Jedro

Pri presoji predpostavk odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja (opustitve ali aktivnega ravnanja) državnega organa je treba upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Protipravnost pri vodenju tožilskih (in sodnih) postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti je skladno s sodno prakso podana le v primeru kvalificirane stopnje napačnosti. Da bi bila podana odškodninska odgovornost države zaradi napačnega ravnanja državnega tožilstva pri obravnavi kazenske ovadbe, ki jo je podal tožnik, bi moral tožnik dokazati, da je šlo za nerazumen odstop od jasnih določb materialnega prava ali od uveljavljene sodne prakse, ali za napačno uporabo povsem jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno prakso. Zgolj malomarno ravnanje tožilstva ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi, to je točki II izreka spremeni tako, da se znesek 3.166,18 EUR nadomesti z zneskom 2.430,00 EUR, v ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.521,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi nedopustnega ravnanja državnega tožilstva in tožniku naložilo v plačilo 3.166,18 EUR toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršitev pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave RS (URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 1. člena 1. protokola k EKČP, višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno naj razveljavi izpodbijano sodbo in sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 455/2019 in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. S tem, ko je predsednik sodišča s sklepom Su 455/2019 z dne 11. 9. 2019 zavrnil zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo 71. člen ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kršilo pa je tudi pritožnikovo pravico iz 23. člena URS in 6. člena EKČP. Na naroku 30. 8. 2019 je razpravljajoča sodnica z odkritim nezadovoljstvom vprašala tožečo stranko, če so se danes dobili zato, da si izmenjajo vloge, in ko ji je pooblaščenec pojasnil, da ne, saj je tudi toženi stranki posredoval vlogo, kar je državna odvetnica potrdila in sta se obe stranki odpovedali pravici do dodatnega roka za odgovore na vlogi, je sodnica odgovorila: „Ali mislite, da sem bila jaz zaradi vaše vloge vzhičena?“. Ta ravnanja izražajo odkrit negativen odnos sodnice do pritožnika, sodnica je do njega izrazila jezo, nestrpnost in žaljiv odnos, to pa so okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. Predsednik pri odločanju o izločitvi ni upošteval dokaznih predlogov za zaslišanje tožnika, njegovega pooblaščenca in državne odvetnice, pač pa je verjel izjavi sodnice. Zato je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Izjava sodnice ali misli, da je bila zaradi vloge vzhičena, podana potem, ko je bilo jasno, da je nasprotna stranka na vlogo odgovorila, predstavlja negativno izjavo o tožniku in njegovem ravnanju in jo je mogoče razumeti kot negativen odnos sodnice do njega. Taka izjava je v očeh javnosti lahko razumljena kot negativen odnos sodnice do ene od strank. O tem se predsednik sodišča v sklepu ni izjasnil (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni se mogoče strinjati s predsednikom sodišča, da je šlo za izjavo v okviru materialno procesnega vodstva. Sodnica bi lahko ob razpisu naroka strankam določila skrajni rok za podajo vlog, pa ni.

4. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Citira določbe Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) o pristojnosti in dolžnostih državnih tožilcev pri pregonu storilcev kaznivih dejanj ter 12. člen Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (Merila), ki tožilcem nalaga, da procesna opravila opravijo brez nepotrebnega odlašanja, praviloma najpozneje v 90 dneh. Ker je kazensko ovadbo podal slabo leto (9 mesecev) pred potekom zastaralnega roka za pregon A. A. zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije, bi tožilstvo glede na rok iz Meril lahko opravilo določena procesna dejanja, ki bi zavarovala pravice oškodovanca (tožnika). Sodišče se do rokov iz Meril ni izjasnilo, zato je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožilstvo je imelo dovolj časa, da bi še pred potekom zastaralnega roka tega pretrgalo s katerim od procesnih dejanj, za katera je pristojno. Država je dolžna zagotoviti varnost pred napadi na vse objekte kazensko pravnega varstva, torej tudi glede premoženja posameznika, vzpostaviti mora primeren zakonodajni okvir za namen odvračanja, preprečevanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter si prizadevati, da se bo to učinkovito udejanjalo v praksi. Pri tem je dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožilstvo bi moralo, če je bilo mnenja, da ni podlage za kazenski pregon, ovadbo zavreči, s čimer bi omogočilo tožniku, da bi sam pričel s kazenskim pregonom zoper A. A. Pregon A. A. je zastaral zaradi kršitev pozitivnih obveznosti države, ki izhajajo iz 34. člena URS. Gre za malomarno ravnanje tožilstva, to pa predstavlja protipravno ravnanje. Sodba samo tožniku očita, kaj vse naj ne bi storil, da bi zavaroval svoje pravice, do dejanj tožene stranke pa je benevolentna. Tak način sojenja je izrazito pristranski, kar pomeni, da ni bil deležen poštenega sojenja, kot mu to zagotavlja 6. člen EKČP. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da so vsi očitki tožilstvu neutemeljeni. Tožilstvo bi lahko, namesto da je to zahtevalo od policije, obvestila od naznanitelja in osumljenega pridobilo tudi samo. Razen tega po izteku 60-dnevnega roka, ki ga je dalo policiji, ni urgiralo, da bi pridobila izjavo osumljenca. Podatki, ki jih je tožilstvo imelo najkasneje 10. 4. 2017, potrjujejo utemeljen sum, da je ovadeni storil očitano kaznivo dejanje in bi moralo tožilstvo vložiti zahtevo za preiskavo ali pa od preiskovalnega sodnika pridobiti soglasje za vložitev neposredne obtožnice in jo vložiti. Če je bilo v dvomih glede utemeljenosti suma, bi moralo zahtevati vsaj opravo posameznih preiskovalnih dejanj, da bi pretrgalo zastaranje. Tožilstvo pa vse do 8. 8. 2017 ni opravilo nobenega procesnega dejanja. Nespoštovanje instrukcijskih rokov predstavlja malomarno ravnanje tožilstva. Ko tožilstvo ni zbralo dovolj dokazov, bi moralo kazensko ovadbo zavreči in s tem tožniku omogočiti, da bi nadaljeval kazenski pregon. O tem sodba nima nobenih razlogov (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Povračilo stroškov državi je po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (EKČP) povezano z vprašanjem upravičenosti tožbe, konkretna tožba pa ni očitno neupravičena, saj je sodna praksa že prepoznala odgovornost države za opustitve pri pregonu storilcev kaznivih dejanj. Ker plačilo stroškov državi po Odvetniški tarifi dejansko predstavlja obogatitev države, je 8. člen Zakona o državnem odvetništvu v nasprotju z URS. Država je s tem, ko prejme plačilo po Odvetniški tarifi, dejansko v boljšem položaju kot pa odvetnik, ki zastopa stranko, ki ni država. Gre za očitno neenakost, 8. člen Zakona o državnem odvetništvu je v nasprotju s 14. členom URS. Višjemu sodišču predlaga, naj postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti. Podrejeno uveljavlja, da je sodišče toženi stranki zmotno priznalo 2400 točk za sestavo odgovora na tožbo, saj glede na vrednost spornega predmeta predstavlja nagrado za odgovor na tožbo 2000 točk, ter da ni upravičena do stroškov za poročilo stranki. Seštevek stroškov, ki jih je priznalo sodišče, ne predstavlja dosojenih 3.166,18 EUR, temveč največ 2.705,04 EUR.

6. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo zavrača pritožbene navedbe in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Pritožba ni utemeljena.

