Jedro

Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ter si ni izoblikovalo predstave o resničnosti posameznega spornega dejstva na osnovi skrbne presoje vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej. Dokazna ocena je pomanjkljiva, neprepričljiva in ne temelji na določbi 8. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki II in III izreka razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo dopustilo spremembo tožbe z dne 23. 4. 2019 (točka I izreka), nato pa je zavrnilo tožbeni zahtevek (z zahtevkom na povrnitev pravdnih stroškov), s katerim je tožeča stranka uveljavljala ničnost Pogodbe o preužitku opr. št. SV 466/** z dne 24. 10. 2017 in Dodatka št. 1 k Pogodbi o preužitku opr. št. SV 869/**** z dne 6. 10. 2018, ki so ju sklenili toženci in ugotovitev, da so vknjižbe lastninske pravice v korist tretjega in četrtega toženca na v izreku navedenih nepremičninah neveljavne ter se izbrišejo, v zemljiški knjigi pa se vzpostavi prvotno zemljiškoknjižno stanje z lastništvom prvega toženca, kot podrobneje izhaja iz izreka (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del citirane sodbe (točki II in III izreka) je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da pri sprejemu odločitve ni upoštevalo obsežnih navedb tožnice, ki je utemeljevala tožbeni zahtevek s številnimi okoliščinami, povezanimi s sklenitvijo in izvrševanjem sporne pogodbe o preužitku, ki potrjujejo nedopustni nagib tožene stranke (v nadaljevanju tožencev) za sklenitev pogodbe in namen oškodovanja tožnice ter tako utemeljujejo nedopustnost kavze sporne pogodbe o preužitku, kar ima za posledico ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo in utemeljilo na izpovedbah tožencev in priče A. K., navedb in s strani tožnice predlaganih dokazov pa sploh ni upoštevalo oziroma jih je povsem napačno dokazno ocenilo, v posledici česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, do določenih zatrjevanih okoliščin pa se sploh ni opredelilo, s čemer je bila tožnici kršena njena pravica do izjave in odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci so poskušali namen za sklenitev izpodbijane pogodbe o preužitku dokazati s sklicevanjem na izročilno pogodbo ter na dogovor med prvim tožencem in očetom A. K. o plačevanju mesečnih denarnih zneskov, čemur je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo, ko je zaključilo, da namen sklenitve pogodbe o preužitku ni bilo oškodovanje upnikov, ampak ureditev medsebojnih družinskih razmerij ter zagotovitev socialne varnosti in preskrbljenosti strank pogodbe. Pri tem je povsem spregledalo druge dejanske okoliščine, ki kažejo na drugačne namene in nagibe pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na izpovedbi priče A. K. in pri tem spregledalo, da tožnica izpodbija pogodbo o preužitku, ne izročilne pogodbe. Povsem je prezrlo tudi dejstvo, da je bil A. K. seznanjen s finančnim stanjem svojega sina (prvega toženca), kljub temu, da ne živita skupaj, kar izpodbija navedbe tožencev, da se o finančnem stanju prvega toženca niso pogovarjali, oziroma da z njegovim slabim finančnim stanjem niso bili seznanjeni. Če je bil s slabim premoženjskim stanjem seznanjen oče prvega toženca, je življenjsko sprejemljivo, da so bili s tem še toliko bolj seznanjeni njegovi ožji družinski člani – žena in otroka. Priča A K. je izpovedal, da so se pogovarjali o slabem finančnem stanju prvega toženca, ko so sklepali izročilno pogodbo, ki je bila sklenjena pred izpodbijano pogodbo o preužitku. Sodišče prve stopnje spregleda, da ravnanje prvega toženca, ki se je s privolitvijo v sklenitev izročilne pogodbe vnaprej odpovedal bodočemu dedovanju po očetu, pritrjuje stališču tožnice (ob zatrjevanih drugih dejanskih okoliščinah), da je pogodbene stranke k sklenitvi pogodbe o preužitku vodil nedopusten nagib oškodovanja tožnice. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo izpovedbo prvega toženca, da je prepisal lastništvo svojih nepremičnin na tretjega in četrtega toženca, ker je imel precej dolgo finančne težave in sam ni bil zmožen ničesar plačevati, kar kaže na njegov direkten naklep oškodovanja upnikov. Razlogi sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka so neprepričljivi in sami s seboj v nasprotju, ko sodišče ugotavlja, da so si toženci med seboj finančno pomagali, da gre za običajen družinski dogovor, po katerem otroci pomagajo staršem, v zameno za lastninsko pravico na nepremičninah, ki so že desetletja obremenjene z dolgovi. Sodišče je štelo, da so si stranke pomagale in zaupale, po drugi strani pa brez prepričljivih dokazov zaključi, da toženci niso bili seznanjeni s finančnim stanjem prvega toženca, kar naj bi bilo razumljivo, ker ne živijo skupaj. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo izključno na izpovedbah tožencev, ki jim je v celoti poklonilo vero, kljub temu da je tožnica utemeljenost tožbenega zahtevka utemeljevala s številnimi okoliščinami, povezanimi s sklenitvijo in izvrševanjem sporne pogodbe o preužitku, ki potrjujejo nedopustni nagib tožencev in namen oškodovanja tožnice ter tako nedopustnost kavze pogodbe, ki ima za posledico ničnost pogodbe. Toženci svojih trditev niso z ničemer dokazali, tako da gre zgolj za izpovedbe strank, ki so zainteresirane za ugoden izid postopka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so toženci, kot stranke postopka, prisostvovali zaslišanju drug drugega in se sklicevali na izpovedbe sotožencev, kar ne more imeti nobene dokazne vrednosti, sploh upoštevaje način njihove izpovedbe. Tretji in četrti toženec nista vedela izpovedati ničesar o tem, do kakšne višine so obremenjene prevzete nepremičnine, kakšne vrste in višino stroškov naj bi plačevala, kakšna je višina domnevnih obveznosti iz terjatev upnikov do prvega toženca, ki naj bi jih plačevala, kar je še dodatna okoliščina, ki potrjuje navideznost pogodbe, nedopustnost nagiba in kavze pogodbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ter si ni izoblikovalo predstave o resničnosti posameznega spornega dejstva na osnovi skrbne presoje vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala tudi s časovnim sosledjem sodnih postopkov, ki so tekli zoper prvega toženca, in sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dodatno okoliščino predstavlja dejstvo, da je bila v zemljiško knjigo vknjižena le lastninska pravica, ne pa tudi osebna služnost užitka ter prepoved odtujitve in obremenitve. Dokazni postopek je pokazal, da prvi toženec in druga toženka ne bivata na naslovu, ki izhaja iz sporne pogodbe ter da se sama pogodba dejansko ne izpolnjuje. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da se obveznosti izpolnjujejo, saj toženci tega niso dokazali. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z dosedanjim načinom ravnanja prvega toženca, ki je že večkrat poskušal izigrati tožnico in njene pravne prednike, vse z namenom preprečitve plačila terjatev, kar dodatno utemeljuje sum, da je prvi toženec sporno pogodbo o preužitku sklenil z nedopustnim nagibom oškodovanja upnikov. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno se zavzema za spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženci so podali obrazložen odgovor na pritožbo, v katerem pojasnjujejo, zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožbi je utemeljena.

