Jedro

V sklepu o dedovanju je določene le, da skrbnik priznava svoji materi služnostno pravico dosmrtnega stanovanja ene sobe v stanovanjski hiši. Ta obveznost pa je nekaj bistveno drugačnega od obveznosti oskrbe v institucionalnem varstvu po ZSV, kar je predmet obravnave v tem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Center za socialno delo Krško na podlagi četrtega odstavka 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS št. 114/06 – ZUTPG, 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07) in na podlagi 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na zahtevo A.B., ki jo je vložila po skrbniku V.B., v zadevi oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva, odločil, da je A.B. oproščena plačila storitve institucionalno varstvo v višini 170,30 EUR od 1. 5. 2009 dalje (1. točka izreka); glede na oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe prispevek A.B. k plačilu storitve institucionalno varstvo znaša 615,36 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (2. točka izreka); V.B. je oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini 70,30 EUR (4. točka izreka); glede na oprostitev iz 4. točke izreka te odločbe prispevek V.B. k plačilu storitve institucionalno varstvo za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe znaša 100,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (5. točka izreka); M.G. je v celoti oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe (7. točka izreka); M.B. je oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini 135,15 EUR (8. točka izreka); glede na oprostitev iz 8. točke izreka te odločbe prispevek M.B. k plačilu storitve institucionalno varstvo za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe znaša 35,15 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (9. točka izreka); storitev institucionalno varstvo za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini razlike med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev doplača občina Krško (10. točka izreka); ta odločba nadomesti odločbo Centra za socialno delo Krško, številka 1223-15/2009 z dne 2. 10. 2009 (12. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je Center za socialno delo o oprostitvi plačila institucionalnega varstva za B.A. že odločil z odločbo št. 1223-15/2009 z dne 2. 10. 2010. Na to odločbo se je zavezanec B.M., po pooblaščenem odvetniku pravočasno pritožil. II. stopenjski organ je izdal odločbo št. 12207-60/2009/2 MB z dne 15. 1. 2010, s katero je pritožbi ugodil in jo vrnil v ponovni postopek I. stopenjskemu organu. I. stopenjski organ je tako vodil ponovni postopek in po navodilih II. stopenjskega organa navedene napake odpravil. Tako je I. stopenjski organ povabil zavezanca B.M. po pooblaščenem odvetniku z namenom, da se ponovno upoštevajo možnosti za višjo oprostitev in razjasnijo obstoji kreditov. Nato je zahtevo za višjo oprostitev skupaj s prilogami ponovno posredoval občini Krško. Na podlagi dopisa št. 122-2/2010 z dne 22. 3. 2010 je občina Krško podala soglasje, da se zavezancu B.M. odobri višja oprostitev največ v višini 50% izračunanega prispevka do naslednjega preračuna. Organ se nato sklicuje na 100. člen Zakona o socialnem varstvu ter Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba, Uradni list RS, št. 110/04 in 124/04). Sklicuje se na 2. člen, prvi odstavek 18. člena Uredbe ter 8. člen in 99. člen ZSV, prvi odstavek 19. člena Uredbe, prvi odstavek 17. člena in prvi odstavek 15. člena Uredbe, drugi, tretji in četrti odstavek 11. člena Uredbe. Meja socialne varnosti upravičenca, ki je v celodnevnem institucionalnem varstvu, znaša 10 % njegovega ugotovljenega dohodka, vendar najmanj 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot ga določa Zakon o socialnem varstvu (tretji odstavek 12. člena v povezavi z 11. členom navedene Uredbe). Osnovni znesek minimalnega dohodka trenutno znaša 221,70 EUR (Uradni list RS, št. 05/08). Na podlagi tretje točke 2. člena Uredbe v povezavi s pogodbo o preživljanju, so kot zavezanci k plačilu zneska za katerega je oproščena plačila storitve A.B., dolžni prispevati tudi V.B., M.G., M.B. Če je k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, dolžnih prispevati več zavezancev, ki imajo dohodke in so plačilno sposobni, se o višini prispevka posameznega zavezanca lahko dogovorijo (drugi in tretji odstavek 18. člena Uredbe). Na podlagi izvršljivega pravnega posla izhaja, da je zavezanec V.B. dolžan preživljati upravičenca A.B. v višini 100,00 EUR, zato njegov prispevek k plačilu storitve za upravičenca A.B. znaša 100,00 EUR. Izračun oprostitve oziroma prispevka zavezanca M.B. je v odločbi pojasnjen v tabeli na strani 5. Tudi v tem primeru izračuna oprostitve oziroma prispevka zavezanca je kot meja socialne varnosti upoštevan znesek, ki je določen kot osnovni izračun, ker je višji kot izračun meje z 1,5 minimalnega dohodka. Glede na višino oprostitve plačila upravičenke, ki znaša 170,30 EUR, in plačilno sposobnost zavezanca, ki znaša 275,19 EUR, je zavezanec dolžan prispevati znesek v višini 70,30 EUR, njegova oprostitev pa zanaša 100,00 EUR. Vendar pa lahko CSD na zahtevo zavezanca določi oprostitev v višjem znesku, kot bi šla zavezancu po merilih iz Uredbe, če za to pridobi predhodno soglasje plačnika storitev (1. odstavek 31. člena Uredbe). Občina Krško je dala soglasje tožniku za višjo oprostitev v višini 35,15 EUR zato ne glede na zgornji izračun, oprostitev tožnika znaša 35,15 EUR, prispevek pa 35,15 EUR.