Glede sklepa z dne 11. 9. 2019

8. Za izločitev sodnika na podlagi 6. točke 70. člena ZPP morajo biti izkazane okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka.1 Besede, za katere tožnik trdi, da jih je izrekla razpravljajoča sodnica, v okoliščinah, ki jih zatrjuje tožnik, izhajajo pa tudi iz podatkov spisa, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri razumnem človeku ne vzbudijo dvoma v nepristranskost sodnika. Sodnica jih ni izrekla tožniku, pač pa njegovemu pooblaščencu, ker je, čeprav je vabilo za glavno obravnavo dobil že sredi maja 2020, na sodišče po faxu poslal pripravljalno vlogo dva dni pred za 30. 8. 2020 razpisanim narokom. Sodišče utemeljeno pričakuje od odvetnika, da vsaj v primeru, ko je z datumom obravnave seznanjen 3 mesece vnaprej, ne bo pošiljal vlog v zadnjem hipu in na ta način povzročil, da se je sodnica lahko šele na naroku seznanila z vsem procesnim gradivom. Tožena stranka je namreč odgovor na tožnikovo vlogo prinesla na narok. S tem, ko je vlogo poslal neposredno toženi stranki, svojega ravnanja ni saniral. Tožena stranka bi imela pravico, da si pridrži rok za odgovor na vlogo in sodnica ni mogla vnaprej vedeti, da bo tožena stranka vlogo prinesla na narok. Na naroku sta sicer obe stranki izjavili, da ne potrebujeta dodatnega roka za izjave, vendar pa ravnanje sodišča, ko je narok kljub temu preložilo, nikakor ne kaže na pristranskost sodnice. Ne le strankam, tudi sodniku je treba omogočiti, da ima dovolj časa za preučitev zadeve, ki jo obravnava. Dejansko je to, da sodnik zadevo, ki jo vodi, vsestransko preuči, pravica strank. Nenazadnje pa je tožeča stranka potem, ko je sodišče narok preložilo, vložila še eno pripravljalno vlogo. V njej je odgovorila na navedbe tožene stranke v vlogi, ki jo je tožena stranka prinesla na narok.

9. Z besedami, ki naj bi jih potrditvah tožeče stranke izrekla sodnica, je izrazila svoje nezadovoljstvo z načinom dela pooblaščenca tožnika, ne pa nenaklonjenost tožniku. Nejevolja sodnice, ker je morala narok preložiti, nikakor ne kaže na odkrit negativen odnos sodnice do tožnika. Še manj besede: „Ali mislite, da sem bila jaz zaradi vaše vloge vzhičena“ predstavljajo žalitev tožnika. Pričakovanje sodišča, da bo stranka poslala sodišču vlogo dovolj zgodaj, da se z njo seznani sodišče in nasprotna stranka ter da ima nasprotna stranka dovolj časa za odgovor, sodišče pa, da se seznani tudi z odgovorom na vlogo, je utemeljeno, čeprav sodišče stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca - odvetnika, ki mora poznati procesne predpise, ni izrecno določilo roka za podajo vlog.

10. Narok, na katerem se je zadeva vsebinsko obravnavala, je v celoti zvočno posnet. Iz prepisa zvočnega posnetka izhaja, da je sodnica narok primerno vodila, nobene naklonjenosti ali nenaklonjenosti eni ali drugi stranki ni zaznati.

11. Iz sklepa predsednika sodišča, s katerim je zavrnil zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice, izhaja, da je predsednik v zvezi s predlagano izločitvijo presojal s strani predlagatelja zatrjevano dejansko stanje, to je kaj naj bi sodnica na naroku rekla in v kakšnih okoliščinah, zato zaslišanje tožnika, njegovega pooblaščenca in državne odvetnice ni bilo potrebno, očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je neutemeljen. Sklep predsednika sodišča je ustrezno utemeljen, odgovorjeno je na vse bistvene navedbe tožeče stranke v predlogu za izločitev sodnice, tako da je preizkus sklepa mogoč, očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa neutemeljen.

12. Po obrazloženem ne sklep predsednika sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev razpravljajoče sodnice ne postopek sam nista obremenjena z očitanimi kršitvami.

