Jedro

Pravno podlago za vložitev tožbe s strani etažnih lastnikov je treba iskati v njihovih stvarno-pravnih razmerjih v zvezi s skupnimi deli (kot to ureja že SPZ). Tako kot imajo etažni lastniki, ki so hkrati solastniki skupnih delov, skladno s 100. členom SPZ pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (vsak od njih pa ima tudi pravico do tožbe svoje pravice na delu stvari), je tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu upravičen vsak od njih, ne glede na svoj solastniški delež na teh delih. To pomeni, da lahko takšno tožbo glede skupnih delov vloži vsak etažni lastnik sam, lahko pa jih vloži tudi več ali celo vsi skupaj.

S trenutkom izdaje sklepa o začetku postopka prisilne poravnave so bili nedenarni zahtevki (v kolikor so dejansko obstajali), ki jih tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja (tudi) zoper drugo toženo stranko, po samem zakonu (seveda zgolj v razmerju do drugotožene stranke) spremenjeni v denarno terjatev. Do tega je torej prišlo, še preden je sodišče prve stopnje izdalo predlagano začasno odredbo. To pomeni, da ob njeni izdaji vse za izdajo začasne odredbe potrebne predpostavke (v razmerju do drugotožene stranke) niso bile več podane. Podan namreč ni bil več verjeten obstoj vtoževane nedenarne terjatve (v zvezi s katero je bilo zavarovanje predlagano).

V konkretnem primeru je bila terjatev (oziroma zahtevek), ki jo tožeča stranka uveljavlja (tudi) do drugotožene stranke, (v razmerju do slednje) po samem zakonu pretvorjena v denarno terjatev. Okoliščina, da o njej v sodnem postopku ni bilo odločeno, je povsem nerelevantna. Tudi če je obstajala, je postala (v razmerju do drugotožene stranke) denarna.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in izpodbijani sklep glede nje potrdi.

II. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep glede nje spremeni tako, da se njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 15.5.2014 ugodi in se ta sklep glede nje razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa glede nje zavrne.

III. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom z dne 9.7.2014 odločilo, da se ugovora prvo in drugo tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 15. 5. 2014 zavrneta.

