Jedro

Predlagana začasna odredba ima značaj regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, po kateri bi tožnika z njeno izdajo že dosegla sodno varstvo, ki ga uveljavljata v pravdi. Takšna začasna odredba je dopustna le izjemoma, kadar je treba na tak način začasno urediti sporno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Začasna odredba se torej lahko izda predvsem, če se izkaže, da bi brez njene takojšnje izdaje pravno varstvo po tožbenem zahtevku izgubilo svoj smisel.

Izrek

I. Pritožba prve tožnice zoper sklep z dne 26.6.2012 se zavrže, pritožba drugega tožnika pa zavrne.

II. Pritožba drugega tožnika zoper sklep z dne 11.9.2012 se zavrže, pritožba prve tožnice pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma ločeno glede vsakega od tožnikov posebej zavrnilo njun predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj jima toženca izročita ključe hiše, ki se nahaja na parceli št. 281/0 k.o. X., v nasprotnem primeru naj se dovoli izvršba s pooblastilom tožnikoma, da na stroške tožencev zaupata sodnemu izvršitelju (ob asistenci policije), da vlomi v stanovanje in zamenja ključavnico, ključe pa izroči tožnikoma.

2. Zoper omenjena sklepa vlagata pritožbi oba tožnika. V pritožbi zoper sklep z dne 26.6.2012 uvodoma grajata odločitev sodišča, da je izdalo delni sklep v zvezi z začasno odredbo le glede tožnika D. M.. S tem je poseglo v pravico tožnice in prejudiciralo odločitev o utemeljenosti predloga za odvzem poslovne sposobnosti S. S.. Tudi sicer je odločitev sodišča, da glede tožnika D. M. niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, nepravilna. Iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe ter tožbenih navedb jasno izhaja, da je tožnik dolžan na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju skrbeti za tožnico S. S., in sicer tako, da ji vsakodnevno skuha ter lika, pospravlja stanovanje, zagotavlja osebno higieno, jo vozi k zdravnikom in drugim znancem ter prijateljem na obisk in opravi druge prevoze. Tožnik je dolžan tožnici zagotoviti vsa potrebna zdravila, ki jih nujno potrebuje. Glede na pogodbo o dosmrtnem preživljanju težko nadomestljiva škoda nastaja tožnici S.S., tožnik pa je dolžan opraviti vse potrebno, da tožnici takšna škoda ne bi nastala. Tožnik je v predlogu jasno navedel, da tožnica prebiva na naslovu N. , vendar pa ji normalno prebivanje onemogočata toženca, zato sedaj prebiva na naslovu tožnika. Tožnik je skušal na miren način doseči, da bi lahko vstopil v hišo tožnice, vendar toženca nista odreagirala. Izdaja predmetne začasne odredbe je zato nujno potrebna tudi iz razloga, da se prepreči uporaba sile. Tožnik se ne strinja, da njegove navedbe o tem, zakaj mora tožnica nujno dostopiti do svojega stanovanja, niso dovolj konkretizirane. Za utemeljenost začasne odredbe zadostuje navedba, da je tožnica dolžna zaužiti predpisana zdravila. Z omogočenim vstopom v nepremičnino bi preprečili nastanek težko nadomestljive materialne škode. V stanovanju se nahajajo vrednejši predmeti, s katerimi tožnica ne more razpolagati, ter jo upravičeno skrbi, da ji bodo odtujeni. Kriteriji za izdajo začasne odredbe so tako izkazani z zadostno stopnjo verjetnosti.

3. Pritožbo zoper sklep z dne 11.9.2012 tožnika vlagata iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarjata, da je obrazložitev sklepa v pretežni meri identična sklepu z dne 26.6.2012, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe ter tožbenih navedb jasno izhaja, da je tožnik dolžan skrbeti za tožnico na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Nuditi ji je dolžan vsakodnevno nujno potrebno oskrbo ter pomoč, za kar je podal zadostno trditveno podlago ter tudi ustrezne dokazne predloge. Tožnici nastaja težko nadomestljiva škoda, kar je tožnik dolžan preprečiti. Podani so objektivni ter subjektivni pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožnik se ne more strinjati z navedbo sodišča, da ni določno navedel, katera zdravila je tožnica dnevno dolžna zaužiti, saj to za utemeljenost izdaje začasne odredbe ni potrebno. Ker tožnica prejema zdravila zgolj na podlagi recepta, novih zdravil ni moč pridobiti, preden ne porabi zdravil na podlagi prejšnjega recepta. Tožnica ima tablete v svojih prostorih predmetne nepremičnine, vendar do njih zaradi ravnanja tožencev ne more, prav tako tudi ne more pridobiti novih zdravil. Tožnica prebiva na naslovu N., kjer pa ji je normalno prebivanje onemogočeno s strani tožencev. Sodišče je samoiniciativno domnevalo nekaj, kar je mimo trditvene podlage tožencev in mimo resničnega dejanskega stanja. Razkritje podatkov o denarju tožnice bi predstavljalo zgolj dodatno nevarnost, na podlagi katere bi tožnici nastala težko nadomestljiva škoda. Jasno je, da bi z omogočenim vstopom v nepremičnino odvrnili nastanek težko nadomestljive materialne škode. Splošno znano dejstvo predstavlja tudi okoliščina, da s tem, ko bi tožnik imel omogočen dostop do izključno osebnih stvari, toženca ne bi utrpela nobenih hujših posledic v primerjavi s tožnikovimi posledicami.

4. Pritožba prve tožnice zoper sklep z dne 26.6.2012 ni dovoljena, pritožba drugega tožnika pa ni utemeljena. Pritožba drugega tožnika zoper sklep z dne 11.9.2012 ni dovoljena, pritožba prve tožnice pa ni utemeljena.

