Jedro

Odlog, delna oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse je izjema od pravila, da je potrebno sodno takso plačati že ob vložitvi vloge. Izjeme pa je potrebno presojati ozko, zato vlogi za odlog, delno oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse ni mogoče ugoditi, v kolikor predlagatelj razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse oziroma ji dovoli odlog ali obročno plačilo le-te. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odlog, delna oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse je izjema od pravila, da je potrebno sodno takso plačati že ob vložitvi vloge. Izjeme pa je potrebno presojati ozko, zato vlogi za odlog, delno oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse ni mogoče ugoditi, v kolikor predlagatelj razpolaga s kakršnikoli premoženjem, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka razpolaga s kratkoročnimi sredstvi v višini 543.177,00 EUR (od tega predstavljajo kratkoročne poslovne terjatve 414.615,00 EUR, zaloge pa 111.786,00 EUR). Ker tožena stranka ni trdila, da teh sredstev ne more unovčiti za plačilo sodne takse in zakaj ne, je sodišče prve stopnje njen predlog za taksno oprostitev v celoti zavrnilo.

6. Tožena stranka v pritožbi trdi, da se gornji podatki nanašajo na leto 2015, ki v trenutku nastanka taksne obveznosti naj ne bi bili več aktualni. Vendar pa te (domnevne) spremembe/poslabšanja premoženjskega stanja tožena stranka v predlogu ni konkretizirala (njene trditve so se nanašale samo na slabo likvidnostno stanje, drugačne pritožbene navedbe so protispisne). To skuša storiti šele v pritožbi, kar pa predstavlja nedovoljene pritožbene novote (tožena stranka ne pojasni, zakaj teh navedb, po oceni višjega sodišča, tudi sicer pavšalnih in dokazno nepodprtih, ni mogla navesti že predlogu za taksno oprostitev), ki jih višje sodišče ne more upoštevati (prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah-1, v nadaljevanju ZST-1). Ker torej iz bilance stanja za leto 2015 izhaja, da tožena stranka razpolaga z zadostnim premoženjem za plačilo sodne takse v višini 225,00 EUR, obenem pa tožena stranka v predlogu ni konkretno in obrazloženo zatrjevala okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da v trenutku nastanka taksne obveznosti s temi sredstvi ne razpolaga oziroma jih ne more unovčiti brez ogrožanja svoje dejavnosti, je sodišče prve stopnje predlog za taksno oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo pravilno zavrnilo.

7. Navedenega ne more spremeniti (sicer res že v predlogu zatrjevana) okoliščina, da ima tožena stranka blokirane transakcijske račune. Pravne osebe, če gre za plačila v manjših zneskih (kar pa znesek 225,00 EUR vsekakor je, prim. 23.a člena Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku), namreč lahko opravljajo posle (npr. prodajo zaloge) tudi gotovinsko (prim. drugi odstavek 36. člena Zakona o davčnem postopku-2), na enak način (torej z gotovino) pa je možno tudi plačilo sodne takse (prvi odstavek 6. člena ZST-1). Ker zgolj zaradi blokade računov tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče delno oprostiti plačila sodne takse oziroma ji le-tega odložiti ali razdeliti na obroke, pa sodišču prve stopnje tudi ni mogoče kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (katero po vsebini uveljavlja pritožnica), ker se do te okoliščine ni posebej opredelilo.

8. Po navedenem pritožbene trditve niso utemeljene in ker tudi niso podane kršitve na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

9. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).