Jedro

Pri presoji, ali je ravnanje nosilcev oblasti protipravno, je potrebno izhajati iz narave njihovega dela. O protipravnem ravnanju Varuha kot državnega organa lahko govorimo le takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo protipravnosti, kar pomeni, da ni protipravno vsakršno ravnanje Varuha, s katerim se prizadeti subjekt ne strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka) ter odločilo, da stroške postopka krije tožeča stranka (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju Varuh) ni oblastni organ oziroma da tožena stranka (v nadaljevanju toženka) zanj pod nobenimi pogoji ne odgovarja. V skladu z Zakonom o varuhu človekovih pravic (v nadaljevanju ZVarCP) in Poslovnikom o varuhu človekovih pravic (v nadaljevanju Poslovnik) bi bil Varuh dolžan varovati tajnost podatkov iz družinskih razmerij in tudi spoštovati zaupno naravo postopka, ki sta ga pri Varuhu sprožila stara starša, ne pa brez privolitve tožnika sklicati javne tiskovne konference, ki je očrnila tožnika in njegovo družino. Z navedbami o travmatiziranosti otrok v družini starih staršev je bilo poseženo v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena ter zasebnosti. Zaradi spornih izjav Varuha so ljudje tožnika zaničevali in prezirali ter so bili do njega negativno razpoloženi. S sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 je bilo ugotovljeno, da sta stara starša ustrezno varovala koristi otrok. Varuh se je postavil na stran CSD, protipravno pridobil zaupno dokumentacijo iz odprtega postopka pri CSD in ni preverjal, ali so ravnanja CSD pravilna oziroma ali so zatrjevana dejstva v predloženih poročilih sploh resnična. Varuh je prekoračil zaupnost razmerja in ni v ničemer pripomogel k temu, da bi se zaščitile pravice in koristi tožnika ter vnukov. Varuh se je s tem, ko je sklical tiskovno konferenco v zadevi, o kateri je še tekel postopek, zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ravnal zavestno protipravno ter v nasprotju z določbo 24. člena ZVarCP. Niti določba 25. člena ZVarCP, niti določba 6. člena Poslovnika Varuhu ne dajeta podlage za sklic tiskovne konference v zvezi z zaupno zadevo. Tožnik je izkazal, da je Varuh vplival na začete postopke, ki jih je sprožila A. A., zato so nerazumljivi zaključki sodišča prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal vpliva spornih izjav na odprte postopke in na katere, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče skuša prikazati, da je Varuh dokumentacijo pridobival zaradi presoje, ali je bila spoštovana korist otrok, kar pa v bistvu pritrjuje, da je Varuh ravnal kot inšpekcijski (oblastni) organ. Izjave Varuha so imele zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1 in zlorabe osebnih podatkov po 143. člena KZ-1. Tožnik je trditve v zvezi z navedenimi kaznivimi dejanji ustrezno konkretiziral, zato so navedbe sodišča o nesklepčnosti tožbe nerazumljive in protispisne, s čemer je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. CSD in Varuh sta zlorabila svoje pristojnosti in ravnala protipravno. Protispisna je navedba sodišča v točki 16 obrazložitve sodbe, da ravnanje CSD ni predmet obravnavanega postopka, s čemer je sodišče storilo bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ravnanje Varuha je bilo kvalificirano protipravno in samovoljno, saj je odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter je bilo v nasprotju s podzakonskimi in zakonskimi predpisi. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako je kršilo 7. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Varuh je kršil številne ustavne pravice tožnika in nezakonito posegel v razmerje med starimi starši in vnuki, ki je del varstva družine in doma ter zasebnega življenja po 8. točki Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), 53. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 5. člena Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija). Tožnik je izkazal nastanek pravno relevantne škode. Zaslišanje tožnika je primeren dokaz, s katerim se dokazuje nastala nepremoženjska škoda iz naslova utrpelih duševnih bolečin. Le-ta je dokazana tudi z izpovedbo priče B. B. Oba sta namreč izpovedala o tem, kako je ravnanje Varuha vplivalo na tožnika. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi mu jo povzročil Varuh, kot državni organ, ki je brez tožnikovega dovoljenja na tiskovni konferenci dne 8. 4. 2016 javnosti v zvezi z oddajo vnukov v rejništvo predstavil zaupna, napačna in neresnična dejstva, izrazil svoje mnenje v zvezi s postopanjem CSD Velenje ter tožnika in A. A. v javnosti neupravičeno prikazal kot osebi, ki sta jima bila vnuka zakonito odvzeta in je bil odvzem v korist mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo, ko je v skrbno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da na strani Varuha ni bilo (kvalificiranih) protipravnih ravnanj, ki bi lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost toženke.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih je ustrezno obrazložilo in jih sprejema tudi sodišče druge stopnje. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

7. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pojasni ter obrazloži, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen, pojasni razloge za odločitev oziroma razloge za zaključek, da tožnik ni izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, prav tako pa razlogi o odločilnih dejstvih niso v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Iz pritožbenih navedb1, ki se nanašajo na zgoraj navedeni absolutni bistveni kršitvi določb pravnega postopka je razvidno, da tožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja razloga, s katerim bi lahko bil pritožnik uspešen v smeri očitanih absolutnih bistvenih kršitev. Sodišče druge stopnje se bo do teh pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, podrobneje opredelilo v nadaljevanju. Tožnikove drugačne predstave o tem, kako naj bi odločilo sodišče prve stopnje, ne pomenijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo v ZPP določena procesna pravila za odločanje.

8. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ni zmotno uporabilo 7. člena ZPP.2 Razpravno načelo (7. člen ZPP) pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki in ne dejstev, ki jih bi pridobilo ali se z njimi seznanilo kako drugače. Pritožba s takšnimi pavšalnimi očitki ne more biti uspešna, saj niti ne pojasni, kako naj bi sodišče prve stopnje storilo oziroma v čem naj bi se kazala omenjena relativna bistvena kršitev postopka.

9. URS v 26. členu zagotavlja pravico do povračila škode v primeru protipravnega ravnanja državnih organov3, in sicer ravnanje pri delu ali v zvezi z delom, tj. izvrševanjem oblasti, katerega posledica je nastanek škode.4 Gre za škodo, ki jo državni organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, kar pomeni, da mora iti za protipravno ravnanje v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil.5 Ker 26. člen URS ne zadošča za celovito obravnavo škodnega dogodka, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pravila odškodninskega prava, urejena v OZ.

10. Odškodninska odgovornost države se presoja na podlagi splošnih določb krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ6 in 135. člen OZ7) in odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega (predvsem določb prvega odstavka 147. člena OZ8 in prvega odstavka 148. člena OZ9). Vendar ima protipravnost takšnega ravnanja drugačno vsebino kot v primeru splošnega civilnega delikta.

11. Izhodišče za presojo o tem, ali je podana protipravnost v smislu 26. člena URS ne more biti zgolj splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa10, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je ravnanje nosilcev oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.11 Zahteva se torej t.i. kvalificirana oziroma javnopravna protipravnost, ki mora biti razvidna iz okoliščin konkretnega primera. Izhodišče, ali je bilo dejanje protipravno, je torej treba iskati v pravilih stroke, to je v pravilih opravljanja službe oziroma dejavnosti državnega organa (v obravnavanem primeru Varuha). Pri presoji, ali je ravnanje nosilcev oblasti protipravno, je potrebno izhajati iz narave njihovega dela.12 O protipravnem ravnanju Varuha kot državnega organa lahko govorimo le takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo protipravnosti, kar pomeni, da ni protipravno vsakršno ravnanje Varuha, s katerim se prizadeti subjekt ne strinja.

12. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali so s strani tožnika očitana ravnanja Varuha protipravna oziroma ali odstopajo od njegovega običajnega ravnanja in njegovih pristojnosti. Varuh je z URS predviden državni organ, ki je namenjen varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznikov v razmerju do drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Varuh človekovih pravic je ustavna kategorija, ki predstavlja neformalno13 obliko varstva pravic posameznikov in na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, kar pa ne pomeni, da je lahko njegovo ravnanje v določenih primerih tudi protipravno.