2. V pritožbi je tožnik predlagal bodisi, da jo drugostopenjski organ spremeni tako, da ugotovi, da stranka ni zavezanec za plačilo storitve institucionalnega varstva upravičenke B.A., ali pa da odločbo razveljavi. Organ ni ugotovil vseh pomembnih podatkov za končno odločbo; kot je bilo tudi na CSD dne 10. 2. 2010 pojasnjeno, so tudi stališča pritožbenega organa v odločbi z dne 15. 1. 2010 napačna in za stranko nesprejemljiva, saj ne more V.B. po eni strani dobiti vso dediščino iz razloga, da bo skrbel za mamo, potem, pa morajo drugi skrbeti zanjo, ki so se odpovedali dediščini.

Prvostopni organ je v ponovljenem postopku odločil, da je B.M. dolžan plačevati 35,15 EUR za institucionalno varstvo svoje matere, medtem ko V.B. 100 EUR, G.M. pa je oproščena plačila, vendar pa se s takšno odločbo stranka ne more strinjati. Namreč povsem nesprejemljiva je odločitev organa, da je oprostil plačila G.M. iz razloga, ker ni dobil vseh njenih podatkov in da je sporočila, da ni zaposlena in da nima sredstev, saj ne more naslovni organ kar na slepo verjeti besedam določene stranke v postopku, ne da bi preverjalo, ali te njene navedbe držijo, saj bi jo lahko pozvalo, da predloži uradna dokazila v tej zvezi, saj tudi v Nemčiji o tem izdajajo potrdila, in ni nobenega razloga torej, da ne bi tudi G.M. prispevala k plačilu za institucionalno varstvo matere. Takšna odločitev naslovnega organa je torej povsem neprimerna in nesprejemljiva, saj če bi G. živela v Sloveniji, se najbrž ne bi naslovni organ zadovoljil s takšnim odgovorom. Sicer pa, kot je bilo že poudarjeno, se je s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 25. 4. 1984 opr. št. D 246/83 V.B. zavezal, da bo skrbel za A.B. in so se iz tega razloga tudi vsi ostali dediči po pok. B.A. odpovedali dedovanju, kar seveda V.B. še predobro ve in je sam podedoval vso nepremično in ostalo premoženje, kar pomeni, da bi sam moral kriti oz. prispevati k plačilu storitve za institucionalno varstvo B.A., ne pa da se sedaj to plačilo naloži tudi tožniku. Skratka B.M. se je odpovedal dediščini po pok. očetu, ki je bil lastnik nepremičnim do celote, v korist V.B., ki se je zavezal skrbeti za mamo B.A. in je M.B. tako ostal brez dediščine, sedaj pa bi moral kljub drugačnemu dogovoru ter sklepu o dedovanju ter nizki pokojnini, ki jo prejema še plačevati za dom za mamo, ko pa torej že sam nima visokih denarnih sredstev. Nadalje je naslovni organ V.B. ovrednotil stroške stanovanja na 100,00 EUR mesečno, ker je na podlagi sklepa o dedovanju bil dolžan mami priznati dosmrtno pravico stanovanja, vendar pa je takšno ravnanje naslovnega organa povsem napačno in nesprejemljivo; prvostopni organ ponovno ni z ničemer pojasnil, od kod samo tak nizki znesek in se takšen zapis te višine 100,00 EUR niti ne da z ničemer preizkusiti; kajti V.B. je dobil nepremičnine ter ostalo dediščino ravno iz razloga, da bo skrbel za mamo in ji zagotavljal bivališče in ne more se mu vse to sedaj kar dvakrat upoštevati, torej po eni strani je prejel vso dediščino po pok. očetu, po drugi strani pa se mu, kar je dobil v zameno za dediščino, sedaj upošteva pri prispevku za plačilo doma in je to za B.M. nesprejemljivo in naslovni organ s takšnim ravnanjem postavlja B.M. v drugačen, slabši položaj, pri čemer pa za to nima nobenega razloga in tudi ne ustrezne zakonske podlage. Prvostopni organ ponovno, klub napotkom pritožbenega organa, da se ugotovi tudi glede V.B. samo premoženjsko stanje, ni z ničemer ugotavljal premoženjskega stanja in dohodkov B.V. in njegove družine in je na takšen način nedopustno posegel v pravico B.M., ko je torej samo dejansko stanje ostalo v celoti nerazčiščeno. Sploh pa je popolnoma napačno ugotovljeno in sploh ni določen prispevek V.B. na podlagi njegovih dohodkov oz. dohodkov njegovih družinskih članov in je tako v škodo odločeno na račun stranke M.B., saj določenih 100,00 EUR V.B. predstavlja drug vir iz naslova zaveze po nudenju stanovanja B.A., pri čemer B.M. takšno postopanje prvostopnega organa še toliko bolj čudi, ker je na to okoliščino še posebej opozoril ob zaslišanju dne 10. 