Jedro

Tožena stranka ni banka. Zato je potrebno njeno zavezo, ki jo je podala v izjavi, presojati izključno v skladu z njeno vsebino, ne pa po pravilih, ki veljajo za bančne garancije o 1083. do 1088. člena ZOR-a. V primeru, da se veže garancija na osnovni posel pomeni to kavzalno garancijo, ne pa abstraktno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. ... razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo tolarske protivrednosti 1,899.968,70 DEM po prodajnem tečaju Bank Austria d.d. Ljubljana s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški zavrnilo; v 2. točki izreka je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo glavnice 141,813.605,98 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1993 dalje do plačila in v 3. točki izreka naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 745.580,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1999 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Prvostopnemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, zmotno ugotovitev posameznih dejstev in nepravilno uporabo materialnopravnih določb. Opozarja, da obstoj pravnomočne sodbe sodišča v Celovcu še ne pomeni, da se je tožeča stranka tudi poplačala, kar pa v posledici pomeni da vtoževana obveznost tožene stranke ni ugasnila.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je pritožbeno sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Bistveno za odločitev v navedeni zadevi je pravilno ovrednotenje toženkine izjave o garanciji, ki jo je dala v dobro tožeči stranki za zavarovanje osnovnega kredita dne 14.5.1993 (priloga A1). Prvostopno sodišče bi moralo zato omenjeno izjavo podrobno analizirati in natančno ugotoviti, kaj se je z njo tožena stranka tožeči stranki dejansko zavezala. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da omenjene izjave po vsebini ni mogoče šteti kot subsidiarno poroštvo tožene stranke tožeči stranki. Ne strinja pa se z nadaljnjo ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da ima omenjena izjava vse elemente bančne garancije, zaradi česar jo je potrebno presojati po določilih od 1083 do 1088 čl. ZOR-a. Tožena stranka ni banka. Zato s svojo izjavo o garanciji ne more odgovarjati v takšnem obsegu kot odgovarja banka za obveznosti iz dane bančne garancije. Njena odgovornost iz dane izjave je lahko le v tolikšnem obsegu kot se je v njej tožeči stranki dejansko zavezala. Vsebina omenjene garancije sicer potrjuje stališče prvostopnega sodišča, da gre za samostojno in brezpogojno zavezo tožene stranke tožeči stranki na prvi poziv.

Vendar pa je iz omenjene izjave tudi razvidno, da je garancija tožene stranke tožeči stranki izdana zgolj za osnovni kredit. Tako po oceni pritožbenega sodišča ne gre za abstraktno garancijo ampak za kavzalno, saj je bila dana s strani tožene stranke tožeči stranki le za osnovni kredit. Prvostopno sodišče je tako nepravilno tolmačilo obveznost tožene stranke napram tožeči stranki kot abstraktno razmerje in zato tudi ni ugotavljalo kaj predstavlja osnovni kredit za katerega je bila garancija dana. Ta okoliščina pa je za odločitev bistvenega pomena, posebno če drži dejstvo, da je obveznost po osnovnem kreditu prenehala, ker je bila že izpolnjena. Kljub temu, da gre za garancijo na "prvi poziv", pa so s strani tožene stranke možni ugovori eventualne zlorabe garancije tožeče stranke kot njenega upravičenca.

Materialno pravno je tudi nepravilno stališče prvostopnega sodišča, da je terjatev tožeče stranke napram toženi stranki že ugasnila, ker ima tožeča stranka izvršilni naslov napram regresnemu upravičencu.

Pritožba ima v celoti prav ko trdi, da sam izvršilni naslov na podlagi pravnomočne sodbe še ne pomeni, da je bila tožeča stranka za terjatev, ki jo vtožuje od tožene stranke že poplačana. O navedenem dejstvu zaenkrat dejansko stanje ni razčiščeno. Dokaza o tem v spisu ni. Ker je tožena stranka na tem dejstvu vztrajala, bi moralo prvostopno sodišče izvesti dokazovanje, ki ga je tožena stranka ponudila v svojem pripravljalnem spisu pod tč. XII. Zato je po oceni pritožbenega sodišča ostalo v zvezi s tem dejstvom (da je terjatev ugasnila) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče glede na vse zgoraj navedeno ocenjuje, da prvostopno sodišče ni v celoti pravilno opredelilo vsebine izjave garancije tožene stranke tožeči stranki, zmotno pa je tudi štelo, da je bila obveznost garancije v celoti poplačana, čeprav v zvezi s tem dokazovanja ni izvedlo. Tako je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odst. 370. čl. ZPP. Zato je bilo potrebno iz tega razloga pritožbi ugoditi, izpodbijano prvostopno odločbo razveljaviti in jo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Glede na pritožbene navedbe je potrebno še dodati, da pritožbeno sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni ugotovilo.

V ponovnem odločanju bo moralo prvostopno sodišče ob pravilni vsebinski opredelitvi dane izjave ugotoviti še sporno dejstvo, to je ali je bila obveznost iz garancije tožeči stranki res že izplačana.

Opredeliti se bo moralo (glede na dejstvo, da je bila garancija dana za osnovni kredit), kdo je bil dejansko dolžnik iz osnovnega kredita.

Pri tem bo potrebno vsekakor upoštevati tudi sodbo Deželnega sodišča v Celovcu z dne ..., opr.št. ... in sodbo Višjega deželnega sodišča v Gradcu z dne ..., opr.št. .... Iz omenjenih sodb zaenkrat kaže, da naj bi bil dejanski dolžnik iz osnovnega kredita družba H., ki je stranski intervenient na strani tožeče stranke. Zaenkrat tudi ni razjasnjeno dejstvo odstopa terjatve tožeče stranke kot garanta svojemu dolžniku družbi H. in to za minimalni znesek 13.000,00 SIT.

Tožena stranka je nastopala v svojstvu garantovega garanta, saj je z garancijo garantirala terjatev po osnovnem kreditu tožeči stranki, ki je bila garant kreditodajalca. Ni razumljivo, zakaj je tožeča stranka kot garant odstopila vtoževano terjatev (in to za minimalni znesek) glavnemu dolžniku iz kreditne pogodbe, ki bi moral terjatev dejansko poravnati. Prvostopno sodišče se bo moralo opredeliti ali sploh lahko glavni dolžnik (če bo ugotovilo, da je to stranski intervenient družba H.) terja svojo obveznost (ki je morda ni poravnal in mu je bila celo za minimalni znesek odstopljena) od tožene stranke kot garantovega garanta. Razčiščenje vseh zgoraj navedenih okoliščin je za odločitev v navedeni zadevi bistveno, saj je potrebno pri odločanju upoštevati tako temeljno načelo vestnosti in poštenja (12. čl. ZOR) kot načelo prepovedi zlorabe pravic (13. čl. ZOR-a). Ugovor uveljavljanja zlorabe garancije s strani upravičenca garancije je namreč ne glede na vsebino garancije vedno dopusten.

Zaradi razveljavitve se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih uveljavljali obe stranki (za pritožbo in za odgovor na pritožbo) v skladu s 3. odst. 166. čl. ZPP pridrži za končno odločbo.