2. Zoper sklep sta se pritožili obe toženi stranki.

3. Prvotožena stranka se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe oziroma podredno da sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da naj bi bila odločitev povsem arbitrarna in da naj bi bila grobo prekršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, sodnega varstva iz 23. člena URS in poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje naj bi v ponovljenem postopku (in sicer po vloženem ugovoru) sprejelo praktično identičen sklep, kot je sklep o zavarovanju, brez da bi se po vsebini opredelilo do ugovornih navedb prvotožene stranke. Tako naj bi zgolj dodalo 19. točko obrazložitve. Iz tega razloga naj bi bila odločitev arbitrarna. Opuščena je bila razumna in prepričljiva argumentacija sprejete odločitve in prekršena upnikova pravica do poštenega postopka, ki mu ga zagotavljata 22. in 23. člen URS ter 6. člen EKČP. V zvezi z ugovorom aktivne legitimacije poudarja, da v konkretnem primeru tožba in predlog za začasno odredbo ne izpolnjujeta predpostavk, potrebnih za njuno meritorno obravnavo. Izpostavlja problem sosporništva in navaja, da tožniki v zvezi s tem ne podajo nobene trditvene podlage. Sama meni, da pogoji za sosporništvo na aktivni strani niso uresničeni. V nadaljevanju se sklicuje na določbe, ki urejajo etažno lastnino, in sicer na tretji odstavek 105. člena in 115. člen SPZ. Sklicuje se tudi na 32. člen SZ-1, ki povzema določilo 116. člena SPZ. Tožeča stranka v konkretnem primeru v spis ni vložila pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki, iz katere bi bil razviden dogovor glede njihovega nastopanja v pravnem prometu. Zato za tožeče stranke velja, da imajo na skupnih delih pravice in dolžnosti, ki ustrezajo njihovim solastninskim deležem, in samo tako jih lahko uveljavljajo v razmerju do tretjih (to je tudi do tožene stranke). Tožniki kot etažni lastniki bi morali pri oblikovanju tožbenega zahtevka upoštevati specialno določbo 406. člena OZ. Zakonska solidarnost glede na omenjeno zakonsko določilo v konkretnem primeru ni predpisana. Prav tako iz predloženih dokazov ne izhaja, da je bila upniška solidarnost med etažnimi lastniki pogodbeno dogovorjena. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 383/2008 in II Ips 418/2009, ki naj bi potrjevali pravilnost njenega naziranja. Soseska M. je sestavljena iz štirih blokov (in sicer 7, 8, 9 in 10), zato lastniku etažne enote v bloku št. 7 na noben način ni mogoče priznati aktivne legitimacije za odpravo napak na skupnih delih v bloku št. 8. V konkretnem primeru pa tožeča stranka tožbeni zahtevek ter tudi predlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja prav na tak način za celotno naselje. Poleg tega bi lahko posamezni etažni lastnik zahtevo za odpravo napak na skupnih delih posameznega bloka uveljavljal le v odstotku svojega lastništva na skupnih delih. Odločitev v zadevi II Cp 1552/2013, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, na naj se ne bi nanašala na primer, kot je konkretni. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela dokazati niti verjetnosti terjatve zoper toženo stranko, niti verjetnosti, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem je Ustavno sodišče RS ureditvene začasne odredbe opredelilo kot začasne odredbe, s katerimi se začasno (do dokončne rešitve v sodnem postopku) uredi sporno pravno razmerje. Bistvo teh začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. V zvezi z njihovim izdajanjem je potreben restriktiven pristop, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97. Izpodbijani sklep ne vsebuje prav nobene presoje, zakaj je v konkretnem primeru začasna odredba nujna za varstvo obstoječega stanja pred nastankom težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki bi omogočala tehtanje sorazmernosti med varstvom pravice tožeče stranke do zavarovanja njene terjatve in varstva pravice tožene stranke ter škode, ki bi slednji z izdajo začasne odredbe nastala. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS in poudarja, da zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče RS v svojih odločbah pogosto poudarja. Omenja tudi dolžnosti, ki jih sodiščem nalaga 6. člen EKČP, ter odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1973/09 in Up-147/09. Izpodbijani sklep naj bi bil neobrazložen tudi glede verjetnosti obstoja terjatve. V nadaljevanju pritožba navaja, kdaj naj bi bila podana stvarna napaka. Do jamčevalnih sankcij je kupec upravičen, če je napake pravočasno grajal ter sodno varstvo sprožil v okviru zakonsko določenega enoletnega prekluzivnega roka. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, ampak zgolj splošno povzema ugotovitve izvedenca ter na podlagi le-teh zaključi, da naj bila terjatev tožeče stranke z verjetnostjo izkazana. Tožena stranka pri tem poudarja, da zgolj morebiten obstoj napak še ne pomeni obstoja terjatve tožeče stranke. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi izvedenec ugotovil v zvezi z aktivno požarno zaščito. Odločitev sodišča naj bi bila tudi v tem delu povsem nerazumljiva. Konkreten spor se namreč vodi iz naslova zahtevka tožeče stranke za jamčevanje za stvarne napake, ne pa zaradi neizročitve dokumentacije, potrebne za predajo sistema aktivne požarne zaščite. Ker je obrazložitev nerazumljiva, se tožena stranka do nje niti ne more vsebinsko opredeliti. Odločitev naj bi bila neobrazložena tudi glede verjetnosti, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja interesov pravdnih strank pri razlagi pojma nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, tako da je ostalo na ravni splošne ocene obstoja te nevarnosti.

4. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Drugotožena stranka se zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da samo odloči o zadevi tako, da predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper njo v celoti zavrne oziroma podrejeno da izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Materialnopravni zaključki sodišča, da naj bi prepoved izdaje sklepa o zavarovanju zoper insolventnega dolžnika trajala samo do pravnomočnosti sklepa prisilne poravnave, naj bi bili zgrešeni. Potrjena prisilna poravnava učinkuje na vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (kar velja tudi za terjatev tožečih strank). Sama okoliščina, da sodišče še ni pravnomočno odločilo o terjatvi tožečih strank, ki so predmet obravnavanega postopka, ne spremeni dejstva, da je terjatev tožečih strank nastala še pred uvedbo postopka prisilne poravnave zoper drugotoženo stranko. Da je terjatev tožeče stranke nastala še pred uvedbo omenjenega postopka, potrjuje dejstvo, da je tožeča stranka svojo tožbo vložila še pred uvedbo postopka prisilne poravnave zoper toženo stranko. Prav tako je svojo terjatev prijavila v omenjenem postopku opr. št. St 756/2012 (kar izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 5.10.2012). Da je tožeča stranka svojo terjatev že predhodno prijavila v postopku prisilne poravnave (kar je drugotožena stranka izpostavila v svoji vlogi z dne 25.4.2014), tožeča stranka ni oporekala, kar pomeni, da omenjena okoliščina ni sporna. Pri presoji učinkovanja prisilne poravnave so merodajni datumi nastanka obveznosti in ne njihove zapadlosti, saj se z dnem začetka postopka prisilne poravnave vse obstoječe terjatve do dolžnika štejejo za dospele. Stališče sodišča prve stopnje, da posledice uvedbe postopka prisilne poravnave po pravnomočnosti sklepa potrjene prisilne poravnave ne veljajo več, je napačno. Skladno s 160. členom ZFPPIPP pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave nastanejo za vse terjatve upnikov do insolventnega dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, in zoper le-te potrjena prisilna poravnava tudi učinkuje (213. člen ZFPPIPP). V nadaljevanju poudarja, da je bila dne 5.6.2014 izdana odločitev sodišča, da se postopek prisilne poravnave pravnomočno zaključi, kar pomeni, da je bil sklep o prisilni poravnavi pravnomočno zaključen šele z omenjenim datumom. Sodišče prve stopnje naj bi prezrlo ugovor drugotožene stranke, da je s sklepom o začasni odredbi za zavarovanje nedenarne terjatve tudi drugotoženi stranki naložilo izvršitev nedenarne obveznosti ter s tem ravnalo v nasprotju s 161. členom ZFPPIPP. Sodišče je izdalo t.i. regulacijsko začasno odredbo po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, izdaja le-te pa je glede na določila ZFPPIPP nad insolventnim dolžnikom izključena. V nadaljevanju pritožnica poudarja, da je s sklepom o izdaji začasne odredbe sodišče prve stopnje zgolj povzelo navedbe tožečih strank in izvedeniškega mnenja, ni pa podalo nobenih zaključkov glede posameznih predpostavk po ZIZ, ki morajo biti izpolnjene za izdajo začasne odredbe. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi zgolj povzelo navedbe iz prvotnega sklepa o začasni odredbi, ki je že bil razveljavljen s strani Višjega sodišča v Ljubljani s sklepom II Cp 205/2011. Sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti.

6. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa neutemeljena.

V zvezi s pritožbo prvotožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor prvotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, svojo obrazložitev pa tudi natančno in prepričljivo obrazložilo. Pavšalno pritožbeno sklicevanje na (domnevne) kršitve ustavnih določb oziroma določb Evropske konvencije o človekovih pravicah, ne more prepričati. Pritožnica poudarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do njenih ugovornih navedb, a ne uspe ustrezno pojasniti do katerih. Zato povsem neprepričljivo izzvenijo tudi očitki o domnevni arbitrarnosti izpodbijane odločitve. Na vse relevantne ugovore prvotožene stranke je bilo s strani sodišča prve stopnje ustrezno odgovorjeno. Zgolj sklicevanje na splošne (abstraktne) določbe oziroma njihovo razlago, ne da bi bili hkrati podani prepričljivi konkretni razlogi, ne more vzbuditi nobenega resnega dvoma v pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve.