5. Tožnica je tekom postopka zatrjevala, da sta med toženci dne 24. 10. 2017 sklenjena pogodba o preužitku opr. št. SV 466/** in dne 6. 10. 2018 sklenjen Dodatek št. 1 k Pogodbi o preužitku opr. št. SV 869/****, nična. Prvi toženec na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 1004/2016 z dne 13. 9. 20171 tožnici dolguje znesek 378.676,08 EUR. Pogodbo o preužitku so toženci sklenili po tem, ko je bila sodba že izdana, a še ni postala pravnomočna. Ker je z njo prvi toženec na sinova2 prenesel lastninsko pravico na vsem svojem nepremičnem premoženju, je s tem tožnici onemogočil poplačilo terjatve iz teh nepremičnin, zaradi česar je po prepričanju tožnice sporna pogodba o preužitku zaradi nedopustne podlage nična.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je zaključilo, da verjame tožencem, da je bil namen za sklenitev sporne pogodbe o preužitku družinski dogovor, po katerem otroci pomagajo pri vzdrževanju nepremičnine in preživljanju staršev (ter dedka), v zameno za lastninsko pravico na nepremičninah, ki so že desetletje obremenjene z dolgovi, kot izhaja iz točke 14 obrazložitve sodbe. Pri tem se je sklicevalo na Družinski zakonik in pričakovanje, da otroci pomagajo svojim staršem v bolezni in starosti ter zaključilo, da "ni nič nenavadnega, da so si tako A. K., kot tudi prvi toženec in druga toženka, zagotovili primerno oskrbo, prebivanje in finančno podporo ter s tem tudi določeno stopnjo varnosti in brezskrbnosti v razmerju do tretjega in četrtega toženca".

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje najprej povzelo dejanske ugotovitve v postopku, ugotovilo, kaj je med pravdnima strankama nesporno in kaj sporno, nato pa naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje osredotočena na izpovedbe tožencev in priče A. K., "ki jim je sodišče sledilo, ker so izpovedale skladno druga drugi" pri čemer je pritrditi pritožbi, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 19. 11. 2019 izhaja, da se je vsak izmed tožencev skliceval na izpovedbo prejšnjega, "ki je resnična in se z njo strinja", česar pa sodišče prve stopnje sploh dokazno ne oceni.

8. Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ter si ni izoblikovalo predstave o resničnosti posameznega spornega dejstva na osnovi skrbne presoje vseh dokazov skupaj in vsakega dokaza posebej. Dokazna ocena je pomanjkljiva, neprepričljiva in ne temelji na določbi 8. člena ZPP.

9. Zahteva po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka vključuje dolžnost primerjave posameznih dokazov med seboj in presojo o uspehu celotnega postopka, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Sodišče prve stopnje bi moralo narediti oceno celote procesnega dogajanja, kamor sodijo tako procesna dejanja strank, konsistentnost in logičnost njihovih navedb, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih (pravno ali dokazno relevantnih) dejstev in način pravdanja.3

10. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z izkazanostjo pogojev za ničnost pogodbe po 39. in 40. členu OZ. Po določbi četrtega odstavka 39. člena OZ je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. Nedopustna je podlaga takrat, ko je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba v skladu z določbo drugega odstavka 40. člena OZ prav tako nična.

11. Tožnica se je tekom postopka sklicevala na to, da je v konkretnem primeru podlaga za sklenitev pogodbe o preužitku nedopustna, ker je v nasprotju z moralnimi načeli (kar je med drugim utemeljevala z dosedanjim ravnanjem prvega toženca), prav tako pa je navajala, da je na odločitev prvega toženca, da je sklenil pogodbo bistveno vplival nedopusten nagib za sklenitev pogodbe, in sicer prenos premoženja, ki bi tožnici onemogočal poplačilo terjatve, za kar so drugi pogodbeniki vedeli ali bi bil morali vedeti, saj gre za ožje družinske člane. Sklicevala se je na časovno sosledje sodnih postopkov, ki so tekli zoper prvega toženca in sklenitev pogodbe o preužitku ter na dosedanji način ravnanja prvega toženca, ki naj bi kazal na namen preprečitve plačila terjatev ter dodatno utemeljevalo sum, da je prvi toženec sporno pogodbo o preužitku sklenil z nedopustnim nagibom oškodovanja upnikov.

12. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zgoraj omenjenimi navedbami tožnice in številnimi očitki, ki jih je podala v zvezi z navedbami tožencev, niti ni presojalo pomena časovnega zaporedja dogodkov, ravnanja prvega toženca pred sklenitvijo sporne pogodbe, vedenja ostalih pogodbenih strank o njegovem slabem premoženjskem stanju ter morebitne izpolnitve pogojev za ničnost, na katere se je sklicevala tožnica, ampak je obrazložitev sodbe oziroma dokazno oceno gradilo predvsem na izpovedbah tožencev in priče A. K., ki ni stranka sporne pogodbe. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. V točkah 15, 16 in 17 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje sicer odgovarja na očitke tožnice v zvezi z nezmožnostjo četrtega toženca, da izpolnjuje sporno pogodbo, očitke o neenakosti medsebojnih terjatev in očitke o nedopustnem nagibu pri sklenitvi sporne pogodbe o preužitku, vendar pri tem ne naredi dokazne ocene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaradi česar ni mogoče ugotavljati prepričljivosti dokazne ocene, niti ni mogoče presojati utemeljenosti obširnih pritožbenih navedb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

14. Po povedanem je sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da kršitve postopka glede na naravo ne more samo odpraviti, saj bo potrebno odgovoriti na številna vprašanja ter nato zadevo ponovno celovito obravnavati, upoštevaje 8. člen ZPP, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zaradi razveljavitve sodbe se sodišče druge stopnje z ostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo, bo pa na njih pozorno sodišče prve stopnje v novem sojenju.

15. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankam zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), hkrati pa strankam ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju (s ponovno izvedbo nekaterih dokazov in celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov) zadevo obravnavalo celovito ter presojalo, ali je tožnica izkazala utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma ali je izkazala, da je zaradi navideznosti pogodbe o preužitku, nedopustnosti podlage, ki nasprotuje moralnim načelom ter nedopustnosti nagiba za sklenitev pogodbe (ter dodatka k tej pogodbi) pogodba o preužitku z dodatkom št. 1 k pogodbi, nična. Upoštevalo bo zgoraj navedene razloge, ki so narekovali razveljavitev izpodbijane sodbe in v sodbi navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, potem ko bo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelalo celovito dokazno oceno o vseh izvedenih dokazih in ne le nekaterih.

17. Odločitev o pritožbenih stroških (pritožba in odgovor na pritožbo) je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Ki je postala pravnomočna 5. 4. 2018. 2 Tretjega in četrtega toženca. 3 Tako Zobec v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 91-92.