2. 2010. V.B. je saj 4 leta pred odhodom B.A. v dom razpolagal v celoti z njeno pokojnino, saj je imel pooblastilo za dvig na banki in bi tudi iz tega naslova lahko prihranil za doplačilo doma, kar naslovni organ ponovno z ničemer ni upošteval in tudi ni ugotavljal, čeprav ima za to vso potrebno zakonsko podlago.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Drugostopni organ je ugotovil, da je A.B. nastanjena v Domu starejših občanov Krško in da znaša mesečna vrednost njene storitve 785,66 EUR. V skladu z določili Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04, 124/04, 114/06 – ZUTPG, 5/07 sklep, 5/08 sklep, 73/08 sklep, 8/09 sklep in 53/09 sklep, v nadaljevanju: Uredba) je prvostopni organ ugotavljal, ali A.B. in njeni zavezanci za preživljanje izpolnjujejo pogoje za oprostitev in skladno s tem je izdal izpodbijano odločbo. Sklicuje se na 100. člen ZSV. Drugostopni organ je na podlagi priložene dokumentacije ugotavljal pravilnost postopka na prvi stopnji in utemeljenost pritožbenih navedb ter ugotovil, da ne more upoštevati navedb pritožnika, da je prvostopni organ popolnoma prezrl dejstvo, da se je V.B. s pravnomočnim sklepom o dedovanju, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984 zavezal, da bo skrbel za upravičenko in zaradi tega so se drugi dediči odpovedali dedovanju in bi zato moral plačevati oskrbne stroške A.B. v celoti; da bi moral prvostopni organ ugotavljati tudi plačilno sposobnost V.B. in mu tudi iz tega naslova določiti prispevek; da je V.B. pred odhodom upravičenke v dom razpolagal s celotno pokojnino upravičenke in bi lahko prihranil za doplačilo doma; ter da prvostopni organ ni z ničemer ugotavljal kakšne dohodke ima M.G. Organ se sklicuje na 3. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe ter 3. odstavek 18. člena Uredbe. Na podlagi Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984 je razvidno, da mora V.B. priznati upravičenki služnostno pravico dosmrtnega stanovanja ene sobe v hiši na naslovu ... Drugostopni organ pojasnjuje pritožniku, da je lahko zavezanec za preživljanje upravičenca zavezan na podlagi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo v nadaljevanju: ZZZDR) ali pa na podlagi izvršljivega pravnega naslova oziroma pravnega posla. V zadevni stvari je tako prvostopni organ ravnal pravilno, ko je določil zavezance za preživljanje upravičenke tako na podlagi izvršilnega pravnega naslova (za V.B. na podlagi Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984), kot na podlagi ZZZDR (za M.G. in pritožnika), ki v 124. členu določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Če se zavezanci za preživljanje svojih staršev sami dogovorijo za način oziroma višino preživljanja (npr. v zapuščinskem postopku), potem ni treba ugotavljati plačilne sposobnosti tega zavezanca. Če pa se ne dogovorijo, je treba upoštevati merila Uredbe in prispevke določiti na podlagi plačilne sposobnosti. Drugostopni organ pojasnjuje pritožniku, da se v zadevni stvari prispevek V.B. določi skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe, zato se ne določi na podlagi njegove plačilne sposobnosti, temveč na podlagi obveznosti, ki izhaja iz Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984. Drugostopni organ tako ni mogel upoštevati navedb pritožnika, da prvostopni organ ni ugotavljal premoženjskega stanja in dohodkov V. B., saj se prispevek imenovanega ne določi na podlagi njegove plačilne sposobnosti, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko ni ugotavljal dohodkov in plačilne sposobnosti V.B., ampak je določil prispevek imenovanega na podlagi njegove obveznosti iz Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984. Na podlagi dopisa Občine Krško, št. 3529-4/2009 z dne 31. 3. 