9. Povsem neprepričljiv je očitek, da v konkretnem primeru ni podlage za meritorno obravnavo tožbe in predloga za začasno odredbo, češ da niso izpolnjeni pogoji za obstoj sosporništva na aktivni strani. To nikakor ne drži, saj so za to, da je tožbo vložilo več oseb, izpolnjene vse predpostavke po 191. členu ZPP.(1) Pritožba se v zvezi s tem nepotrebno sklicuje na vsebino posameznih določb SPZ(2) oziroma SZ-1,(3) ki urejajo etažno lastnino, njeni nadaljnji konkretni zaključki pa so zmotni. Medtem ko legitimacija prvotožeče stranke (S. d.d.) temelji na določbi 29. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES),(4) pa je potrebno pravno podlago za vložitev tožbe s strani etažnih lastnikov iskati v njihovih stvarno-pravnih razmerjih v zvezi s skupnimi deli (kot to ureja že SPZ). Tako kot imajo etažni lastniki, ki so hkrati solastniki skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ oziroma četrti odstavek 3. člena SZ-1), skladno s 100. členom SPZ pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (vsak od njih pa ima tudi pravico do tožbe svoje pravice na delu stvari), je tudi za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih po obligacijskem pravu (kot je to v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje)(5) upravičen vsak od njih, ne glede na svoj solastniški delež na teh delih.(6) To pomeni, da lahko takšno tožbo glede skupnih delov vloži vsak etažni lastnik sam, lahko pa jih vloži tudi več ali celo vsi skupaj, kot se je to zgodilo v konkretni zadevi. Zato je povsem zmotno pritožbeno sklicevanje na 406. člen OZ.(7) Ker upravičenost etažnih lastnikov, da v zvezi s skupnimi deli posamezno ali pa skupaj uveljavljajo jamčevalna upravičenja, izhaja iz samega njihovega (zakonsko predvidenega) stvarno-pravnega položaja, jim za vložitev (skupne) tožbe ni potrebno predložiti nobene pogodbe o medsebojnih razmerjih (116. člen SPZ). Posledica te napačne pritožbene razlage je tudi neustrezno sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 383/2008 in II Ips 418/2009. V primerih, ki sta jih omenjena judikata obravnavala, je šlo za uveljavljanje drugačne, to je deljive (denarne) terjatve. V konkretnem primeru pa tožniki uveljavljajo nedenarne (nedeljive) zahtevke iz naslova jamčevanja za stvarne napake na skupnih delih. Okoliščina, da so etažni lastniki več (različnih) stavb/blokov (v istem stanovanjsko-poslovnem kompleksu/naselju) skupaj vložili tožbo oziroma da od prvotožene stranke skupaj uveljavljajo odpravo stvarnih napak (na posameznih stavbah), ne pomeni, da posamezni od njih odpravo napak uveljavljajo za stavbo (zgradbo), v kateri niso etažni lastniki oziroma v kateri se ne nahaja njihova etažna lastnina. Postavljenih zahtevkov ni moč razlagati na tak način. Tudi sicer morebitna „preširoka“ zahteva posameznega od etažnih lastnikov nima nobenega vpliva na pravilnost (zakonitost) izdane začasne odredbe oziroma izpodbijanega sklepa.