13. Zmotno je pritožbeno stališče, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da „Varuh ni oblastni organ in da pod nobenimi pogoji ne more odgovarjati za svoje delo oziroma da toženka zanj nikoli ne odgovarja“. Obrazložitev sodišča prve stopnje (točka 19 obrazložitve sodbe), da je Varuh t.i. neformalni organ, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka za ravnanja Varuha odškodninsko ne odgovarja, ampak da je Varuh pristojen izdajati (zgolj) neobvezujoča mnenja oziroma priporočila, ki niti niso usmerjena proti posameznikom, ampak proti drugim organom, kar pomeni, da zakonsko določene pristojnosti Varuha niso oblastne narave, ne pa da toženka za ravnanja Varuha v nobenem primeru odškodninsko ne odgovarja.

14. Sodišče prve stopnje upoštevalo, da je Varuh pri svojem delu samostojen in neodvisen ter pristojen na organe naslavljati predloge, mnenja, kritike ali priporočila, ki so jih ti dolžni obravnavati in nanje v postavljenem roku odgovoriti. Varuh o svojih ukrepih obvešča javnost in državni zbor. Kot izhaja iz neprerekanih oziroma priznanih trditev pravdnih strank, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, sta se tožnik in njegova zunajzakonska partnerka A. A. v januarju 2016 s pomočjo hčerke B. B. obrnila na Varuha ter ga prosila za pomoč v zvezi s postopki, ki so bili v teku v zvezi z njunima vnukoma.

15. Pritožba ponavlja tekom postopka na prvi stopnji zatrjevane očitke in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da protipravnost ni izkazana. Meni, da je Varuh sklical tiskovno konferenco o zadevi, o kateri je še tekel postopek ter se „postavil na stran CSD“, protipravno pridobil zaupno dokumentacijo iz odprtega postopka pri CSD in ni preverjal, ali so ravnanja CSD pravilna oziroma ali so v predloženih poročilih zatrjevana dejstva resnična. Pritožba se torej sklicuje na to, da ravnanja Varuha odstopajo od pravil opravljanja službe, od njegove običajne metode dela in službene dolžnosti. Sodišče druge stopnje soglaša z natančno in jasno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati protipravnosti, kot ene izmed predpostavk splošne krivdne odškodninske odgovornosti. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo namreč biti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, tj. škoda, nedopustno oziroma protipravno ravnanje, vzročna zveza med njima in krivda povzročitelja. Kot že povedano, je odgovornost toženke lahko podana le v primeru hudih (kvalificiranih) kršitev Varuha, ne pa morebiti za vsako odločitev, s katero subjekti, ki se obrnejo na Varuha, ne bi soglašali ali jim ne bi bila v korist. 16. Ker je odgovornost države krivdna, je odvisna od vprašanja, ali je organ ravnal zavestno nezakonito oziroma ali je ravnal tako, da mu je v zvezi s kršitvami povsem jasnih pravil mogoče očitati pomanjkanje potrebne skrbnosti. Razlaga pojma „opustitev potrebne skrbnosti“ predstavlja merilo tako za presojo krivde, kot za presojo protipravnosti ravnanja.14 Vendar pa iz ravnanja Varuha, upoštevaje trditveno podlago, kot jo je podal tožnik, ne izhaja, da bi Varuh ravnal zavestno, namerno in očitno v smeri opustitve potrebne skrbnosti ali da bi njegovo ravnanje nerazumno odstopalo od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse.

17. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni uspel izkazati, da je Varuh prekoračil svoja pooblastila in ravnal kot nepristojni inšpekcijski organ, ki je vplival na delovanje CSD in tudi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo) ter posegel v osebnostne pravice tožnika, kar naj bi mu povzročilo duševne bolečine. Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko Varuhu očita, da "ni preverjal, ali so ravnanja CSD pravilna", hkrati pa zatrjuje, da "je ravnal protipravno, ko je opravljal inšpekcijski nadzor nad CSD, čeprav to ne sodi med njegove naloge". Sodišče druge stopnje v okviru pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ravnanja CSD dodaja, da je tožnik v konkretnem primeru vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja Varuha in ne CSD, zato presoja pravilnosti ravnanj CSD ni predmet tega postopka.

