Jedro

Ker je sodišče odločilo o spremembi denarne v zaporno kazen v času, ko je že nastopilo absolutno zastaranje in denarne kazni ni bilo več mogoče izvršiti, ni pravilna odločitev, da se spremeni v kazen zapora.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi in se pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 8.6.2004 razveljavi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sklepom z dne 8.6.2004 na podlagi določbe 6. točke 38. člena KZ odločilo, da se obs. M.H.-ju s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 3.2.1997 izrečena denarna kazen v znesku 40.000 SIT spremeni v zaporno kazen v trajanju 20 dni.

Vrhovni državni tožilec A.F. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 5. točko 1. odstavka 113. člena KZ in v zvezi s 5. odstavkom 115. člena KZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter izda sodbo, s katero napadeni sklep spremeni tako, da izreče, da se s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 3.2.1997 izrečena denarna kazen in spremenjena denarna kazen v zaporno kazen s sklepom istega sodišča z dne 8.6.2004, ne izvrši. V skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP je bila poskušana vročitev zahteve za varstvo zakonitosti obsojencu, ki zaradi njegove nedosegljivosti ni bila opravljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 3.2.1997 obs. M.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ ter mu z uporabo omilitvenih določb 42. člena in 4. točke 43. člena KZ izreklo 40 dnevnih zneskov po 1.000 SIT, skupaj 40.000 SIT denarne kazni, ki jo je bil dolžan plačati v roku enega meseca. Po 69. členu KZ mu je izreklo varnostni ukrep odvzema zaseženega orožja in nabojev, po 1. odstavku 95. člena ZKP pa mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine. Sodba je postala pravnomočna dne 3.2.1997. Po določbi 5. točke 1. odstavka 113. člena KZ se izrečena denarna kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo tri leta od obsodbe. Po določbi 5. odstavka 115. člena KZ pa izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna (1. odstavek 115. člena KZ).

Ker je v tej zadevi izpodbijana sodba postala pravnomočna 3.2.1997, je tega dne začel teči zastaralni rok in je dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve denarne kazni, to je šest let, preteklo 3.2.2003. Glede na to je sodišče odločilo o spremembi denarne v zaporno kazen v času, ko je že nastopilo absolutno zastaranje in denarne kazni ni bilo več mogoče izvršiti ter zaradi tega tudi ne odločiti, da se spremeni v kazen zapora. Zato ima prav zahteva, da je sodišče z napadenim pravnomočnim sklepom kršilo kazenski zakon, in sicer določbe 5. točke 1. odstavka 113. člena v zvezi s 5. odstavkom 115. člena KZ.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi državnega tožilca in izpodbijani pravnomočni sklep odpravilo tako, da ga je razveljavilo (1. odstavek 426. člena ZKP).