2009 je razvidno, da je neprofitna najemnina za stanovanje v velikosti 35 kvadratnih metrov 99,75 EUR. Skladno z zgoraj navedenim drugostopni organ meni, da je prvostopni organ primerno ocenil obveznost V.B. (ena soba v hiši) v višini 100,00 EUR, saj je na podlagi navedenega dopisa Občine Krško razvidno, da je neprofitna najemnina za stanovanje v velikosti 35 kvadratnih metrov določena v višini 99,75 EUR, kar po mnenju drugostopnega organa vsekakor dosega vrednost najemnine za eno sobo, kolikor je po navedenem sklepu dolžan V.B. zagotavljati upravičenki. Drugostopni organ tako ni mogel upoštevati navedb pritožnika, da se je V.B. s pravnomočnim sklepom o dedovanju, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984 zavezal, da bo skrbel za upravičenko in zaradi tega so se drugi dediči odpovedali dedovanju, saj takšna obveznost iz navedenega sklepa niti iz kakšne druge dokumentacije ne izhaja, temveč se je V.B. zavezal upravičenki nuditi zgolj dosmrtno služnostno pravico stanovanja v eni sobi podedovane hiše. Pritožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da se je odpovedal dediščini po pokojnemu očetu v korist V.B., ta pa se je zavezal skrbeti za upravičenko, vendar pa kot dokaz navaja zgolj zgoraj navedeni sklep o dedovanju, iz katerega pa takšna obveznost ne izhaja, hkrati pa ni predložil nobenega drugega dokazila, ki bi dokazovalo njegove navedbe. Drugostopni organ pojasnjuje pritožniku, da lahko prvostopnemu organu, kadar koli predloži dokazila, ki bodo dokazovala, da je bil takšen dogovor sklenjen in prvostopni organ bo tak dogovor upošteval kot sporočeno spremembo ter odločil s prvim dnem naslednjega meseca od sporočitve spremembe. Na podlagi dela zahteve za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve, ki ga je izpolnila M.G. je razvidno, da ima imenovana prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in da ne prejema nikakršnih dohodkov ali prejemkov. Prav tako je iz navedene zahteve, ki jo je M.G. tudi podpisala, razvidno, da vsebuje izjavo o materialni in kazenski odgovornosti zavezanke, da so vsi podatki, ki jih je navedla resnični, točni in popolni ter da so navedeni vsi dohodki in prejemki zavezanke. Na podlagi dopis M.G. z dne 15. 5. 2009 je razvidno, da imenovana ni v delovnem razmerju in da nima nikakršnih finančnih prihodkov. Drugostopni organ ugotavlja, da je bila M.G. opozorjena na materialno in kazensko odgovornost glede posledic svojih navedb v njenem delu zahteve za oprostitev pri plačilu socialno varstvene storitve. Imenovana ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tako ne more biti prijavljena na zavodu za zaposlovanje v Nemčiji, zato imenovana svoje brezposelnosti ne more dokazati drugače kot s svojo izjavo. Drugostopni organ tudi pojasnjuje, da dohodki zavezančevega partnerja v primeru, da zavezanec nima lastnih dohodkov, ne vplivajo na plačilno sposobnost zavezanca, saj se dohodki zavezančevega partnerja upoštevajo največ do višine polovice meje socialne varnosti, skladno s petim odstavkom 15. člena Uredbe, ki določa, da je plačilna sposobnost zavezanca, katerega zakonec ali oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ima lastni dohodek, presežek ugotovljenega dohodka zavezanca, povečanega za višino ugotovljenega dohodka zakonca oziroma osebe, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, vendar ne več kot za polovico meje socialne varnosti družine, nad medjo socialne varnosti družine. Skladno z navedenim ni pravno relevantno kakšne dohodke ima izvenzakonski partner M.G., saj imenovana nima nikakršnih dohodkov ali prejemkov, zato dohodki njenega partnerja ne vplivajo na njeno plačno (ne)sposobnost in je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je imenovano v celoti oprostil plačila institucionalnega varstva za upravičenko. Drugostopni organ tako ni mogel upoštevati navedb pritožnika, da prvostopni organ ni z ničemer ugotavljal kakšne dohodke ima M.G. Drugostopni organ še dodaja, da urejanje finančnih zadev (razpolaganje z njenimi dohodki) upravičenke A.B. pred namestitvijo v institucionalno varstvo ni stvar postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu njene socialno varstvene storitve institucionalnega varstva, zato ne more upoštevati navedb pritožnika, da bi moral prvostopni organ upoštevati, da je V.B. 4 leta pred namestitvijo A.B. v institucionalno varstvo razpolagal s celotnim njenim dohodkom. Drugostopni organ pa še ugotavlja, da socialna varnost pritožnika ni ogrožena, saj mu je priznana tudi višja oprostitev. Upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Pritožnik je zaprosil za višjo oprostitev, saj imata z ženo kredite (v mesečni višini 160 EUR), kakor tudi ostale redne mesečne obveznosti (dodatno zdravstveno zavarovanje, voda, elektrika, smeti). Na podlagi dopisa Občine Krško, št. 122-2/2010/2010 z dne 22. 