18. Varuh je postopek začel na pobudo tožnika in njegove zunajzakonske partnerke in deloval v okviru svojih pooblastil ter od CSD zahteval (zgolj) podatke o primeru tožnikovih vnukov, ki bi mu omogočili presojo o tem, ali in kako je bila v postopkih pred CSD upoštevana največja korist otrok in s tem uresničena zahteva iz 3. člena Konvencije. Varuh je torej zgolj želel preveriti, ali je morebiti podana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin otrok, kar spada med njegove ustavno in zakonsko predvidene naloge ter zaradi tega ni deloval kot „inšpekcijski nadzornik“ CSD ter ni usmerjal oziroma vplival na delovanje CSD ali drugih državnih organov.

19. V konkretnem primeru je bilo delovanje Varuha usmerjeno v presojo največje koristi otrok ter spoštovanje otrokovih pravic. Varuh od CSD ni zahteval „tajnih podatkov“, kot neutemeljeno navaja pritožba, ampak je v okviru svojih ustavnih in zakonskih pooblastil od CSD zahteval podatke, na podlagi katerih je lahko preveril delovanje v smeri največje koristi otrok. Vsebina mnenja Varuha ni presegla presoje o varstvu pravic in koristi otrok, kar je bilo pojasnjeno tudi na sporni tiskovni konferenci.15

20. Varuh je imel pravno podlago za pridobivanje podatkov v 6. členu ZVarCP16, ki mu omogoča pridobivanje oziroma državne organe zavezuje k posredovanju vseh podatkov in informacij iz njihovih pristojnosti, ne glede na stopnjo zaupnosti. CSD Varuhu torej ni posredoval informacij, ker bi ga štel za inšpekcijski nadzor, ampak ker je to Varuh na podlagi zakona od njega zahteval. Ker pa je postopek v skladu z 8. členom ZVarCP17 zaupen, je Varuh tako, kot v razmerju do posameznika, dolžan varovati zaupnost tudi v razmerju do organa, ki mu podatke posreduje, zaradi česar Varuh tožniku na njegovo zahtevo tudi ni posredoval podatkov o tem, komu sta bila oddana otroka v rejništvo. To pa še ne pomeni, da se je Varuh neupravičeno postavil na stran CSD in ne tožnika, kot skuša prikazati pritožba.

21. Kljub temu, da zakon določa, da je postopek pri Varuhu zaupen, to ne pomeni, da Varuh o svojih ugotovitvah ne sme obveščati javnosti, saj je to izrecno predvideno v drugem odstavku 8. člena ZVarCP, kjer je določeno, da Varuh v skladu s pravili o varovanju zaupnih podatkov javnost obvešča o vseh svojih ugotovitvah. Niti ZVarCP, niti Poslovnik pri obveščanju javnosti Varuha ne omejujeta zgolj na zaključene, ne pa tudi na odprte postopke, kot neutemeljeno navaja pritožba. Če bi temu bilo tako, bi z ustavo in zakonom predvideno delovanje Varuha, da že tekom postopka preverja morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih pri svojem oblastnem ravnanju storijo državni organi oziroma nosilci javnih pooblastil, izgubilo smisel. 22. Pritožba se sklicuje na 24. člen ZVarCP18, v skladu s katerim Varuh naj ne bi imel pooblastila za sklic tiskovne konference v odprtem postopku oziroma v zadevi, o kateri je postopek še tekel ter naj bi zato predstavljal protipravno ravnanje. Pritožba spregleda, da je bil tožnik (in njegova zunajzakonska partnerka) tisti, ki je na Varuha naslovil pobudo za preverjanje otrokovih pravic. Kot izhaja iz prvega odstavka 9. člena ZVarCP,19 lahko pobudo za začetek postopka da vsakdo, ki misli, da so mu kršene pravice, nato pa Varuh najprej opravi potrebne poizvedbe in pridobi stališča prizadetih strani, kar je Varuh v konkretnem primeru tudi opravil. 25. člen ZVarCP20 daje Varuhu v vsakem (tudi odprtem) postopku upravičenje podati svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da lahko Varuh vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi in določbo drugega odstavka 8. člena istega zakona, ki izrecno določa, da Varuh o svojih ugotovitvah in ukrepih obvešča (tudi) javnost. 23. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da Varuh v konkretnem primeru svojih pooblastil ni prekoračil, ampak je le podal svoje mnenje21 oziroma njegovo razumevanje konkretnega primera.22 Varuh je za svoje ravnanje imel zakonsko podlago in se je najprej moral z zadevo, da bi glede nje sploh lahko zavzel stališče, seznaniti, nato pa je svoje ugotovitve tudi javno predstavil. 24. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, med zakonsko predvidene in utemeljene možnosti predstavitve svojega dela spada tudi javna predstavitev mnenja na tiskovni konferenci23, kjer je Varuh o svojih ugotovitvah in mnenju glede obstoja ali neobstoja kršitev človekovih pravic seznanil širši krog oseb, upoštevaje zaupno naravo zadeve. Dejstvo, da Varuh v primerih družinskih zadev načeloma ne sklicuje tiskovnih konferenc, kot je to storil v konkretnem primeru, še ne pomeni, da je Varuh postopal protipravno ali da bi moral predhodno pridobiti tožnikovo privolitev. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bila velika medijska izpostavljenost zadeve „xx“ splošno znano dejstvo. Kot izhaja iz v spis predloženih dokazov, sta se tožnik in njegova zunajzakonska partnerka pred sklicem sporne konference tudi sama (večkrat) obrnila na medije in z njimi delila svojo zgodbo. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili razlogi Varuha za sklic tiskovne konference zaradi velikih pritiskov medijev in velike medijske obravnave konkretne zadeve povsem utemeljeni in v okviru zakonsko predvidenih možnosti delovanja, kar pomeni, da tožnik ni uspel izkazati nedopustnega oziroma samovoljnega odstopa od dotedanje prakse Varuha.

