Jedro

V fazi, na katero se nanaša sporna odločba, je šlo torej za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa in za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na javni razpis, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja iz evropskih sredstev in iz proračuna RS. Odločanje se je torej nanašalo na pravico do pridobitve sredstev oziroma do sofinanciranja, kar pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), št. 33110-3051/2013/15 z dne 22. 11. 2013. S to odločbo je Agencija zaradi neizpolnjevanja pogojev za odobritev (namerna vložitev napačne vloge, ustvarjanje lažnih podatkov ter nepravilnosti) zavrnila revidentkino vlogo, vloženo na Javni razpis za UKREP 121 – Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za leto 2013 za naložbe na področju novih izzivov, sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju javni razpis). Tožena stranka je z odločbo, št. 33110-2/2014/4 z dne 14. 10. 2014, revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo Agencije kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.(1)

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena revidentkina vloga za odobritev sredstev. Omenjeni javni razpis (Ur. l. RS, št. 27/2013) je v točki 7.1 določal, da so do sofinanciranja upravičeni izbrani projekti, vloge katerih so popolne, vsebinsko ustrezne in izpolnjujejo pogoje iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013, tega javnega razpisa in razpisne dokumentacije. V fazi, na katero se nanaša sporna odločba, je šlo torej za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa in za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na javni razpis, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja iz evropskih sredstev in iz proračuna RS. Odločanje se je torej nanašalo na pravico do pridobitve sredstev oziroma do sofinanciranja, kar pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v primerljivi zadevi X Ips 276/2015 z dne 30. 9. 2015 in v več drugih zadevah, ki so se nanašale na kandidiranje za sredstva na javnih razpisih, na primer X Ips 143/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 468/2011 z dne 4. 4. 2012, X Ips 273/2012 z dne 13. 9. 2012, X Ips 171/2012 z dne 18. 9. 2013, X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014 in X Ips 184/2015 z dne 3. 6. 2015. Obravnavani spor glede na upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča torej ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba višine sredstev, za katera je revidentka kandidirala z vlogo na javni razpis. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni izpolnjen.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.