3. 2010 je razvidno, da se občina strinja z višjo oprostitvijo za pritožnika v višini 50 % izračunanega prispevka na podlagi meril Uredbe, tako da njegov prispevek znaša 35,15 EUR mesečno. Glede na to, da je pritožnik plačilno sposoben v višini 275,19 EUR in da ima kreditne obveznosti v višini 160 EUR ter prispevek 35,15 EUR, je mogoče ugotoviti, da te obveznosti ne presegajo njegove plačilne sposobnosti, zato ni mogoče ugotoviti, da bi moral biti še več oproščen plačila storitve institucionalnega varstva za A.B. Z vložitvijo pritožbe pritožnika je prišlo do nadaljevanja upravnega postopka, ki se je začel na zahtevo A.B. Stroški upravnega postopka so vsi tisti, ki nastanejo zaradi postopka do pravnomočnosti upravnega postopka. Drugostopni organ ne more ugoditi pritožbi pritožnika, zato gredo stroški postopka v njegovo breme.

4. V tožbi tožnik pravi, da bi moral biti zavezanec za plačilo teh stroškov glede na zavezo dano v zapuščinskem postopku zgolj B.V. oz. bi B.V. moral nositi tudi plačevanje po njegovi plačilni sposobnosti, saj je prevzel celotno zapuščino po pokojnem očetu oz. možu sedanje upravičenke, medtem ko sta se preostala dva dediča (to je tožnik in pa G.) odpovedala dedovanju v njegovo korist pod pogojem, da bo V.B. v celoti prevzel skrb za mater A.B. Tožnik je v dokaz svojih navedb predlagal ne le vpogled v sklep o dedovanju, kot to napačno zatrjuje tožena stranka, pač pa je iz zapisnika z dne 10. 2. 2010 razvidno, da je predlagal tako lastno zaslišanje kot zaslišanje G.M., ki bi lahko takšen dogovor v celoti potrdila in pojasnila, iz kakšnega razloga sta se tožnik in ona odpovedala dedovanju v korist V.B., ki je podedoval vse nepremičnine in tudi vso preostalo premoženje in se v okviru takšnega dogovora tudi zavezal v celoti skrbeti za mamo B.A. Logično in edino življenjsko sprejemljivo je, da sta se dedovanju odpovedala ravno iz razloga, ker sta bila prepričana, da bo v zameno za celotno dediščino V.B. prevzel tudi celotno skrb za mamo B.A., zato je strogo formalistično gledanje tožene stranke, ki pa se sklicuje zgolj na besedilo sklepa o dedovanju, povsem nesprejemljivo, še posebej glede na to, ker bi tožena stranka nedvomno morala raziskati okoliščine, v katerih je prišlo do takšnega sklepa oz. sklenjenega dogovora med dediči in iskati tudi namen samih dedičev ob sklenitvi dogovora in tudi same matere B.A. Glede V.B. se je upoštevala zgolj vrednost 100 EUR, v zvezi s katero je šele drugostopni organ pojasnil, da gre za višino neprofitne najemnine za sobo velikosti 35 m2, pri čemer tožnik meni, da tožena stranka za takšno trditev ni ponudila prav nikakršnega dokaza, pri čemer pa je tožena stranka povsem spregledala, da je B.V. zavezan plačevati za svojo mater zgolj na podlagi izgovorjene služnostne pravice dosmrtnega stanovanja, kajti gre le za eno od podlag za plačevanje prispevka, ki pa je v celoti neodvisna od podlage v zvezi z zaslužki V.B. oz. njegovo plačilno sposobnostjo, katerih tožena stranka in prvostopni organ sploh nista ugotavljala in zato tudi niso bili z ničemer upoštevani, kar pa je popolnoma nesprejemljivo in za takšno odločanje sploh ni navedene nikakršne pravne podlage, zato se niti ne da preizkusiti. Ni jasno, zakaj se upošteva zgolj neprofitna najemnina), ne upoštevajo pa se njegovi dohodki in ostalo premoženje, čeprav bi se to nedvomno moralo upoštevati v okviru plačilne sposobnosti in to v istem razredu kot pri tožniku. Nedvomno bi bilo potrebno v okviru odločanja o višini prispevka oz. o tem, kdo je dejanski