25. Nima prav pritožba, da je Varuh s svojim ravnanjem vplival na druge začete (odprte) postopke. Pri tem je ugotoviti, da pritožba niti ne navaja postopkov, ki naj bi jih sprožil tožnik, ampak A. A., kar pomeni, da četudi bi se njegove trditve izkazale za resnične, niti ne bi neposredno vplivale na pravice in obveznosti tožnika. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnik ni izkazal, da "je Varuh s sklicem tiskovne konference prekoračil svoja pooblastila z namenom oblastnega vpliva na javnost in odprte sodne oziroma upravne postopke".24 Sklic tiskovne konference ni mogel imeti vpliva na pred tem sprejete odločitve in odločbe CSD,25 prav tako pa vpliv Varuha ni izkazan na v pritožbi navedene druge postopke. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je bilo v zvezi s sprejetimi odločitvami kasneje v postopkih s pravnimi sredstvi ugotovljeno, da niso pravilne, še ne pomeni, da je sprejetje nepravilnih odločitev posledica vpliva oziroma namernega delovanja Varuha, česar tožnik v postopku niti ni konkretizirano zatrjeval in dokazoval. 26. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izjave Varuha na tiskovni konferenci niso v ničemer posegle v osebnostne pravice tožnika. Ne držijo pritožbene navedbe, da je Varuh z navedbami o travmatiziranosti otrok v družini starih staršev protipravno posegel v zasebnost, čast in dobro ime tožnika ter ga očrnil. Izjave Varuha oziroma takratne Varuhinje za človekove pravice in njenega namestnika na tiskovni konferenci so bile podane v kontekstu celotne zadeve in dogajanj v zvezi z otrokoma – od smrti njune matere dalje ter se niso nanašale na ravnanje starih staršev. Hkrati pa je ugotoviti, da je tožnik tekom postopka na prvi stopnji zgolj pavšalno navajal, da so ga po tiskovni konferenci ljudje zaničevali in prezirali ter so bili do njega negativno razpoloženi.

27. Varuh na tiskovni konferenci ni izjavil, da sta otroka travmatizirana zaradi starih staršev, ampak zaradi umora matere s strani očeta in posledično odvzema očetu. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je Varuh na tiskovni konferenci večkrat poudaril, da sta bila otroka odvzeta očetu in ne starima staršema ter da je bil odvzem očetu v njuno korist. Takšna ugotovitev Varuha ne pomeni, da je Varuh kakorkoli namigoval na to, da stara starša za otroka nista dobro poskrbela. Dokazni postopek je pokazal, da Varuh pri podaji mnenja na tiskovni konferenci ni imel zaničevalnega namena do tožnika (oziroma obeh starih staršev) ter se izjave Varuha niti niso nanašale (neposredno) osebno na tožnika in v njih ni mogoče razbrati obsodbe, preziranja, žaljivosti, posmehljivosti ali podobnih izrazov, ki bi bili objektivno žaljivi.26 Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je protipravnost ravnanja Varuha glede zatrjevanega posega v čast in dobro ime izključena.