O odškodninski odgovornosti tožene stranke

13. Odškodninsko odgovornost tožene države na podlagi 26. člena URS tožnik gradi na očitku državnemu tožilstvu, da mu je z opustitvijo dolžnega ravnanja onemogočilo, da bi v kazenskem postopku, bodisi po obtožnem aktu tožilstva ali na podlagi obtožnega akta tožnika kot tožilca, prišel do poplačila svoje terjatve, ki jo ima do A. A. 14. Pri presoji predpostavk odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja (opustitve ali aktivnega ravnanja) državnega organa je treba upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Protipravnost pri vodenju tožilskih (in sodnih) postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti je skladno s sodno prakso podana le v primeru kvalificirane stopnje napačnosti.2 Da bi bila podana odškodninska odgovornost države zaradi napačnega ravnanja državnega tožilstva pri obravnavi kazenske ovadbe, ki jo je podal tožnik zoper A. A., bi moral tožnik dokazati, da je šlo za nerazumen odstop od jasnih določb materialnega prava ali od uveljavljene sodne prakse, ali za napačno uporabo povsem jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno prakso. Zgolj malomarno ravnanje tožilstva ne zadošča. 15. Sama dejstva, na katerih tožnik temelji tožbo, niso sporna: - tožnik je s posojilno pogodbo z dne 27. 7. 2007 A. A. s. p. posodil 300.000,00 EUR, posojilojemalec je moral posojilo po pogodbi vrniti v času od 27. 7. 2007 do 30. 5. 2008 v treh enakih obrokih po 100.000,00 EUR, v primeru zamude z vračilom pa bi se obrok posojila upošteval kot kupnina za stanovanjsko zgradbo, ki naj bi jo A. A. zgradil, pa jih ni; - A. A. posojila tožniku ni vrnil niti mu ni v last in posest izročil stanovanjske zgradbe; - tožnik ni sprožil nobenega postopka zoper A. A. za vračilo posojila; - tožnik je zoper A. A. 25. 10. 2016 na tožilstvo vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije; - državna tožilka je 15. 11. 2016 ovadbo poslala v dopolnitev policiji, ki je po opravljenih poizvedbah 10. 4. 2017 vložila kazensko ovadbo zoper A. A. na Okrožno državno tožilstvo v ..., tožilka je 8. 8. 2017 kazensko ovadbo poslala nazaj na policijo z navodili, da naj jo dopolni, dopolnjeno kazensko ovadbo je policija tožilstvu poslala 20. 12. 2018, tožilstvo pa je po ugotovitvi, da je pregon 27. 7. 2017 zastaral, kazensko ovadbo s sklepom z dne 10. 1. 2018 zavrglo.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da okrožno državno tožilstvo v okoliščinah konkretnega primera ni ravnalo protipravno. Tožnik je kazensko ovadbo na tožilstvo podal le 9 mesecev pred potekom zastaralnega roka za pregon A. A. očitanega kaznivega dejanja. Tožilstvu, ki v 9 mesecih ni uspelo zahtevati preiskave ali opraviti drugega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje, ob dejstvu, da je pričelo s pomočjo policije zbirati dokaze, kar je ustaljen način dela tožilstva, ni mogoče očitati niti očitno napačnega niti očitno prepočasnega ravnanja, kar bi lahko bilo podlaga za sklep o protipravnosti ravnanja. Zakaj meni, da ravnanje tožilstva ni bilo protipravno, je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z obširnimi in jasnimi razlogi, v katerih je odgovorilo na vse relevantne navedbe tožnika in se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

17. Sicer pa tudi, če bi tožilstvo ravnalo protipravno, tožena stranka tožniku ne bi odškodninsko odgovarjala, ker ni podane vzročne zveze in ker je odškodninska odgovornost države subsidiarna.3 Ni naloga države varovati posameznika pred slabimi poslovnimi odločitvami, zato te ne sodijo v okvir varstva, ki ga posamezniku zagotavlja 34. člen URS. Do zmanjšanja tožnikovega premoženja ni prišlo zaradi zastaranja kazenskega pregona zoper A. A., temveč zato, ker mu A. A. ni vrnil posojila ali nanj prenesel lastništvo na stanovanjskem objektu, kot sta se dogovorila v posojilni pogodbi. Tožnik je z A. A. v pogodbenem odnosu in na voljo je imel, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, civilno pravno varstvo. Zakaj se ga ni poslužil, za presojo ni pomembno. Tožena stranka bi mu odškodninsko odgovarjala na podlagi 26. člena URS, če mu kot upniku ne bi bilo omogočeno, da izterja dolg od dolžnika (zakonodajna protipravnost). Tožnik pa je civilnopravno varstvo svoje terjatve imel na voljo. Poleg tega bi moral, da bi lahko prikrajšanje na svojem premoženju dobil povrnjeno na podlagi odškodninske odgovornosti države, izkazati še, da bi v primeru, ko bi tožilstvo z ustreznimi procesnimi dejanji pretrgalo zastaranje, bilo posojilo vrnjeno. Tega niti ne zatrjuje, pač pa iz njegovih navedb izhaja, da A. A. nima sredstev za vračilo posojenega mu denarja, stanovanjski objekt, ki naj bi prešel v last tožnika, pa ni zgrajen. Torej tudi če ne bi prišlo do zastaranja kazenskega pregona, tožnik posojila ne bi dobil vrnjenega.

18. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse za razsojo relevantne tožnikove navedbe, razlogi izpodbijane sodbe so jasni in omogočajo pritožbeni preizkus. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pritožbeni očitki niso utemeljeni, materialno pravo je pravilno uporabljeno in nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato glede glavne stvari potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

19. Tudi odločitev o stroških postopka je po temelju pravilna. Skladno z določili 154. člena ZPP je odvisna od uspeha strank v postopku. Ker je tožnik propadel, mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Tožba očitno ni bila upravičena. Zakonska ureditev, po kateri se stroški državnega odvetništva obračunajo skladno z Odvetniško tarifo, ne povzroča neenakosti med strankami, ki so, kot tožnik, dolžni nasprotni stranki zaradi neuspeha v postopku povrniti stroške postopka. Ravno obratno, do neenakih položajev bi prišlo, če bi tista stranka postopka, ki izgubi pravdo z državo, samo zato, ker je bila nasprotnik država, plačala manj stroškov kot ostale stranke sodnih postopkov. Sicer pa je takšno ureditev že presojalo Ustavno sodišče. V zadevi U-I-195/06 je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, ki je določal enako, kot določa 8. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv). Presodilo je, da je pobuda za oceno ustavnosti, v kateri je pobudnik uveljavljal enako kot tožnik v tej pritožbi, očitno neutemeljena. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še dodaja, da ni relevantno ali je v boljšem položaju odvetnik ali država, pač pa, da stranka postopka, ki mora plačati stroške postopka, nosi enako stroškovno obremenitev ne glede na to, kdo je njegov nasprotnik. Tudi ni relevantno, kam gre denar od plačanih stroškov postopka (v proračun ali odvetniku). Višje sodišče po pojasnjenem nima razloga, da bi začelo postopek ocene ustavnosti 8. člena ZDOdv.

20. Utemeljeno pa pritožba graja višino dosojenih stroškov postopka. Ob vrednosti spornega predmeta 300.000,00 EUR in odvetniške točke 0,6 EUR znaša nagrada za odgovor na tožbo skladno s prvim odstavkom tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT) 2000 točk, za narok 30. 8. 2019 s strani tožene stranke priglašenih 1000 točk (ker je bil to prvi narok za glavno obravnavo bi ji šlo skladno z OT sicer 2000 točk, vendar mora sodišče tudi pri odločanju o stroških postopka soditi znotraj zahtevka strank), stroški pristopa na narok 27. 11. 2019 1000 točk, kar je skupaj 4000 točk, oziroma 2.400,00 EUR. Materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT znašajo 30,00 EUR (12 + 18 EUR). Pravilno je tudi stališče pritožbe, da tožena stranka do priglašenih stroškov za poročilo stranki ni upravičena, ker so že zajeti v priznana opravila. Tožnik je tako toženi stranki dolžan povrniti 2.430,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Višje sodišče je zato pritožbi v stroškovnem delu ugodilo ter ustrezno spremenilo stroškovni del izpodbijane sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo: 2500 točk po tar. št. 21 OT - 1.500,00 EUR, za materialne stroške po 11. členu OT 12 + 9 EUR. Do priglašenih 20 točk za poročilo stranki tožena stranka ni upravičena. Tožnik je tako toženi stranki dolžan povrniti 1.521,00 EUR.

22. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih tožnik v postavljenem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 3078. člen Obligacijskega zakonika).

1 Odločbe US RS Up-679/06 in U-I-20/07, Up 295/01 2 Gl. npr. odločbi VS RS I Ips 374/2013, II Ips 220/2017 3 Gl. sklep VS RS II ips 220/2017