zavezanec za plačilo institucionalnega varstvo upoštevati tudi dohodke B.V. in njegove družine, kar bi bilo potrebno upoštevati v istem razredu z dohodki tožnika in njegove družine in tudi dohodki drugih zavezancev, tudi G.M., kot bo to navedeno v nadaljevanju, pri čemer bi bilo pri B.V. potrebno tudi upoštevati, da je vsaj 4 leta pred odhodom B.A. v dom v celoti razpolagal z njeno pokojnino, saj je imel pooblastilo za dvig na banki, tako da bi mogel in moral tudi iz tega naslova prihraniti določena sredstva za doplačilo doma in bi se morala tudi ugotavljati višina takšnih sredstev. Nepravilno je, da se dohodkov G.M. ni ugotavljalo in da tudi ni pravno relevantno, kakšne dohodke ima njen zunajzakonski partner, saj je prepričan, da bi tožena stranka morala pridobiti podatke od za to pristojnih institucij in ne zgolj verjeti navedbam iz neke vloge, ki naj bi jo G. toženi stranki posredovala, kajti potrebno je upoštevati, da ima G. v R Sloveniji zgolj prijavljeno bivališče, ne živi in ustvarja pa tukaj, pač pa je že dolga leta v Nemčiji, kjer ima nedvomno tudi določeno premoženje in dohodke. Predlaga zaslišanje tožnika in A.G. Predlaga, da se odločbi odpravita in da se odloči, da tožnik ni zavezanec za plačilo storitve institucionalnega varstva upravičenke B.A. Zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožnik naproša, da se ga v predmetnem postopku oprosti plačila sodnih taks, saj je slabšega premoženjskega stanja, plačilo takse pa bi ogrozilo njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine, pri čemer prilaga tudi izjave o premoženjskem stanju, katere naj sodišče pri odločanju o oprostitvi taks tudi upošteva.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja 3. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe in 3. odstavek 18. člena Uredbe. Na podlagi Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25.4 4. 1984 je razvidno, da mora V.B. priznati upravičenki služnostno pravico dosmrtnega stanovanja ene sobe v hiši na naslovu ... V zadevni stvari je tako prvostopni organ ravnal pravilno, ko je določil zavezance za preživljanje upravičenke tako na podlagi izvršilnega pravnega naslova (za V.B. na podlagi Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984) kot na podlagi ZZZDR (za M.G. in pritožnika), ki v 124. členu določa, če se zavezanci za preživljanje svojih staršev sami dogovorijo za način oziroma višino preživljanja (npr. v zapuščinskem postopku), potem ni treba ugotavljati plačilne sposobnosti tega zavezanca. Če pa se ne dogovorijo, je treba upoštevati merila Uredbe in prispevke določiti na podlagi plačilne sposobnosti. MDDSZ je pojasnilo M.B. (pritožnik) pritožniku, da se v zadevni stvari prispevek V.B. določi skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe, zato se ne določi na podlagi njegove plačilne sposobnosti, temveč na podlagi obveznosti, ki izhaja iz Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984. MDDSZ tako ni moglo upoštevati navedb pritožnika, da prvostopni organ napačno ni ugotavljal premoženjskega stanja in dohodkov V.B., saj se prispevek imenovanega ne določi na podlagi njegove plačilne sposobnosti, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko ni ugotavljal dohodkov in plačilne sposobnosti V.B., ampak je določil prispevek imenovanega na podlagi njegove obveznosti iz Sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984. Na podlagi dopisa Občine Krško, št. 3529-4/2009 z dne 31. 3. 2009 je razvidno, da je neprofitna najemnina za stanovanje v velikosti 35 kvadratnih metrov 99,75 EUR. Skladno z zgoraj navedenim drugostopni organ meni, da je prvostopni organ primerno ocenil obveznost V.B. (ena soba v hiši) v višini 100,00 EUR, saj je na podlagi navedenega dopisa Občine Krško razvidno, da je neprofitna najemnina za stanovanje v velikosti 35 kvadratnih metrov določena v višini 99,75 EUR, kar po mnenju drugostopnega organa vsekakor dosega vrednost najemnine za eno sobo, kolikor je po navedenem sklepu dolžan V.B. zagotavljati upravičenki. MDDSZ tako ni moglo upoštevati navedb pritožnika, da se je V.B. s pravnomočnim sklepom o dedovanju, št. D 246/83 z dne 25. 