28. Pritožba ne more biti uspešna z navedbami, da so imele izjave Varuha na tiskovni konferenci zakonske znake kaznivih dejanj razžalitve, žaljive obdolžitve in zlorabe osebnih podatkov ter bi moralo sodišče prve stopnje, kot relevantno pravno podlago, upoštevati tudi ustrezne določbe KZ-1. Civilni predpisi sicer ne vsebujejo opredelitve, kaj je razžalitev časti in dobrega imena, zato si sodna praksa pri tem pomaga s kazenskopravnim pojmovanjem teh terminov. Za obstoj protipravnega ravnanja v smislu civilnega delikta ni treba, da so podani znaki točno določenega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime oziroma enega od tovrstnih kaznivih dejanj.27 Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo, ali je tožnik v konkretnem primeru dokazal protipravno ravnanje Varuha in poseg v njegovo čast in dobro ime, ni pa bilo dolžno presojati, ali so izpolnjeni zakonski znaki navedenih kaznivih dejanj.

29. Nadalje tožnik ni izkazal posega Varuha v njegovo pravico do zasebnosti, saj ni izkazal, da je Varuh brez njegovega soglasja javno objavljal zaupne podatke28, prav tako pa je že bilo pojasnjeno, da Varuh za sklic tiskovne konference niti ni potreboval tožnikovega soglasja.29

30. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da "je Varuh kršil številne ustavne pravice tožnika in nezakonito posegel v razmerje med starimi starši in vnuki, ki je del varstva družine in doma ter zasebnega življenja po 8. točki EKČP, 53. člena URS in 5. člena Konvencije". Kot izhaja iz točke 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, so bile navedbe tožnika v tej smeri30 nekonkretizirane, pavšalne in neizkazane, tako da sodišče prve stopnje niti ni moglo presojati njihove utemeljenosti oziroma utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. Hkrati pa sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ravnanje Varuha na tiskovni konferenci niti ne bi moglo poseči v družinsko razmerje tožnika z vnuki, saj sta bila otroka takrat že pri rejniški družini.

31. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da manjka eden izmed elementov odškodninske odgovornosti, in sicer element protipravnosti (prav tako pa tožnik ni izkazal škode, ki jo naj bi utrpel), odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, izkaže za pravilno in zakonito.

32. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik v svojih pravočasnih trditvah v postopku na prvi stopnji ni navedel oziroma razmejil škode, ki jo je trpel pred sporno tiskovno konferenco, od škode, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja Varuha, niti se do slednje (razen splošnih navedb) ni v zadostni meri substancirano opredelil ter zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Sodišče druge stopnje dodaja, da izpovedba stranke ali prič ne more nadomestiti navedb stranke. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek neutemeljen.

33. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

34. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o priglašenih pritožbenih stroških. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Nerazumljivi so zaključki sodišča prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal, da so imele sporne izjave vpliv na odprte postopke in na katere, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni presojalo protipravnosti ravnanj v smeri znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, je storilo bistveno absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. CSD in Varuh sta zlorabila svoje pristojnosti in ravnala protipravno. Protispisna je navedba sodišča v točki 16 obrazložitve sodbe, da ravnanje CSD ni predmet obravnavanega postopka, s čemer je sodišče storilo bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 7. člen ZPP določa: (1) Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. (2) Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. 3 Organov lokalnih skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. 4 Tako Damjan Možina v Odškodninska odgovornost države, GV založba, Ljubljana 2017, str. 22. 5 Jadek Pensa v Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 297. 6 Prvi odstavek 131. člena OZ določa: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 7 135. člen OZ določa: Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. 8 Prvi odstavek 147. člena OZ določa: Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. 9 Prvi odstavek 148. člena OZ določa: Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. 10 Kot je upoštevalo sodišče prve stopnje, ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne. 11 Kot izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da da v zvezi z ugotavljanjem obstoja t.i. posebnih predpostavk v smislu 26. člena URS – to je oblastnega in protipravnega ravnanja državnega organa, sodna praksa zastopa stališče, da (zgolj) izvajanje javnih nalog oziroma nalog v javnem interesu samo po sebi še ne pomeni izvajanja oblasti in da je ravnanje protipravno (šele) takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. 12 Tako VSL sodba I Cpg 138/2013 z dne 26. 3. 2014. 13 Tako določa tudi tretji odstavek 9. člena ZVarCP: Postopek pri varuhu je neformalen in za stranke brezplačen. 14 Kot izhaja iz sodbe VSL I Cpg 138/2013 z dne 26. 3. 2014. 15 Kot izhaja iz točke 24 obrazložitve izpodijane sodbe, je Varuh na sporni tiskovni konferenci izrecno poudaril, da ni odločal niti o odvzemu otrok, niti o kakršnihkoli pritožbah ali drugih postopkih oziroma pravnih poteh, niti se ni vmešaval v postopke oziroma v morebitne napake v postopkih. 16 6. člen ZVarCP določa: Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: organi) morajo varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu omogočiti izvedbo preiskave. 17 8. člen ZVarCP določa: (1) Postopek pri varuhu je zaupen. (2) O svojih ugotovitvah in ukrepih varuh obvešča javnost in državni zbor. 18 24. člen ZVarCP določa: Varuh ne obravnava zadev, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, razen če gre za neupravičeno zavlačevanje postopka ali za očitno zlorabo oblasti. 19 Prvi odstavek 9. člena ZVarCP določa: Vsakdo, ki meni, da so mu z aktom organa kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko da pobudo za začetek postopka pri varuhu. Varuh lahko začne postopek tudi na lastno pobudo. 20 25. člen ZVarCP določa: Varuh lahko vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi. 21 Pri tem iz izpodbijane sodbe izhaja, da vsebina mnenja ni presegla presoje o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 22 To potrjuje tudi sklep VSRS I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017, katerega je v obrazložitvi izpodbijane sodbe omenilo sodišče prve stopnje. 23 Ne samo zakon, tudi Poslovnik Varuha v 6. členu določa, da Varuh o svojem delu obvešča javnost ter med načini navaja tudi tiskovno konferenco. 24 Ter z namenom pred javnostjo prikazati pravilnost ravnanja takratne ministrice Ministrstva ter CSD Velenje s politično obarvanimi interesi, kot izhaja iz točke 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. 25 Pri tem sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navaja odločbo CSD z dne 21. 3. 2016 in ravnanje CSD dne 30. 3. 2016 glede namestitve otrok v rejniško družino. 26 Upoštevaje, da tožnik subjektivne prizadetosti niti ni izkazal, ampak je o tem zgolj (pavšalno) izpovedal, izpovedba pa ne more nadomestiti trditvenega in dokaznega bremena v tej smeri. 27 Tako VSRS v sodbi II Ips 784/2007 z dne 25. 3. 2010. 28 Sodišče prve stopnje na podlag prepisa zvočnega posnetka tiskovne konference (priloga A23) in javno objavljenega pisnega mnenja Varuha (priloga B1) s stopnjo prepričanja ugotavlja, da Varuh na sporni tiskovni konferenci ni razkril nikakršnih tajnih podatkov oziroma vsebine poročila CSD z dne 7. 4. 2016 (priloga A19), niti nobenega občutljivega osebnega podatka tožnika oziroma njegove družine. 29 Kot izhaja iz točke 34 izpodbijane sodbe, sklic tiskovne konference, ob upoštevanju zaupnosti podatkov, ne pomeni kršitve zaupnosti razmerja (kot je potrdilo tudi VSRS v sklepu I Up 231/2016), prav tako pa je imel Varuh podlago za javno predstavitev svojih ugotovitev v zakonu in ni potreboval soglasja tožnika. 30 In tudi glede trditev, da je Varuh s svojim mnenjem starima staršema kršil ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen URS), enakega varstva pravic (22. člen URS).