ob upoštevanju materialnopravnih določb o neupravičeni obogatitvi.

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (na katere je pritožbeno sodišče vezano) izhaja, da tožnica ni sprejela odstopa od pogodbe za vse izdelke, ker so bili določeni izdelki odprti in toženka ob vračilu seta štirih izdelkov ni vrnila, ker so bili odprti. Iz neprerekanih trditev toženke nadalje izhaja,3 da je tožnici neodprte izdelke vrnila, odprte izdelke pa je obdržala, ker jih tožnica ni hotela prevzeti. Enako izhaja iz zapisnika o prevzemu izdelkov, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje, da štirje izdelki niso bili vrnjeni iz razloga, ker so bili odprti. Tudi iz trditev tožnice izhaja, da za odprte izdelke ni sprejela odstopa od pogodbe in je toženki sporočila, da ne morejo biti predmet vračila. Iz dejanskih okoliščin, ki tvorijo neizpodbitno podlago, tako izhaja, da je toženka tožnici hotela vrniti vse izdelke, vendar je tožnica po lastni volji zavrnila vračilo štirih odprtih izdelkov.

17. Toženka je prejela kozmetične izdelke na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe. Zaradi odstopa od pogodbe je pravna podlaga odpadla in je za toženko nastala obveznost vrnitve izdelkov. Toženka je vse izdelke vrnila, vendar tožnica ni hotela prevzeti štirih izdelkov, ki so bili odprti, zato je navedene izdelke obdržala. Toženka je imela pravico do odstopa od pogodbe in vračila vseh izdelkov. Odprte izdelke je obdržala po volji tožnice, kar predstavlja veljavni pravni temelj. Neutemeljene so zato končno pritožbene navedbe, da ne obstaja nobena pravna podlaga, da je toženka prejete izdelke obdržala in da je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice.

18. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi drugi ne, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, dolžna povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku gre toženki 250 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, OT), 2 % materialnih stroškov (5 točk) in 22 % davek na dodano vrednost, kar ob veljavni vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) skupaj znese 186,66 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.

1 Prim. sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018. 2 Zapisnik o glavni obravnavi z dne 23. 3. 2022 na list. št. 104. 3 Pripravljalna vloga z dne 2. 8. 2019, spis na list. št. 57.