4. 1984 zavezal, da bo skrbel za upravičenko in zaradi tega so se drugi dediči odpovedali dedovanju, saj takšna obveznost iz navedenega sklepa niti iz kakšne druge dokumentacije ne izhaja, temveč se je V.B. zavezal upravičenki nuditi zgolj dosmrtno služnostno pravico stanovanja v eni sobi podedovane hiše. Pritožnik v pritožni sicer zatrjuje, da se je odpovedal dediščini po pokojnemu očetu v korist V.B., ta pa se je zavezal skrbeti za upravičenko, vendar pa kot dokaz navaja zgolj zgoraj navedeni sklep o dedovanju iz katerega pa takšna obveznost ne izhaja, hkrati pa ni predložil nobenega drugega dokazila, ki bi dokazovalo njegove navedbe. MDDSZ je pojasnilo pritožniku, da lahko prvostopnemu organu kadar koli predloži dokazila, ki bodo dokazovala, da je bil takšen dogovor sklenjen in prvostopni organ bo tak dogovor upošteval kot sporočeno spremembo ter odločil s prvim dnem naslednjega meseca od sporočitve spremembe. Iz vloge M.G. je razvidno, da ima imenovana prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in ne prejema nikakršnih dohodkov ali prejemkov. Prav tako je iz navedene zahteve, ki jo je M.G. tudi podpisala, razvidno, da vsebuje izjavo o materialni in kazenski odgovornosti zavezanke, da so vsi podatki, ki jih je navedla resnični, točni in popolni. MDDSZ še dodaja, da urejanje finančnih zadev (razpolaganje z njenimi dohodki) upravičenke A.B. pred namestitvijo v institucionalno varstvo ni stvar postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu njene socialno varstvene storitve institucionalnega varstva, zato ni moglo upoštevati navedb pritožnika, da bi moral prvostopni organ upoštevati, da je V.B. 4 leta pred namestitvijo A.B. v institucionalno varstvo razpolagal s celotnim njenim dohodkom. V nadaljevanju tožena stranka ponavlja argumente iz drugostopenjske odločbe.

6. V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da to, da je M.G. izjavo podala pod materialno in kazensko odgovornostjo, še ne pomeni, da so ti podatki resnični in bi jih tožena stranka nedvomno morala preveriti oz. pozvati G., da predloži za to ustrezna dokazila iz javnih evidenc oz. da tožena stranka sama vpogleda v ustrezne javne evidence, prav tako bi morala predložiti dokazila glede dohodkov moža. Dohodki G. se ne morejo ugotavljati zgolj na podlagi izjave, ki jo je napisala in da se ne bi z ničemer te navedbe v izjavi preverjale oz. da ji ne bi bilo potrebno preložiti dokazil v zvezi s svojimi navedbami, sploh ker očitno G. vseskozi živi v Nemčiji, čeprav ima stalno prebivališče v R Sloveniji in gre za njeno izkrivljeno izjavo, saj bi bilo potrebno prav gotovo preveriti in ugotoviti vse njene dohodke, kjerkoli jih prejema prav tako tudi njenega moža. Treba bi bilo tudi V.B. in njegove dohodke oz. njegove družine vsekakor upoštevati, ne pa ga zgolj upoštevati glede stroškov oz. obveznosti v povezavi s samim stanovanjem, ki naj bi ga moral nuditi mami, saj je to poleg vsega ostalega čisto posebna postavka in je takšno postopanje tožene stranke popolnoma nesprejemljivo in tudi njeno sedanje obrazlaganje takšnega postopanja. V.B. ima tako na voljo celotne nepremičnine, ki jih je podedoval in lahko vse uporablja in koristi ter z njimi prosto razpolaga, prav tako je podedoval denarna sredstva s katerimi je razpolagal, razpolagal pa je tudi z denarnimi sredstvi mame, preden je šla v dom, kar pomeni, da je zanjo skrbel v celoti in se je tega tudi zavedal, saj je nenazadnje dobil vse nepremičnine po pokojnem očetu. Tožena stranka je vezano na obveznost nudenja stanovanja ocenila obveznost B.V. na 100 EUR, kar pa je popolnoma nesprejemljivo, saj gre za prenizko ocenjeno zavezo, saj je potrebno upoštevati tudi vse stroške vezane na takšno nudenje služnostne pravice stanovanja od ogrevanja, elektrike in vse drugo, ob tem, da je bila v samem zapuščinskem postopku po pok. očetu mišljena povsem druga situacija, to pa je popolna skrb za mamo, ob tem, da bi B.V. moral gotovo, kot je to bilo že nekajkrat izpostavljeno, prispevati za mamo še sredstva na podlagi njegovih dohodkov oz. dohodkov njegove družine in bi se morali upoštevati tudi dohodki B.V. in njegove družine in torej še posebej prispevek na podlagi njegove plačilne sposobnosti. Po drugi strani pa je potrebno še poudariti, da je B.A. oproščena plačila v višini 170,30 EUR (1. točka odločbe z dne 6. 