10. Pritožba je pavšalna in neprepričljiva tudi v oporekanju zaključkom sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru podane vse za izdajo začasne odredbe potrebne predpostavke iz 272. člena ZIZ.(8) V tej zvezi je povsem nepotrebno (pa tudi sicer neutemeljeno) pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje napačno opredelilo namen ureditvenih (regulacijskih) začasnih odredb. Z nekoliko drugačnimi besedami, a z enakim pomenom, kot ga izpostavlja pritožnica, je sodišče prve stopnje glede namena omenjenih začasnih odredb (pravilno) poudarilo, da je tega potrebno iskati v začasnem varstvu(9) obstoječega stanja (pravne sfere) pred grozečim nasiljem oziroma nastankom težko nadomestljive/nenadomestljive škode. Uporaba drugačnih besed (ali vrstnega reda) pa seveda ne more biti podlaga za tak (neustrezen oziroma prehiter) zaključek. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presodilo (pa tudi obrazložilo) vse za zavarovanje zakonsko predvidene pogoje. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 275/97 oziroma poudarjanje potrebnosti restriktivnega pristopa pri izdajanju takšnih začasnih odredb. Vse te zahteve so bile upoštevane. Tako je sodišče prve stopnje v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa konkretno in prepričljivo obrazložilo tudi potrebnost (nujnost) izdaje začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode.(10) V istem okviru je presojalo tudi posledice izdaje začasne odredbe za toženi stranki oziroma opravilo tehtanje interesov pravdnih strank (to je med potrebnostjo izdaje začasne odredbe, da se prepreči nastanek nenadomestljive/težko nadomestljive škode, in morebitno škodo, ki bi jo toženi stranki utrpeli, če bi se na koncu izkazalo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen). Podobno neutemeljena je pritožbena trditev, češ da izpodbijani sklep ni obrazložen glede verjetnosti obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je (v 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) tudi v tem oziru zadostilo vsem zahtevam potrebne obrazložitve. Ta je jasna in prepričljiva, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek, da je vtoževana terjatev (zahtevek) v razmerju do prvotožene stranke izkazana na ravni verjetnosti. Pritožničino sklicevanje na določbe Ustave Republike Slovenije, na 6. člen EKČP in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa ne more prikriti siceršnje neprepričljivosti pritožbenih navedb oziroma zaključkov.

11. Brezpredmetno je nadalje pritožbeno sklicevanje na zakonsko ureditev o tem, kdaj je podana stvarna napaka in pod kakšnimi pogoji jo je moč uveljavljati. Prav tako ni moč slediti poudarjanju, češ da je do jamčevalnih sankcij kupec upravičen le, če je napake pravočasno grajal ter sodno varstvo sprožil v za to predvidenem roku (oziroma očitku, da se sodišče prve stopnje do teh okoliščin ni opredelilo). V tem oziru je prvenstveno nenavadno to, da pritožnica niti ne zatrjuje, da bi tožeča stranka karkoli zamudila. Da bi slednja karkoli zamudila, prvotožena stranka ni navajala niti v odgovoru na tožbo. Prav nasprotno. V njem je izpostavljala samo to, da naj bi vse grajane napake ustrezno sanirala (enako velja za njeno vlogo z dne 2.10.2009, v kateri je odgovorila na razširjeno tožbo tožeče stranke z dne 3.9.2009). V zvezi z grajanjem ugotovitev (zaključkov) sodišča prve stopnje glede zatrjevane stvarne napake iz naslova aktivne požarne zaščite, pa pritožnica (očitno) spregleda, da v konkretnem primeru ne gre samo za (oziroma ni zahtevana le) izročitev dokumentacije potrebne za predajo sistema aktivne požarne zaščite, saj so ti dokumenti povezani s siceršnjimi s strani izvedenca ugotovljenimi napakami omenjenega sistema. Dokumentacija je zgolj pogoj za predajo, pregled in vzdrževanje sistema aktivne požarne zaščite, katerega pomanjkljivosti predstavljajo napake in nedokončanje nekaterih elementov pri izdelavi sistema ter njegovo pomanjkljivo vzdrževanje (kot naj bi to ugotovil izvedenec A. G., na katerega ugotovitve se v okviru 15. točke obrazložitve sklicuje sodišče prve stopnje). Obrazložitev izpodbijane odločitve ni torej niti pomanjkljiva niti nerazumljiva, kot to neupravičeno očita pritožba.

12. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede slednje v celoti potrdilo.

V zvezi s pritožbo drugotožene stranke:

13. V skladu s prvim odstavkom 161. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se nedenarna terjatev upnika do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave). Sodišče prve stopnje je v okviru 20. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da naj bi bil dne 16.4.2012 zoper drugo toženo stranko izdan sklep o začetku postopka prisilne poravnave. S tem trenutkom so bili torej nedenarni zahtevki (v kolikor so dejansko obstajali), ki jih tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja (tudi) zoper drugo toženo stranko, po samem zakonu (seveda zgolj v razmerju do drugotožene stranke) spremenjeni v denarno terjatev. Do tega je torej prišlo, še preden je sodišče prve stopnje dne 15.5.2014 izdalo predlagano začasno odredbo. To pomeni, da ob njeni izdaji vse za izdajo začasne odredbe potrebne predpostavke (v razmerju do drugotožene stranke) niso bile več podane. Podan namreč ni bil več (v v prvem odstavku 272. člena ZIZ predviden) verjeten obstoj vtoževane nedenarne terjatve (v zvezi s katero je bilo zavarovanje predlagano). Sodišče prve stopnje(11) v zvezi z ugovorom drugotožene stranke, da je prišlo do pretvorbe nedenarne terjatve v denarno, ponuja razloge, ki niso prepričljivi. Pojasnilo, češ da gre za terjatev, o kateri še ni bilo odločeno, ni niti povsem jasno niti pravilno. V konkretnem primeru je bila terjatev (oziroma zahtevek), ki jo tožeča stranka uveljavlja (tudi) do drugotožene stranke, (v razmerju do slednje) po samem zakonu pretvorjena v denarno terjatev. Okoliščina, da o njej v sodnem postopku ni bilo odločeno, je povsem nerelevantna. Tudi če je obstajala, je postala (v razmerju do drugotožene stranke) denarna.

14. Z ozirom na navedeno je bilo treba pritožbi drugotožene stranke v celoti ugoditi(12) in izpodbijani sklep glede nje spremeniti tako, da se njenemu ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi in se ta sklep (glede nje) razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa (glede nje) zavrne (3. tč. 365. čl. ZPP).

15. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(3) Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami.

(4). Uradni list RS, št. 18/2004. (5) Pritožba oporeka sklicevanju sodišča prve stopnje na odločitev VSL II Cp 1552/2013 z dne 9.10.2013, a ne uspe (niti minimalno) konkretno obrazložiti, zakaj naj ne bi šlo za podoben primer. Tudi sicer se sodišče prve stopnje v zvezi z omenjeno odločbo sklicuje le na pravilno (v njej podano) naziranje, da je zaradi uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov na skupnih delih stanovanjske stavbe (po obligacijskem pravu) do vložitve tožbe iz tega naslova upravičen vsak solastnik (ne glede na svoj solastniški delež).

(6) Skratka pritožbeno naziranje, češ da bi lahko posamezni etažni lastnik uveljavljal odpravo napak na skupnih delih posameznega bloka le v odstotku svojega lastništva na skupnih delih, ne drži. Če bi držalo (pa, kot rečeno, ne), bi to pomenilo, da lahko etažni lastniki samo skupaj uveljavljajo celostno odpravo napak na skupnih delih oziroma da morajo biti vsi skupaj tožniki. Ker so v konkretnem primeru vsi skupaj vložili tožbo, je očitno, da prihaja prvotožena stranka sama s seboj v nasprotje.

(7) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(8) Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

(9) Do dokončne rešitve v sodnem postopku.

(10) Torej verjetnost obstoja pogoja, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive (nenadomestljive) škode.

(11) Ki sicer pravilno navaja, da je moč po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (ponovno) izdati sklep o zavarovanju, kar pa je v konkretnem primeru glede na neobstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ brezpredmetno.

(12) Do ostalih njenih pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.