5. Tožnika sta v obravnavani zadevi skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero od tožencev zahtevata izročitev ključev hiše, ki se nahaja na parceli 281/0, k.o. X.. Zahtevata torej vsebinsko enako, kot s samim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je predlog tožnikov ločeno presojalo (zaradi dvoma v pravdno sposobnost prve tožnice) ter o njem odločalo z dvema sklepoma. V prvem, z dne 26.6.2012, je obravnavalo predlog drugega tožnika za izdajo začasne odredbe, v drugem, z dne 11.9.2012, pa predlog prve tožnice, pri čemer je oba predloga zavrnilo. Ker tožnika nista nujna enotna sospornika in ker je zoper njiju mogoča različna odločitev, tudi nimata pravnega interesa, da izpodbijata odločitvi, ki se ne nanašata na posameznega od njiju. Pravni interes je nujna predpostavka vsake vložene pritožbe. Zato je sodišče druge stopnje kot nedovoljeni zavrglo pritožbo prve tožnice zoper sklep z dne 26.6.2012 ter pritožbo drugega tožnika zoper sklep z dne 11.9.2012. Omenjeno odločitev je sprejelo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Predlagana začasna odredba ima značaj regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, po kateri bi tožnika z njeno izdajo že dosegla sodno varstvo, ki ga uveljavljata v pravdi. Takšna začasna odredba je dopustna le izjemoma, kadar je treba na tak način začasno urediti sporno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Začasna odredba se torej lahko izda predvsem, če se izkaže, da bi brez njene takojšnje izdaje pravno varstvo po tožbenem zahtevku izgubilo svoj smisel (primerjaj tudi odločbi Ustavnega sodišča RS Up 275/97 in Up 97/04). Sodišče prve stopnje je zavrnilo izdajo začasne odredbe glede obeh tožnikov (ki sta v predlogu izrecno zahtevala njeno izdajo brez izvedbe dokaza z njunim zaslišanjem), ker glede na podane trditve nista zadostno izkazala njene potrebnosti, torej da bi se preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Ob tem je sodišče izhajalo iz podane trditvene podlage v predlogu za izdajo začasne odredbe ter ugotovilo, da so trditve skope, nezadostno konkretizirane, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Drugi tožnik je glede subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe navedel, da so v hiši, do katere želi dostopati, osebne stvari tožnice, med drugim nakit, denar in zlasti zdravila, ki jih tožnica nujno potrebuje. Iz tožbe tudi izhaja, da je tožnik podpisnik pogodbe o dosmrtnem preživljanju, po kateri je dolžan tožnici nuditi vsakodnevno oskrbo, ni pa podanih trditev o obsegu te oskrbe, o posledicah opustitve oskrbe niti tega ni mogoče razbrati iz listinskih dokazov, saj pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni predložil. Pritožbene navedbe, da se je drugi tožnik zavezal, da prvi tožnici vsakodnevno kuha, lika, pospravlja stanovanje, zagotavlja osebno higieno, da tožnico vozi k zdravnikom ter da ji je dolžan zagotoviti vsa potrebna zdravila, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožnik bi te svoje konkretne obveznosti lahko navedel že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Povsem nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo samo predvideti vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju že na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ), saj vsaka pogodba posebej ureja razmerje med strankama in je zato edinstvena. Poleg vsega pa lahko sodišče na obstoj določenih dejstev sklepa le na podlagi izvedenih dokazov, ki bodisi ovržejo ali potrdijo strankine trditve, in ne po uradni dolžnosti (7. člen ZPP). Drugi tožnik torej v predlogu za izdajo začasne odredbe ni dokazal, da bi mu zaradi neizročenega ključa nastala nenadomestljiva škoda, saj (tudi če bi upoštevali njegovo dolžnost oskrbe tožnice na podlagi pogodbe) ni navedel nikakršnih posledic, ki bi jih utrpel zaradi morebitne neizpolnitve pogodbe do tožnice. Prav tako ni izkazal potrebnosti izdaje začasne odredbe zaradi odvrnitve sile ali grožnje, s tem pa ni izpolnil zadostnih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. To je terjalo zavrnitev njegove pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Prva tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da ji nastaja nenadomestljiva škoda, ker ne more vstopiti v stanovanjsko hišo N., s tem, da nima dostopa do osnovnih in nujnih življenjskih potrebščin, med drugim tudi nakita, denarja in zdravil, ki jih mora zaužiti vsak dan. Nenadomestljiva škoda ni škoda, ki bi nastala z morebitno odtujitvijo materialnih stvari, kot so nakit in denar. Glede zdravil pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so trditve tožnice premalo konkretizirane, da bi lahko predstavljale osnovo za izdajo začasne odredbe. Tožnica namreč ni navedla, za katera zdravila gre in zakaj ji sicer niso dosegljiva (bodisi v prosti prodaji ali na recept pri izbranem zdravniku), sedaj podane (zopet pavšalne) pritožbene navedbe o nedosegljivosti novega recepta pred uporabo že izdanih zdravil pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP. To velja tudi za trditve o tem, da je tožnica na naslovu N. dejansko prebivala, saj v predlogu za izdajo začasne odredbe ni postavljenih trditev o tem, da bi bila izdaja slednje potrebna za samo bivanje tožnice. Nerazumljive so tudi pritožbene navedbe o tem, da je začasna odredba potrebna za preprečitev sile, saj ni jasno, kakšna sila bi tožnici s takojšnjo neizročitvijo ključev nastala, siceršnja morebitna samovolja tožencev glede zamenjave ključavnice pa bo predmet končne odločitve v tej pravdi. Ker tako tudi prva tožnica ni zadostila pogojem iz 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, ki jih je potrebno pri regulacijskih začasnih odredbah še posebej strogo tolmačiti, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo prve tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).