4. 2010). Tožnik mora prispevati, 35,15 EUR, oproščen pa je v višini 135,15 EUR (8. in 9. točka odločbe z dne 6. 4. 2010). V.B. mora prispevati 100,00 EUR, oproščen pa je k plačilu 70,30 EUR (4. in 5. točka odločbe). Glede na to, da če tožnik in V.B. ne bi bila oproščena plačila, bi morala prispevati bistveno več (170,30 EUR V.B. in 170,30 EUR tožnik, skupaj torej 340,60 EUR, čeprav je za doplačilo le znesek 170,30 EUR), kot je oproščena B.A. k plačilu in tudi ta odločitev tožene stranke je nenavadna, saj bi bilo potrebno najprej izračunati, koliko naj bi kdo moral prispevati v zvezi z zneskom 170,30 EUR, nato upoštevati oprostitev in nato določiti višino posamezniku (tožniku, V.B. in G.), vendar pa bi glede na vse do sedaj navedeno, moral nedvomno doplačilo v celoti plačati V.B. in tožnik ne more biti z ničemer zavezan k plačilu za B.A., v kolikor pa bi bil, pa bi bilo potrebno k temu zavezati tudi G. ter prej ugotoviti njene dohodke in pa tudi plačilno sposobnost B.V. in ga na takšni podlagi tudi zavezati k plačilu, kot se je to neopravičeno in nesprejemljivo.

7. V upravnem sporu je prizadeta stranka V.B. sporočila sodišču, da je A.B. umrla 24. 12. 2011. Tožba ni utemeljena.

8. Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, 98/2011) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akt in dopolnitvi te utemeljitve s strani drugostopenjskega organa, kajti drugostopenjski organ je konkretno in dovolj obširno ter pravilno obravnaval pritožbene ugovore v smislu 2. odstavka 254. člena ZUP in tožnik niti ne uveljavlja, da drugostopenjski organ ne bi odgovoril na določen pritožbeni ugovor. Utemeljitvi tožene stranke pa sodišče dodaja dva elementa, ki sta v izpodbijani odločbi oziroma v drugostopenjski odločbi pomanjkljivo ali manj jasno obrazložena. Drži namreč tožbeni očitek, da je tožnik že v upravnem postopku (zapisnik Centra za socialno delo Krško z dne 10. 2. 2010), potem ko je opisal, da so se dediči odpovedali dediščini, ker so menili, da bo V.B. v celoti prevzel skrb za mater, predlagal tudi zaslišanje M.G. in da ni v postopku predlagal le vpogleda v sklep o dedovanju z dne 25. 4. 1984. Vendar pa je tožena stranka imela podlago, da tožnikovi pojasnitvi volje dedičev v času izdaje sklepa o dedovanju ni dala pomembne teže in da ni zaslišala M.G., kajti sklep o dedovanju je bil izdan približno 25 let pred izdajo prvostopenjskega sklepa o oprostitvi plačila institucionalnega varstva za A.B. z dne 2. 10. 2010 in v sklepu o dedovanju ni nikakršnega elementa, ki bi kazal na to, da so dediči že takrat imeli usklajeno voljo, da bo V.B. v celoti in do konca skrbel za A.B., ko bo potrebovala pomoč zaradi starosti ali bolezni. V sklepu o dedovanju, kot je navedla že tožena stranka, je namreč določeno le, da V.B. priznava svoji materi služnostno pravico dosmrtnega stanovanja ene sobe v stanovanjski hiši ... Ta obveznost pa je nekaj bistveno drugačnega od obveznosti oskrbe v institucionalnem varstvu po ZSV, kar je predmet obravnave v tem primeru. Drugi element, s katerim sodišče dodatno pojasnjuje obrazložitev tožene stranke, pa je v tem, da je bil V.B. zavezan plačevati oskrbo le delno, zato se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom, to je s sklepom o dedovanju. Zato toženi stranki ni bilo treba oziroma ni smela ugotavljati plačilne sposobnosti V.B. (3. odstavek 18. člena Uredbe), kot to uveljavlja tožnik v tožbi. Ker tudi način dokazovanja plačilne sposobnosti M.G. ni v nasprotju z ZUP in tudi tožnik ne zatrjuje, s katero določbo ZUP, naj bi bil ta način ugotavljanja dejstev v nasprotju, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek, kajti če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).